Barbara Kramžar, gospodarstvo
Da je Grčija globoko v težavah, je po tem, ko je njena zgodba prevladovala še na vrhu osemdeset odstotkov svetovnega BDP težke organizacije G20, najbrž res jasno že prav vsakomur. Kako pa gre drugim državam, ki so jih že reševale kolegice iz evrskega območja ali pa se jim reševanje še obeta?
Dober začetek za primerjave je najbrž zahtevani donos državnih obveznic, ki je praviloma toliko nižji, kolikor več zaupanja ima pri vlagateljih država. Desetletne državne obveznice Grčije z njenim 160-odstotnim dolgom (merjeno kot delež v BDP), ki se je od izbruha krize samo še povečal, so se v preteklih tednih »odlikovale« tudi z več kot 26-odstotnim donosom, če so kakšno sploh lahko prodali. Druga krizna kandidatka Italija s 120-odstotnim dolgom ima za zdaj veliko nižje donose (6,25 odstotka), a so kljub temu skoraj trikrat višji od nemških, španski merijo 5,54 odstotka, portugalski skoraj dvanajst odstotkov.
Investitorji seveda niti ne pomislijo, da bi svoj denar podarjali v jame brez dna, in za svoje tveganje zahtevajo primeren dobiček. Grčija na primer še vedno ne zmore uspešno pobirati davkov, mogočni državni sektor se bolj upira krčenju, kot pa so pričakovali, proces privatizacije je naletel na številne ovire. Španija je odpovedala prodajo državne loterije, težave so z letališči, videti pa je tudi, da ni sposobna disciplinirati lokalnih vlad. Tudi Portugalska z davki pobere manj, kot je upala, in tudi tu se nekatere lokalne vlade, še posebno tista na otoku Madeira, upirajo proračunski disciplini.
Italija, ki zaradi velikosti svojega gospodarstva vse bolj skrbi druge evropske prestolnice, pa je poseben primer. Ministrski predsednik Silvio Berlusconi je ta teden spet razočaral kolege iz G20, varčevalni ukrepi, ki jih je lahko sklenila njegova vlada, so daleč od nujnih reform pokojninskega sistema in delovne zakonodaje ter spodbud gospodarski rasti, ki jih priporočajo evropski in svetovni strokovnjaki.
Odgovornost
ponudnikov pomoči
Kritiki pripisujejo del krivde za takšne težave tudi tako imenovani trojici, predstavnikom evropske komisije, Evropske centralne banke in Mednarodnega denarnega sklada, ki nadzorujejo ali vsaj poskušajo nadzorovati varčevalne poteze posameznih kandidatk za državni bankrot. »Zmanjševanje potrošnje in višanje davkov hitreje znižujeta bruto domači proizvod kot primanjkljaj, kar prinaša še večji primanjkljaj,« meni Irwin Stelzer iz washingtonske ustanove Hudson Institute. »Ti ukrepi so vsiljeni gospodarstvom z rigidnimi trgi delovne sile, brez dediščine podjetniške inovacije ter z visokimi davki in uredbami, ki dušijo zasebni sektor. Ne govorimo, da se vloga države ne bi smela zmanjšati, saj se mora, brez politike za spodbujanje gospodarske rasti pa bo vse varčevanje zaman.«
Irsko so v dolgove
potisnile banke
A tudi takšni kritiki sedanjega upravljanja z evrsko krizo zadovoljno opazujejo, kako se iz nje izvija Irska, ena prvih držav, ki se je morala prepustiti na milost in nemilost reševalcev. Irska je v hude težave zašla zaradi svojih bank, ki so navdušeno sodelovale pri ustvarjanju nepremičninskega balona. Ko jih je med ameriško nepremičninsko krizo stisnilo, jim je prejšnja irska vlada priskočila na pomoč s proračunskim denarjem. Primanjkljaj se je povečal na več kot dvanajst odstotkov bruto domačega proizvoda in Irska se je morala postaviti v vrsto za reševanje EU in IMF.
Sklad zanjo šteje 76,5 milijarde evrov, Stelzer pa ceni, da je Irska, ki s svojo 12,5-odstotno davčno stopnjo za podjetja jezi številne druge članice evrskega območja, vztrajala pri svojih načelih in se ni pustila prisiliti k njenemu povišanju. Zdaj, ko je že prodala polovico od obljubljenih pet milijard evrov državnega premoženja, pa dosega tudi solidno enoodstotno gospodarsko rast in za prihodnje leto pričakuje več kot dvoodstotno. Izvoz se je povečal za štirideset odstotkov, tuja podjetja visoke tehnologije, kot je Twitter, se priseljujejo, druga, kot so Microsoft, Google in Facebook, so ostala tudi med krizo in, seveda, donos desetletnih irskih državnih obveznic je z okrog osmimi odstotki še vedno velik, a se je od poletja zmanjšal za polovico.
Irska brezposelnost je še vedno 14-odstotna in država ima pred seboj še naporno pot tudi zato, ker mora dokazati, da njena privlačnost za investitorje ne temelji le na nizkih davkih. Te je imela že prej, a je, kot verjamejo v sedanji vladi, država prej zanemarjala razvoj domačega proizvodnega sektorja. Zdaj upajo, da bodo to lahko spremenili, premier Enda Kenny, ki je oblast prevzel marca, pa verjame, da Irska tuja podjetja visoke tehnologije vabi tudi s svojo izobraženo in zagnano mlado delovno silo, malim in srednjim podjetjem, ki jim banke še ne posojajo dovolj, pa bi radi pomagali z mikrokreditom podobnimi posojili. In še naprej bi omilili pogoje za ustanavljanje podjetij: irski premier opozarja, da je evropski ideal možnost ustanovitev podjetja v treh dneh in s samo sto evri sredstev, za dosego tega cilja morajo še ukrepati tudi sami.
Treba je dodati, da v Evropi in evrskem območju res ni veliko držav s tako nizkimi davki, kjer bi hkrati govorili angleško in bili zemljepisno tako ugodno postavljeni med Evropo in ZDA.
Kljub pritiskom
so ohranili nizke davke
Tudi to so lahko irski aduti za privabljanje investitorjev, a zraven pomaga, da so se lahko Irci pred izbruhom krize pohvalili z izjemno majhnim skupnim dolgom, po njej pa so stroške dela zmanjšali za več kot petino.
To po prepričanju strokovnjakov ustreza dvajsetodstotni valutni devalvaciji. Kljub tako bolečim ukrepom pa države, ki je po juliju 2008 sprejela že šest varčevalnih paketov, ne pretresajo nemiri in demonstracije grškega sloga. Zato pa je gospodarska rast že med najvišjimi v EU in z davki že dobijo več denarja, kot so pričakovali, potrošnja pa ostaja v okvirih, ki so jim jih določili reševalci.
Ker morajo trojico še spraševati za dovoljenje, ali lahko del sredstev zanje vložijo tudi v gospodarsko rast, ne pa le v odplačevanje dolgov, bi si Irska gospodarsko suverenost rada vrnila čim prej, najpozneje konec leta 2013, ko jim bodo izplačali zadnji obrok pomoči. Nekaj razočaranja so morali doživeti prejšnji teden, ko so pri evropskem reševalnem skladu EFSF – morda zaradi premajhnega zanimanja ali pa previsoke cene – raje umaknili prodajo obveznic v njihovo korist, a se morda lahko tolažijo, da je bil tudi tega kriv grški potres.
Infografika dolgov, ki predstavljajo najhujše breme za evro.