Še medenjak je dražji, če je umetelen izdelek

Janko Mlakar je rokodelec. Vso delovno dobo se je ukvarjal s preteklostjo, ujeto v umetelnih in preprostih predmetih, z dragoceno slovensko dediščino, najprej kot restavrator, veliko dlje kot izdelovalec replik. Te izdeluje še danes.

Njegovo zasebno in poslovno življenje je bilo vseskozi prepleteno z domačo in umetnostno obrtjo. Je član sekcije za to dejavnost pri obrtno-podjetniški zbornici (OZS), tudi član skupščine Gospodarske zbornice Slovenije in član združenja malih trgovcev iz Stare Ljubljane.

Ali sta domača in umetnostna obrt lahko priložnost za zaslužek v sedanji krizi, ko je brezposelnih čedalje več, novih delovnih mest pa ni dovolj za vse?

Domača in umetnostna obrt je vedno bila priložnost za delo. Ob osamosvojitvi Slovenije pred dvajsetimi leti, ko sem tudi v svoji dejavnosti preživljal kar hudo krizo, se je pojavilo veliko novih izdelovalcev. To je dejavnost, pri kateri je mogoče razmeroma preprosto priti do novih zaposlitev, z majhnimi sredstvi, na primer v ateljeju ali na kmetiji. Opažam pa, da zdaj, ko imamo spet krizo, novega priliva izdelovalcev skoraj ni. Sicer pa domača in umetnostna obrt vključuje okoli 50 dejavnosti.

Kako pa se vi v Galeriji Rustika občutili krizo, ki se je začela stopnjevati konec leta 2008?

Pred dvema letoma, ko je bilo najhuje, je bil izpad dohodkov visok, okoli 40 odstotkov. Takrat se je kar vse ustavilo, ljudje so nehali kupovati. Sedanja psihoza je za trgovino tudi slaba, vsi smo slabe volje.

Je zapleteno dobiti status izdelovalca domače in umetnostne obrti?

Pridobiti je treba mnenje komisije za domačo in umetnostno obrt pri Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije. Na podlagi tega mnenja lahko postaneš samostojni podjetnik v domači oziroma umetnostni obrti. V tem primeru imaš pravico do 70-odstotnih normiranih stroškov, kar pri večini najbrž približno ustreza stroškom. Poslovanje je, kar zadeva predpise, razmeroma preprosto.

Je v Sloveniji mogoče živeti le od domače in umetnostne obrti?

V Sloveniji je kar precej izdelovalcev domače in umetnostne obrti, žal pa jih je malo, ki se le s tem tudi preživljajo. Z njo se lahko ukvarjate tudi ob službi, tako da imate dopolnilni s. p., dopolnilno dejavnost. Takšen status sem si kot izdelovalec replik uredil tudi sam, potem ko sem se upokojil. Od davkov si pri dopolnilni dejavnosti dolžan plačati le dohodnino, veljajo 70-odstotni normirani stroški. Naša Galerija Rustika na Ljubljanskem gradu, ki jo je prevzel moj sin, pa deluje kot gospodarska družba, v kateri je zaposlen. Za izdelovalce domače in umetnostne obrti je največji problem kakovosten tržni prostor, organizirana prodaja, ki je ni. Tega se sami morda niti ne zavedajo.

Ampak vi imate zamisel, kako bi izdelovalci lahko uspešneje prodajali kakovostne izdelke domače in umetnostne obrti?

Moja cilj je bil, da bi imeli po Sloveniji približno deset takšnih prodajnih mest, kot je naša Galerija Rustika na Ljubljanskem gradu. Morali bi jo imeti v vseh pomembnih turističnih središčih, na primer pred Postojnsko jamo in sredi Pirana. O galeriji govorim, ker je postavitev v takšni prodajalni takšna, da gre tudi za nekakšno razstavo izdelkov. Lončarstvo, lectarstvo in še nekatere dejavnosti so po tradiciji primerne za sejme, za kakovostne replike je primernejša galerija. Zelo pomembno pa je, da turistični vodiči goste opozorijo na prodajna mesta s kakovostnimi izdelki domače in umetnostne obrti. Tako vsaj delajo v tujini, vključijo jih v ogled mesta. Pri nas ni tako. Domači vodiči običajno hodijo mimo naše galerije na gradu, imamo pa stike z nekaj hrvaškimi, ki redno pripeljejo obiskovalce tudi k nam.

Vi ste rokodelec, izdelovalec replik. Na voljo imate svoja prodajna mesta, kjer ponujate svoje replike in številne druge izdelke. Ti morajo biti, kot pravite, slovenskega porekla in primerne kakovosti, zvečine imajo oznako kakovosti, ki jo podeljuje obrtna zbornica. Kateri izdelki domače in umetnostne obrti grejo danes najbolje v prodajo?

Replike so zelo iskane. V naši galeriji imamo sto različnih replik panjskih končnic. Prednost ima dediščina in vse, kar je povezano z njo. Danes je zelo dobra kombinacija rokodelca, ki zna delati, in oblikovalca, ki lahko da kakovostno obliko. Slovenci imamo radi svojo preteklost, za tujce pa je zanimiva.

In kaj vse mora znati sodobni rokodelec?

Pri replikah se mora rokodelec vživeti v avtorja originala, poznati tehnike, ki jih je uporabljal. Seveda je tudi za repliko potreben neki talent. Slovenija ima področje domače in umetnostne obrti na splošno zelo dobro urejeno ravno po zaslugi obrtne zbornice, boljše kot sosednje države, kjer se ta dejavnost nekako utaplja v drugih. Izhajamo iz izdelka, ne iz izobrazbe, kar pomeni, da vsaka ročna spretnost že zadošča, če s tem dosegamo izdelke na določeni kakovostni ravni.

Velika težava za domačo in umetnostno obrt je po vaših besedah obremenitev izdelkov s splošno, 20-odstotno stopnjo davka na dodano vrednost.

Vse od uvedbe davka na dodano vrednost sredi leta 1999 velja za izdelke domače in umetnostne obrti višja stopnja, takrat 19-odstotna, danes 20-odstotna. To za nas pomeni, da smo na meji preživetja. Predvidevam, da bi lahko ob znižani stopnji davka svoj promet zvišali tudi do 50 odstotkov. Tudi izdelovalci so zato plačani slabše, kakor bi lahko bili.

Ali ob uvedbi davka na dodano vrednost ni bilo mogoče zagotoviti ugodnejše, znižane stopnje za domačo in umetnostno obrt?

Pogajanja sem takrat vodil jaz. Z znižano stopnjo, ki je takrat znašala osem odstotkov, so se strinjale vse parlamentarne stranke razen najmočnejše, za katero je bil naš predlog nesprejemljiv. V sistemu prometnega davka sta imeli domača in umetnostna obrt brez dvoma boljši položaj. Z znižano stopnjo davka na dodano vrednost, ki danes znaša 8,5 odstotka, pač ščitiš neki nacionalni in socialni interes. Menim, da bi bilo nujno mednje vključiti tudi domačo in umetnostno obrt. Lahko povem, da tuje agencije in druge ustanove Slovenijo v svojih katalogih običajno predstavljajo prav z izdelki umetnostne obrti. Če primerjamo nastop na nekem turističnem sejmu in promocijo z izdelki, ki jih prodajamo, lahko rečem, da z njimi za promocijo Slovenije dosežemo veliko več.

So izdelki domače in umetnostne obrti ob 20-odstotnem davku na dodano vrednost toliko dražji, da to že vpliva na povpraševanje?

Da. Vemo, da je cena je sestavljena iz treh elementov: iz nabavne cene, stroška trgovine, torej marže, ki je na različnih prodajnih mestih pač različna, in davka na dodano vrednost. Imamo še četrti element, ki je tudi bistven – ali trg ceno sprejme ali ne. Panjska končnica, na primer, je za nas zelo pomemben izdelek, zelo priljubljen pri kupcih tudi kot replika. Tudi tujci jih radi kupujejo. Zanimivo pa je, da cena pri nobeni ne preseže 30 evrov, ne glede, kako so narejene, nekatere so potiskane, druge ročno poslikane, so torej bolj ali manj kakovostne. Prodajajo se dobro, a ne čez omenjeno ceno. Trg ima svoje zakonitosti. Če greš le malenkost čez neko ceno, se prodaja ustavi.

Velja višja davčna stopnja DDV za prav vse izdelke domače in umetnostne obrti?

Za vsak izdelek, ki je označen kot domača ali umetnostna obrt, je predpisana 20-odstotna stopnja davka. To na primer velja tudi za medenjake, ki jih prodajamo kot izdelek umetnostne obrti, čeprav je hrana drugače obremenjena z znižano stopnjo davka. Če bi bili isti medenjaki brez nalepke umetnostna obrt, bi lahko obračunali znižano stopnjo.

Upokojili ste se po 40 letih delovne dobe. Začeli ste kot restavrator.

Da, delati sem začel kot restavrator, ki popravlja stare umetnine. Replike so me vedno zelo privlačile. Imel sem srečo, da sem poznal vrhunskega mojstra rezbarstva, podobarstva in pozlatarstva Jožeta Lapuha, ki me je naučil obrti. Še ko sem bil gimnazijec, sem začel hoditi v ljubljansko starinarnico Antika, ki je bila tedaj edina v Jugoslaviji. Takrat jo je vodil gospod Šajn. Bila je kot nekakšen klub. Tja so hodili tudi študenti, igralci, profesorji, zanimiv krog ljudi, ki se je vsak dan srečeval tam. Debatirali so o zanimivih predmetih in jih poljudno ocenjevali. Skozi trgovino s starinami gre veliko povprečnih kosov, ki pa so zelo zanimivi. Tako se je začelo, čeprav sem se potem najprej vpisal na strojno fakulteto, a sem jo kmalu opustil.

Občutek za kakovost, ki jo nenehno poudarjate, so vam položili v zibelko.

Moj oče France Mlakar je bil velik strokovnjak za elektrotehniko. Ustanovil pa je tudi Inštitut za kakovost in metrologijo, kjer je bil dolgo direktor. To je bil predhodnik današnjega inštituta za kakovost in meroslovje SIQ. Zanj je bila kakovost vedno na prvem mestu in s tem smo odraščali tudi otroci.