Tiskane izdaje
Špansko letovišče Sotogrande še vedno spada med najbolj zaželena in najdražja območja v Evropi. S tem dela družbo Londonu, kjer je največ bogatašev v Evropi, Monaku, kjer so lani izpeljali prodajo nepremičnine za petdeset tisoč evrov za kvadratni meter, Azurni obali...
V Sotograndu so pri prodaji nepremičnin menda dosegli rekord »le« deset tisoč evrov za kvadratni meter, a tudi to je več kot odlično. Še posebno če upoštevamo, v kako težkem položaju je nepremičninski trg v drugih delih države. Tudi več kot tri leta po poku nepremičninskega balona, ki je v Španiji tako kot v ZDA in še nekaterih drugih državah s seboj k dnu potegnil vse gospodarstvo, je država še preplavljena z neprodanimi hišami in stanovanji, še posebno v manj zaželenih predelih.
Španija je v minulih desetletjih imela več obdobij hitrega povečanja povpraševanja po nepremičninah in s tem njihove cene, a nikoli tako naglega kot med letoma 1996 in 2008, ko se je povprečna cena hiš in stanovanj povišala za skoraj dvesto odstotkov, ob morju celo za 250 odstotkov. Kot pri številnih drugih sredozemskih narodih je tudi v Španiji lastništvo doma cenjena vrednota in okrog osemdeset odstotkov gospodinjstev živi v lastnih stanovanjih ali hišah.
Država je lastništvo nepremičnin dolgo spodbujala z davčnimi olajšavami in subvencijami, k zadnji nepremičninski eksploziji pa so močno pripomogli tudi tujci, zlasti Britanci in Nemci, ki so španske nepremičnine kupovali v stotisočih. Če so, kot poročajo pri Global Property Guide, v devetdesetih letih v Španiji gradili po 240.000 stanovanjskih enot na leto, so to po letu 1999 podvojili in leta 2006 dosegli vrhunec s 760.179 začetimi novimi gradnjami.
Domači kupci pogumnejši, tujih pa ni
Ko se je nepremičninski trg sesul, so vsa ta neprodana stanovanja in hiše ostali kot mlinski kamen na vratovih bank, ki so jih financirale. Španske banke so zdaj največje lastnice nepremičnin v državi in sedijo na več sto milijardah evrov hipotek, od katerih jih je po ocenah poznavalcev četrtina problematičnih. Skupaj z varščinami je vseh nepremičninskih dolgov kar štirideset odstotkov bruto domačega proizvoda države, kar je v časih padajočih cen težko breme za državo s triindvajsetodstotno brezposelnostjo, čeprav je zdravi del gospodarstva aktiven in Španija zdaj dosega dobre izvozne rezultate.
Statistiki navajajo, da so domači kupci nepremičnin spet malo bolj pogumni, za vrnitev tujih pa ne pomagajo niti redne vladne kampanje v tujini, še posebno ne v Veliki Britaniji, ki še ni obračunala niti s svojimi nepremičninskimi ekscesi. Naj si severnjaki še tako želijo svojega kotička na toplem jugu, si ga zdaj ne morejo privoščiti in cena španskih nepremičnin še naprej strmo pada. V zadnjem četrtletju lanskega leta se je v primerjavi z letom pred tem znižala za 11,2 odstotka, kar je največ po letu 2007. Poznavalci verjamejo, da bo letos cena še padala, dokler se ne bo znižala za tretjino v primerjavi z vrhuncem ob izbruhu krize.
Dokler se ne bo stabiliziral trg nepremičnin, ne bo niti možnosti za pravo gospodarsko okrevanje, verjamejo poznavalci. To se kaže tudi po tem, da Španiji še niso dovolj pomagala niti poceni posojila, s katerimi je Evropska centralna banka decembra in februarja preplavila evropske finančne trge. Nasprotno, na trgu državnih obveznic je ta država nadomestila Italijo na neslavnem položaju verjetne naslednje domine po Grčiji.
Eden najpomembnejših vzrokov za to je dvom finančnih trgov, da bo vlada v Madridu lahko uresničila proračunsko varčevanje, za katerega se je obvezala. Na zadnjem vrhu EU smo lahko videli, da je novi španski premier Mariano Rajoy en sam dan po podpisu evrskega proračunskega pakta sporočil »suvereno odločitev«, da bo proračunski primanjkljaj poldrugi odstotek večji od 4,4-odstotnega, ki so ga obljubili evrskim partnerjem.
Na koncu so nekje na sredini sklenili kompromis, a je španski ukrep povzročil veliko nelagodje tako v EU kot na finančnih trgih. Ob petnajstih milijardah varčevanja, ki so jih v višini poldrugega odstotka BDP že sklenili za letos, bi morali Španci najti še 23 milijard rezerv in tudi v tem primeru bi dogovorjene številke veljale ob 2,5-odstotni gospodarski rasti. Država je spet v recesiji, poleg tega pa za večino proračunskih grehov tako in tako ni odgovorna zvezna vlada, ampak pokrajine, ki jih še niso disciplinirali.
Upanje v 100-odstotnih posojilih
Finančnih trgov pri tem (še) ni spravilo v dobro voljo niti dejstvo, da je skupna španska zadolžitev s 66 odstotki nizka, da so sprejeli zakonodajo o liberalizaciji trga delovne sile in da izvozno gospodarstvo dobro deluje, kar vse Španijo loči od grškega sindroma. Toda bančni sistem države se še vedno šibi pod težo nepremičninskega zloma, in dokler ne bodo odstranili tega bremena, bodo še naprej v nevarnosti. Januarski odpis bančnih nepremičninskih izgub očitno ni zadostoval, poleg tega imajo številna posojila spremenljive obresti, in dokler so obresti na evrskem območju nizke, mnogi novi lastniki še zmorejo odplačevanje, v večje težave bi zašli, če bi se evrske obresti začele zviševati.
Dejstvo je, da za ukrepanje ni več veliko časa. Vlada upa, da bodo poleg delnega odpisa dolgov k prodaji nepremičninskih presežkov pomagala tudi stoodstotna posojila za ponovno prodajo zaseženih stanovanj, vsa druga pa bodo banke odslej prodajale z dovolj velikimi pologi, da se bodo za nakupe res odločali le tisti, ki si jih lahko privoščijo. A če bo teh premalo, spet ne bo prav: španska gospodarska odisejada se mora rešiti tudi na drugih ravneh, ne le na bančni, pa naj je že ta dovolj zahtevna. Do tedaj se prelepih vil ob morju ne bo izplačalo kupovati, pa naj so na voljo pošteno pod ceno.
