Tiskane izdaje
V nestabilnem svetu nas skrbi samo naša prihodnost. Vlada naj zato rešuje prihodnost Slovenije takoj zdaj, kajti kam vodi razvoj brez posegov, vidimo nazorno okrog sebe. Seveda se izogiba besedi bankrot, ker si niti ne zna predstavljati, kaj bi za nas pomenil. Koliko dolgov moramo poravnati? Preveč, da bi se vrnili v čas pred krizo. Pregloboko smo zabredli, da bi bila to hitra operacija. Dolgovom so se pridružile še obresti, ki se s slabšim položajem povečujejo. Prihodki proračuna iz gospodarstva so edino upanje, da bomo krizo prebrodili z najmanjšo škodo. To pomeni čim večjo rast.
Konkurenčnost peša
Problem je, da gospodarstvo ni več sposobno konkurirati. Najboljše merilo je koeficient stroškov dela za proizvodnjo nekega izdelka v vrednosti 1000 evrov, za kar moramo poznati prihodek podjetja ali panoge in stroške dela v enem letu. Čim manjši so stroški dela za izdelek, tem večja je konkurenčnost.
Stroški materiala, surovin, sestavnih delov in energije so namreč enaki povsod na trgu, samo delo določa končno ceno izdelka. Višina plač očitno ne vpliva na konkurenčnost, saj ima Finska 26 odstotkov boljšo konkurenčnost od nas, plače pa enainpolkrat višje. Odločilna sta torej prihodek in struktura industrije: ali ima več visoko- ali nizkotehnoloških podjetij. Avstrija ima skoraj enako strukturo industrije kot Slovenija, pa je po konkurenčnosti samo 3,3 odstotka slabša, čeprav ima plače v industriji 2,4-krat večje. To pomeni, da svoje izdelke bolje prodaja, ker so najbrž bolj inventivni ali imajo bolj privlačne blagovne znamke. Šibkost Slovenije je majhnost povprečnega podjetja: 13,4 zaposlenega, v Avstriji je večje za 24 odstotkov, v Nemčiji za 36 odstotkov.
Moramo ločiti nizkotehnološke in visokotehnološke panoge. V proizvodnji lesa smo nekonkurenčni, prehitele so nas vse razvite države: Avstrija, Finska, Švedska in Nemčija. Od Avstrije smo za četrtino bolj nekonkurenčni, dosežene cene izdelkov so trikrat višje, Švedske in Finske pa 3,5-krat višje od naših. Njihovo povprečno podjetje je še enkrat večje od našega.
V proizvodnji pohištva smo bili leta 2008 boljši kot Avstrija, Finska, Švedska, Nemčija in Italija. Kriza je leta 2009 najhuje prizadela Slovenijo, saj je konkurenčnost padla na 327 evrov (za 26 odstotkov), vsem drugim pa precej manj.
V visoki tehnologiji so razmere boljše in bolj izravnane z drugimi državami. V panogi računalnikov, elektronike in optičnih izdelkov smo med razvitimi najbolj konkurenčni, boljši od Avstrije in Danske. So pa Švedska, Finska ali Irska veliko boljše, ker imajo večji obseg proizvodnje. V krizi se je konkurenčnost poslabšala za 23 odstotkov, v Avstriji za manj (17 odstotkov), v Veliki Britaniji pa se je izboljšala z 220 na 200 evrov, to je za deset odstotkov.
V proizvodnji komunikacijske opreme smo med razvitimi majhnimi državami precej manj konkurenčni od Avstrije, Finske, Velike Britanije, Nemčije in Italije. Torej so bile plače previsoke in dosežene cene na trgu prenizke. Panogo je kriza močno prizadela, konkurenčnost se je pri nas zmanjšala za 68 odstotkov, v Avstriji za 42 odstotkov, Italiji za osem odstotkov in na Finskem za 25 odstotkov, vendar je še vedno v Evropi najbolj konkurenčna. Tu prevladuje vpliv Nokie.
Imamo premalo
končnih izdelkov
Drugače je v industriji za avtomobilske dele, kjer smo bili med bolj konkurenčnimi kot Finska, Velika Britanija, Portugalska, Avstrija, Italija, Španija, Nemčija ali Danska. Seveda gre za vprašanje tehnološke zahtevnosti, ali proizvajamo preproste dele ali pa menjalnike oziroma motorje. Povprečno podjetje ima pri nas 93 zaposlenih, v Avstriji 147, Nemčiji 201. Pri nas je dodana vrednost na zaposlenega 25.000 evrov, v Avstriji 70.000 evrov, Finski 59.000 evrov, Nemčiji 65.300 in Italiji 44.900 evrov. Obseg ekonomije v še enkrat večjih podjetjih je racionalnejši. Padec v krizi je bil samo 11 odstotkov, v Avstriji 22 odstotkov, na Češkem se je pa celo izboljšala za štiri odstotke. Vzroki so v upadu naročil. Ker delajo Čehi za svojo finalno industrijo, ki ni toliko upadla, se je stanje izboljšalo.
Podatki kažejo, da se je naša konkurenčnost zaradi krize najbolj poslabšala v zahtevnejših tehnoloških panogah. Naročila so se tam najbolj zmanjšala in hkrati so se znižale cene. Vzrok je to, da je večina izdelkov poddobaviteljskih, in ne končnih. Ta podrejenost najbolj tepe Slovenijo. Zato je tako pomembno, da vlada podpira razvoj v podjetjih, ki so finalna, samostojna v RiR in z inovacijami med prvimi.
Primerjava z razvitimi je pokazala, da pri napredku ni ključen denar, ampak ljudje, voditelji. Da ni napredka, so krivi so menedžerji, Grafika kaže potek konkurenčnosti Slovenije v letih od 2002 do 2009 v primerjavi z majhnimi in bogatimi državami. Nobenega napredka ni zaznati, spremljamo druge na nižji ravni in jih ne moremo dohiteti. Vzrok je v nizki dodani vrednosti na zaposlenega, kar je posledica slabe organizacije in razvoja izdelkov. Makroekonomisti jemljejo prihodek kot stalen agregat, je pa v resnici odsev spretnosti in znanja posameznikov, da prodajo za višje cene, z boljšimi pogoji, torej kot zrcalo množice vplivov: prožne organizacije, inventivnih izdelkov z manj materiala, s cenejšimi vložki, bolj »špartanskih«, prilagojenih okusu časa, napetih odnosov z dobavitelji, svobode delovanja na trgu. Tega ni, poskusi so sporadični, nepovezani, ostajamo ujetniki prijateljskih zvez, pretekle prakse, lenobe spreminjanja.
Večina podjetij je »mrtvih« in ne tvegajo, ker nimajo vizije, zgrajene na inventivni ideji. Menedžerji, ki niso tehnologi, so balast. Inženirjev v vodstvih ni. Posledica je slaba konkurenčnost. Stroškov dela ni mogoče zmanjšati, edini izhod je višja cena izdelkov. Vendar menedžment ne zna prodajati. To je splošna hiba naših podjetij.
Ker se brez izrazite inventivnosti ne morejo razviti blagovne znamke, brez njih pa ni mogoče pritegniti kupcev, se ni mogoče premakniti v višji cenovni razred. Posledice so širše: nizka dodana vrednost, nizke plače in pokojnine, nizka življenjska raven. Voditeljska struktura že dvajset let ni sposobna dohitevati Avstrije. Korakamo z istimi koraki, kot kaže graf.
Je rešitev slovo od evra?
Mnogi menijo, da bi postali konkurenčnejši, če bi lahko izstopili iz evra in prilagajali menjalno razmerje »novega« tolarja do evra. Tako bi bile naše cene v tujini nižje v evrih in naši dolgovi bi se zmanjšali. Našo konkurenčno sposobnost bi izboljšali z razvrednotenjem. Če ne bomo poravnali dolgov, nas ne bodo več pustili v EU. Ko bodo sprejeli naš državni bankrot, bodo sprejeli tudi naš izstop iz EU, ker bo to edina možnost, da se postavimo na noge še v tej generaciji.
Teh skrajnih posledic se moramo zavedati. Če ne bomo sposobni izvesti reform, ali jih ne bi smeli izvajati zaradi pritiska sindikatov, nas to gotovo čaka. Pri tem ni nobenih obvodov. Znamenje za takšno smer razvoja bo ogromen beg kapitala iz države, iz bank in domačih zalog. Ko bodo ljudje prodajali naše vrednotnice, kar bo plačevala Banka Slovenije s sveže tiskanim denarjem, se bodo odlile te vsote v Švico ali Nemčijo, ki sta monetarno trdni in zanesljivi.
Iti bomo morali skozi večletno fazo gospodarskega mrtvila, v katerem nas bo še dodatno »reševala« inflacija. Le tako bomo postali cenejši. To se zdi ob sedanjem solidnem dolžniškem bremenu skoraj nemogoče, vendar nas bo stanje neproduktivnosti k temu prisililo.
Evropska unija je razširila reševalni sklad, da bi zagotovila možnosti za več kot milijardo evrov posojil, kar bi odpiralo možnosti, da nam obresti subvencionirajo. S tem bi se reformni pritisk na nas zmanjšal. Vendar je to izjemno tvegano, kajti velike vsote evrov iz rešilnega sklada bodo na koncu postale denar. Mi pa izgubarji. Na nas ne odpade veliko, na vsakega davkoplačevalca okrog 700 evrov, vendar ne bo ostalo pri tem. Ti ukrepi so zunaj slehernega razumnega razmerja in pomenijo nepredvidljivo breme za naše davkoplačevalce in upokojence. Prišli smo v tveganje, nad katerim nihče nima pregleda.
***
Marko Kos, samostojni raziskovalec
