S kratkoročnimi ukrepi ni mogoče doseči rasti

Analitik Sándor Richter je svojih prvih 36 let živel na Madžarskem, v Avstrijo pa se je preselil leta 1990. Kot raziskovalcu uglednega Dunajskega inštituta za mednarodne gospodarske primerjave (WIIW) mu zato prav pride osebno poznavanje Madžarske in hkrati zdrava oddaljenost od dogajanja v državi, ki je zaradi svojega skrb vzbujajočega gospodarskega položaja in sporne domače politike vse bolj v središču evropske in mednarodne pozornosti.

Madžarski premier Viktor Orban zatrjuje, da hoče državo po petdesetih letih komunizma in dvajsetih socializma samo postaviti na nove temelje, kritiki – med zadnjimi tudi njegov predhodnik Gordon Bajnai – trdijo, da Madžarsko vodi v bankrot. Kdo ima prav?

Gordon Bajnai.

Torej je bilo vse, kar je v poldrugem letu naredil premier Orban, narobe?

Seveda ni mogoče odgovarjati tako črno-belo. Res pa je sedanja vlada vodila tako imenovano nekonvencionalno ali neortodoksno gospodarsko politiko, ki je doslej prinesla samo težave in nobenih rezultatov. Takoj po prevzemu oblasti so želeli z radikalnim nižanjem davkov ustvariti gospodarsko rast, seveda pa se z nižanjem davkov manjšajo tudi prihodki države in se povečuje primanjkljaj.

Zamislili so si, da bo ta nekaj let torej večji, šest-, sedemodstotni, potem pa bo prišla močna gospodarska rast in problem bo rešen: visoka rast bo prinesla veliko davčno bero in primanjkljaj se bo stopil sam. EU pa se z večjim primanjkljajem ni strinjala zato, ker ga je imela Madžarska že vse od vstopa v EU leta 2004 večjega od treh odstotkov. Tudi nekatere druge države so bile v postopku zaradi presežnega primanjkljaja, a nobena tako dolgo kot Madžarska. Leta 2010 so bile že velike težave z Grčijo in evropska komisija ni hotela dati Madžarski bianko menice za tako velik primanjkljaj.

Gospod Orban pa zdaj napoveduje 2,5-odstotni proračunski primanjkljaj. Kako lahko to reče?

Reči je pač mogoče vse. A da končam odgovor na prvo vprašanje: v Budimpešti so si dejali: »Dobro, nižanje davkov smo že obljubili, hkrati pa moramo proračunski primanjkljaj držati okrog treh odstotkov BDP, zato potrebujemo dodatne dohodke.« Tako so uvedli bančni davek, sektorske davke, podržavili so zasebno pokojninsko zavarovanje. To je bila neortodoksna gospodarska politika, z njo lahko začasno izkazujete nizek proračunski primanjkljaj, a so to enkratni ukrepi, ne pa trajnostna konsolidacija proračuna, ki bi položaj privedla iz nevarnosti. Brez teh enkratnih ukrepov bi imela Madžarska šest odstotkov proračunskega primanjkljaja, a tudi z njimi bo Orban letos potreboval še močnejše restrikcije, da bo lahko prikazal 2,5-odstotni primanjkljaj, to pa je mogoče le, če bodo še bolj krčili državno potrošnjo. Ta odstotek so navajali skupaj z domnevo močne gospodarske rasti, namesto tega pa bo verjetno nastopilo gospodarsko nazadovanje.

Torej so se vsi Orbanovi izračuni bolj ali manj ponesrečili?

Za napačno se je pokazala temeljna ideja, da lahko Madžarska z neortodoksnimi ukrepi doseže večjo gospodarsko rast od sosedov. Rasti ni, stimulacija gospodarstva se ni posrečila, povrhu vsega pa bo morala vlada najbrž po letu 2013 spet odpraviti ali zmanjšati vse te posebne davke. To pomeni, da bo spet treba zmanjševati državno potrošnjo samo zato, da bo primanjkljaj ostal pod tremi odstotki, za rast sploh ne gre več.

Vladni predstavniki pri tem menijo, da je pravično, da del bremena nosijo tudi banke, potem ko so ljudem podeljevale posojila v tujih valutah, zaradi katerih zdaj trpi toliko Madžarov.

Danes na Madžarskem ni prijetno voditi banke. Plačati morate zelo visok bančni davek, poleg tega se morate podrediti odredbi, da lahko zadolženi posojilo poplačajo z zelo ugodnim menjalnim tečajem, razliko med tem in realnim tečajem morajo poplačati banke. Na srečo je le malo gospodinjstev sposobnih to izkoristiti, če bi lahko vsa naenkrat poplačala svoje dolgove, bi bil bančni sistem v državi uničen.

Ne le banke, tudi sosednje države, na primer Avstrija, se bojijo izvoza madžarskih težav.

Erste Bank in Raiffeisen sta močno prisotni na Madžarskem, tudi Bank Austria, a ta spada k italijanskemu UniCreditu. Te banke imajo v svojih portfeljih tudi madžarske državne obveznice, in če se s to državo kaj zgodi, če bo bankrotirala, bodo ti vrednostni papirji le malo vredni. In celo brez tega je nevarnost, da stranke ne bodo mogle odplačevati svojih posojil. Avstrijske banke imajo veliko težav, a se bojujejo in poskušajo nekako preživeti to težko obdobje.

Tudi nekatera tuja podjetja se pritožujejo, da jih poskušajo izriniti z madžarskega trga.

Vladna retorika se glasi, da so tista podjetja, ki delujejo v produktivnem sektorju, na primer v avtomobilski industriji, dobra, tista, ki delujejo v sektorju storitev, pa ne tako zelo, ta lahko tudi odidejo. V sektorjih, ki so jih kot bančnega, telekomunikacijskega in velike trgovinske verige prizadeli posebni davki, so zelo močno prisotna tuja podjetja. A ta davek uradno ni bil usmerjen proti tujim podjetjem, ampak proti sektorjem, kjer so navzoča zlasti velika tuja podjetja, za njegovo plačevanje je potreben razmeroma velik promet – in tega imajo v večini tuja podjetja.

V četrtek pa je bil ministrski predsednik Orban videti zadovoljen s prodajo državnih obveznic. Govoril je, da se kmalu ne bodo več pogovarjali o dolgovih, ampak o rasti.

Sem ekonomist in lahko ocenjujem le gospodarske podatke, to pa so propagandni elementi, ki nam ekonomistom le malo povedo. Tendence v nekaj minulih tednih so zelo jasne: menjalni tečaji so šibkejši, zavarovanje dolgov se draži, obresti za državne obveznice rastejo. Če se položaj kakšen dan izboljša, je to v redu, splošna usmeritev pa je poslabšanje. Prelom bo nastopil šele s podpisom dogovora z IMF in EU, prej zagotovo ne.

Menite, da se bo to zgodilo?

Upam, da se bo, za Madžarsko je ta sporazum zelo pomemben.

Kaj pa bi, če malo špekuliramo, zdaj ukrenil prejšnji premier Gordon Bajnai, če bi dobil še eno priložnost? Konec koncev je kot tehnokratski premier v enem letu pred Orbanovim nastopom dosegel veliko.

To je zelo teoretično, kajti prihodnje volitve bodo šele leta 2014, to pa je še zelo daleč, težave mora rešiti sedanja vlada. Tudi sam se prebral Bajnaijevo analizo, ki je zelo dobra analiza sedanjega položaja, le malo pa pove o konkretnih rešitvah. Pomagala bi solidna gospodarska politika, ki ne bi prestrašila tujih investitorjev, ampak bi jih privabila, ki bi uresničila reforme državnega proračuna, a je to lažje svetovati na papirju kakor uresničiti, ko ste v vladi.

Mislite, da je Viktor Orban sposoben spremeniti usmeritev?

To mora narediti, če ne, ne bo mogel doseči sporazuma z EU in IMF. Danes sem videl poročila, ki pravijo, da ti ustanovi zahtevata spremembe madžarske gospodarske politike še pred začetkom pogajanj. Gospod Orban je ministrski predsednik in ima še vedno možnost odsloviti gospoda Matolcsyja (ministra za gospodarstvo, op. p.) in napovedati spremembo usmeritve. Politično bo to težko, saj je skoraj dve leti hvalil svojega gospodarskega ministra in njegove nekonvencionalne metode, a to je njegova zadnja priložnost za preobrat. Sándor Richter