Rešitev za dolžniško krizo evra je lahko 
samo evropska, dolgoročna in strukturna

Pred tednom dni so nekateri v Nemčiji že glasno razmišljali, da bi Grčijo počasi prepustili njeni usodi in čeprav je kanclerka Angela Merkel te glasove ostro presekala, se bodo najbrž še oglašali. Konec koncev se Evropska unija in Mednarodni denarni sklad z Grčijo intenzivno ukvarjata že poldrugo leto, pa se potresni sunki iz Aten samo še širijo in so prejšnji teden zamajali celo največje francoske banke. Nič čudnega, je v telefonskem pogovoru menil Diego Valiante, sodelavec bruseljskega Centra za evropske politične študije (CEPS) in Evropskega inštituta za trge kapitala (ECMI). Po njegovem prepričanju so grško krizo doslej obravnavali popolnoma narobe in če jo bodo tako še naprej, se vsej Evropi ne piše nič dobrega.

Slišati je vse glasnejše glasove, da bi morali Grčijo počasi pospre miti iz evroobmočja. Mislite, da se bo to zgodilo?

Na mizi je že nekaj denarja, in to bi moralo zadostovati vsaj do konca leta. Ne, ne pričakujem, da bo Grčija tako kmalu razglasila nesposobnost plačevanja svojih obveznosti, pa čeprav so pritiski trgov močni.

A tudi če bodo Grčijo še držali nad vodo, je vseeno videti, kot da samo podaljšujejo agonijo.

Res je, to pa zato, ker samo proračunske rešitve ne delujejo, saj so nezadostne! Članice evroobmočja bi morale trgom pokazati, da sprejemajo vse ukrepe, ki jih imajo na voljo za končanje epidemije in upočasnitev krize ter da bodo potem sprejele tudi bolj dolgoročne rešitve. Prvi korak bi morala bila aktivnejša vloga Evropske centralne banke, povsod, kjer je ena valuta, je centralna banka za države članice tista, ki bančnemu sistemu tudi v težavah zagotavlja dovolj denarja.

Kako je lahko doslej sicer tako pametnim politikom in voditeljem velikih držav, ki so v zadnjem obdobju za Grčijo namenili milijarde in milijarde evrov – in tudi števil nim strokovnjakom –, tako spodletelo pri reševanju te države?

Razmišljanje, da je ta kriza samo kriza likvidnosti, je bilo očitno napačno. Sistem so napajali s finančnimi injekcijami, da bi tako potešili trenutne likvidnostne potrebe držav s kompleksnimi problemi. Izzivi so veliko bolj strukturni in dolgoročni, temeljijo pa na dejstvu, da gospodarstva v državah Evropske unije rastejo zelo počasi, inflacija pa je sicer stabilna, a vseeno narašča. Če bi evropska gospodarstva še naprej rasla s tremi, štirimi odstotki, nekatera celo s petimi, kot smo domnevali pred krizo, bi bili tudi grški, italijanski in španski dolgovi vzdržni. Zdaj morajo te države svoje državne finance urediti kljub zelo nizki rasti, ki bo morda trajala leta. Ni še jasno, kako dolgo bo gospodarstvo stagniralo, pripravljeni pa moramo biti na obdobje od treh do petih let.

Kaj se mora torej v Grčiji zgodi ti, da se bo položaj izboljšal? Grško krizo primerjate z argentinsko iz let 1998 in 2010 in trdite, da Mednarodni denarni sklad tudi tam ni ravnal pravilno. Kaj bi bilo torej zdaj treba narediti drugače?

Tako v Argentini kot zdaj v Grčiji je IMF podpiral napačno monetarno politiko, v argentinskem primeru so podprli povezavo njihove valute na dolar, v Grčiji pa so posredovali s predpostavko, da je bila odločitev za denarno unijo in s tem za fiksne menjalne tečaje pravilna tudi za to državo. Zdaj je jasno, da ni tako, poleg tega pa bi moral IMF posredovati samo tedaj, ko centralna banka nima več dovolj sredstev. IMF samo podpira napačne politične odločitve proti večji integraciji Evrope in torej proti bolj koordinirani proračunski politiki in celo za ohranitev denarne unije brez nekaterih držav.

Kaj bi torej bila prava politika, kaj bi morali narediti?

Evropska centralna banka bi morala začeti nakupovati obveznice, za začetek, bi rekel, z bilijonom evrov. Seveda bo donos padel, a bo učinkovalo tudi vračanje zaupanja. Ne gre le za vsoto, ampak za zavedanje, da je centralna banka, ki danes skrbi le za stabilnost cen, zavezana tudi k vračanju zaupanja trga. To bi bil prvi korak, izvedljiv v nekaj tednih, kmalu za njim pa bi bil nujen drugi, državam z evropskega obrobja bi bilo treba preprečiti, da bi izkoristile akcijo ECB ter prenehale krčiti svoj proračun in potrošnjo. Zadolženi nad 60 ali 70 odstotki bruto domačega proizvoda se ne bi smeli naprej zadolževati brez izrecnega dovoljenja ECB in EU. Potem ko bi tako povezali denarno in proračunsko politiko, pa bi seveda lahko razmišljali tudi o politični pripravljenosti za bolj usklajen evropski proračun. Če za to ni politične volje, je bolje, da evro ustavimo kar takoj, saj se bo v tem primeru kmalu sam razbil na kose. Krčenje državnih proračunov ne bo zadostovalo ne v Grčiji niti drugje. Ko Italija ne bo več sposobna plačevati obveznosti, bo že prepozno, evrsko območje se bo sesulo, in postopno se bomo vrnili k drsečim menjalnim tečajem. Sprašujem pa, kako se bo to zgodilo? V zgodovini še nismo imeli primera razgraditve takšnega denarnega območja, kot je evrovo, in tega se res bojim. Smo na razpotju, ali bomo politične voditelje potisnili k odločitvi za akcijo ECB ali pa ne bo nobene odločitve več. Celo soglasje o evrskih obveznicah je lahko le omejen ukrep, ki tudi temelji le na proračunih držav članic. To je moje mnenje, nekateri drugi ekonomisti akciji ECB seveda nasprotujejo, in tudi zato so politiki tako zmedeni: tudi med strokovnjaki ni soglasja o tem, kaj storiti.

Politični voditelji se morda bojijo, da bi takšna akcija vodila tudi k skupnemu obdavčevanju, skupnemu finančnemu ministrstvu, skupni socialni državi, k Združenim državam Evrope torej?

Proračun EU danes tako in tako obsega le odstotek evropskega bruto domačega dohodka, kar je enako kot v petdesetih letih. Jasno je, da je nekaj treba spremeniti, proračunska koordinacija je bistvena in bi bila dolgoročni odgovor na krizo v območju evra, a popolnoma harmonizirana proračunska politika vseeno ni potrebna, v večini bi še vedno ostale nacionalne proračunske politike. Morda pa bi evropsko proračunsko politiko osredotočili na nekaj področij, ki so že zdaj kritična, na primer na infrastrukturo in raziskovanje. Ta področja investiranja na dolgi rok bi lahko upoštevala tudi regijsko povezovanje. Sredozemske države imajo morda več skupnega, prav tako severne, treba je izkoristiti konkurenčne prednosti. Več evropskega proračuna pa ne pomeni nujno že Združenih držav Evrope, niti ni treba EU spremeniti v federalistično organizacijo nemškega sloga. Rešitev bi morala ustrezati le interesom in potrebam Evrope. A se bojim, da danes nimamo dovolj močnih političnih voditeljev za takšne spremembe. Zato bomo še naprej opazovali šibke politične kompromise, dokler se ne bomo znašli v znamenitem tednu, v katerem se bomo pogovarjali o tem, ali bo Grčija bankrotirala v ponedeljek in Španija v torek ali na kateri drug dan, in kakšne kratkoročne ukrepe bomo zato sprejeli.

Nekateri pravijo, da bi vsak nemški politik, ki bi privolil v takšne predloge, naredil politični samomor, drugi pa menijo, da je Nemčija od evropskega združevanja tudi gospodarsko že pridobila več od drugih.

Nemčija je imela v zadnjih osmih letih stalno petodstotni presežek v trgovinski bilanci. Od evropske denarne unije so pridobili toliko, da ni nikjer slišati kakšnih groženj z odhodom iz evra, raje grozijo Grčiji, da jo bodo brcnili ven. Evro sam je bil rojen okrog interesov celinskih držav in manj držav z evropskega obrobja, v katerih interesu so nižje obresti na državne obveznice. Jasno mi je, da je Nemčija zainteresirana za nadaljevanje sedanjega položaja, saj z njim nima nobenih stroškov, te imajo drugi. A če hočeš imeti denarno unijo, potem moraš z drugimi deliti tudi dobičke.

Mnogi nemško vlogo v EU vidijo drugače, nemški gospodarski stroj je doslej vlekel za seboj številne druge države EU. Kaj pa se bo zgodilo zdaj, ko OECD tudi Nemčiji na poveduje nižjo gospodarsko rast?

To je samo še en razlog za ukrepanje! To kaže, da model celinske Evrope, v kateri največja država vodi, vse druge pa ji sledijo, ne deluje. Rast v eni sami državi nima več nobenega smisla, potrebujemo gospodarsko integracijo. Zdaj imamo samo denarno povezovanje, saj gospodarsko ne pomeni, da ima ena država priložnost za večodstotno gospodarsko rast, druge pa ji sledijo. Žal mi je, to pač ne deluje, to nikoli ne bo moglo delovati.

Torej se strinjate s tistimi, ki do sedanjo nemško rast pripisujejo predvsem dejstvu, da so Kitajci in drugi kupovali nemške izdelke?

Seveda! Če vse svoje gospodarstvo osredotočite na izvoz, morajo druga gospodarstva teči dovolj hitro, da lahko na hrbtu nosijo tudi vaše gospodarstvo. Zdaj pa se je kitajska gospodarska rast začela zmanjševati in morda se bo zmanjševala tudi v prihodnjih letih, ZDA imajo podobno nizko rast kot Evropa, treba je zgraditi močno gospodarstvo, ki bo sposobno teči tudi s svojimi nogami. Ne verjamem, da je rešitev osamitev Nemčije od drugih delov Evrope, edina rešitev je evropska.

In kako to, da vodilni evropski politiki tega ne dojamejo?

Mislim, da dobro vedo, da morajo pridobiti čas za iskanje bolj dolgoročne strukturne rešitve. A to niso priljubljene odločitve, takšne odločitve bodo morda politike stale volitev. Toda velik, močan politični voditelj bo prevzel odgovornost, dejal si bo, to je najboljše za mojo državo, zato bom to naredil, čeprav prav zaradi tega ne bom ponovno izvoljen. Takšne politike pogrešamo. Ne verjamem, da bi Mitterrand, De Gasperi ali Kohl razmišljali o tem, kaj je najbolje za njihovo ponovno izvolitev, in ne o tistem, kar je najbolje za njihovo državo.

Je dejstvo, da ste po rodu Italijan, kako vplivalo na vaše razmišljanje o evropskih gospodarskih nesorazmerjih?

Če bi me vprašali o ukrepanju italijanske vlade v finančni krizi, bi vam podal dolg spisek slabih odločitev, ki so položaj še poslabšale. Toda vprašali ste me o dolžniški krizi v evroobmočju in neodvisno od svojega potnega lista verjamem v prej naštete rešitve zanjo. Po naključju s tem ne soglašajo samo Nemčija in še nekaj držav s trgovinskim presežkom. V svoji raziskavi objavljam tudi graf, ki kaže razvoj presežkov po uvedbi evra. To so trdni dokazi, ne moje mnenje.