Tiskane izdaje
Distribucijski, skladiščni oziroma logistični centri so infrastrukturni objekti, ki zagotavljajo delovanje distribucijske logistike in so pomembni v preskrbnih verigah. Njihova vloga je lahko pomembna tudi pri dobavi, saj preskrbne verige postajajo skladno z globalizacijo trga in kompleksnostjo končnih izdelkov vedno bolj kompleksne. Proizvodnja polizdelkov se namreč seli na celine, kjer so nižji stroški dela.
Novi pristopi zahtevajo približevanje končne proizvodnje čim bliže potrošniku oziroma končnem uporabniku. To se dogaja v avtomobilski logistiki, kjer avtomobilska podjetja selijo proizvodnjo čim bliže končnemu trgu. Takšen primer so korejski proizvajalci vozil, ki so vzpostavili proizvodnjo v srednji Evropi, in evropske avtomobilske tovarne, ki svojo proizvodnjo, namenjeno azijskemu trgu, selijo na Kitajsko. Vloga distribucijskih centrov tako dobiva nov pomen.
Vloga distribucijskih centrov je bila v preteklosti opredeljena le z namenom premagovanja razlik v povpraševanju in ponudbi. Posebno razdelanih strategij ni bilo, saj so takšni centri imeli zgolj funkcijo skladiščenja izdelkov oziroma oblikovanja zalog in dostave skladiščenega blaga do strank. Sodobnejše pojmovanje in delovanje distribucijskih centrov zajema nabor različnih vlog, ki so zelo tesno povezane z delovanjem celotne preskrbne verige. V prejšnjem desetletju sta se oblikovali dve osnovni vlogi preskrbnih verig, in sicer agilna in vitka vloga. Oba primera temeljita na osnovnem načelu zmanjševanja zalog v celotni preskrbni verigi.
Agilna preskrbna veriga ima zaloge najpogosteje na več različnih lokacijah oziroma v različnih distribucijskih centrih. S tem zagotavlja nemoteno dobavo po konceptu ravno ob pravem času (just in time) in se izogne morebitnim zastojem pri odpremi blaga, ki se lahko zgodijo. Vitka preskrbna veriga pa si prizadeva za zmanjševanje celotnih stroškov in zalog, kjer skrajševanje časa dobave ni prednostna naloga.
Obe strategiji sta zadnje čase še posebno pomembni zaradi globalizacije trga in posledično povečevanje razdalje med izvorom in ponorom blaga ter zaradi pritiska po zmanjševanju zalog, saj te načnejo pomembna sredstva podjetij. Zadnji dejavnik je še posebno pomemben, ko v podjetja nastopijo likvidnostne težave, zlasti če zadolževanje ni mogoče ali je predrago.
Osnovne strategije delovanja distribucijskih centrov
Sodobne preskrbne verige temeljijo na štirih osnovnih strategijah uporabe distribucijskih centrov. Te imajo različne prednosti in postavljajo različne zahteve udeležencem v logistični verigi. Te strategije so:
– strategija ločevanja storitev,
– strategija zakasnitve,
– strategija pretočnosti (cross docking strategy),
– strategija delovanja logistike 3PL (third party of logistics).
Strategija ločevanja storitev zajema strategijo prilagajanja delovanja distribucijskega centra različnim zahtevam večjega števila strank. Pri tem je pomembna opredelitev najpomembnejših prednostnih nalog posamezne stranke, ki se jih vključi v delovanje celotne preskrbne verige.
Pri strategiji zakasnitve se oblikujejo fleksibilne zaloge in deloma zaostaja z dokončanjem dobave. Čaka se namreč na navodila oziroma naročila stranke oziroma kupca. Tako se določajo zaloge na različnih lokacijah, od koder jih dostavljajo v proizvodnjo. Pri tej strategiji velja načelo, da je dobavitelj sorazmerno blizu kupcu in ima v lasti ali upravljanju distribucijski center v neposredni bližini končnega odjemalca.
Zelo razširjena strategija delovanja distribucijskega centra je strategija pretočnosti. Blago se zelo kratek čas ustavi v distribucijskem skladišču in zelo pogosto ga zapusti še istega dne. V takšen center prihajajo pošiljke z različnih lokacij in se oblikujejo zbirne logistične linije za točno določene destinacije. Strategija temelji na predhodno točno določenem logističnem vzorcu in načrtovani logistični poti.
Strategija delovanja logistike 3PL temelji na tem, da celotno preskrbno verigo proizvodnega ali trgovskega podjetja prevzame v upravljanje specializirani logistični operater. To je tako imenovani outsourcing oziroma pogodben prenos upravljanja in nadzora celotne preskrbne verige. Tako se tudi distribucijski center prilagodi delovanju ene stranke ali več njih, vendar strategijo delovanja določa operater logistike 3PL. Proizvajalec ali prodajalec tako nimata nadzora nad delovanjem distribucijskega centra in se prilagodita navodilom 3PL-operaterja. Ponavadi je strategija 3PL-operaterja opredeljena z delovanjem vitke preskrbne verige, iz katere izloči vse nepotrebne operacije. Glavno vodilo logistike 3PL oziroma outsourcinga logističnih storitev so čim učinkovitejša logistika in manjši stroški v celotni preskrbni verigi.
Čedalje ostrejši pritiski preskrbnih verig
Glede na strategijo delovanja distribucijskega oziroma skladiščnega centra se določajo njegova opremljenost, število zaposlenih, razporeditev skladiščnega prostora... Pretočni distribucijski centri temeljijo na povečanem obsegu dela neposredno na nakladalno-razkladalnem območju oziroma rampah. Praviloma se blago skladišči na ločenih platojih, ki niso opremljeni z regali, zaradi doseganja hitrejše manipulacije z blagom. Najpogosteje poteka delo v razmaknjenih intervalih, ki zahtevajo visoko intenziteto prekladanja. Posledično ob delovnih špicah nastane potreba po več zaposlenih in manipulativnih sredstvih.
Distribucijski centri, ki opravljajo funkcijo enakomernih dobav, so ponavadi visoko specializirani in avtomatizirani. Takšni centri so opremljeni z visokimi regali, sprejem in oddaja blaga pa sta računalniško nadzirana. Intenziteta dela je veliko bolj enakomerno razporejena, tako je preprosteje načrtovati delo in število zaposlenih. Tudi obremenitev na prekladalnih rampah je prav tako bolj enakomerna, saj so prihodi in odhodi prevoznih sredstev vnaprej predvideni oziroma načrtovani.
Dejavnost distribucijskih centrov je pod čedalje večjimi pritiski preskrbnih verig. Zunanje vplive je mogoče strniti v dve osnovni skupini, to so stroškovni in časovni pritiski. Na delovanje distribucijskih centrov močno vplivajo vitke preskrbne verige, ki pritiskajo na zniževanje stroškov prekladanja in skladiščenja blaga, hkrati pa visoki stroški energentov povečujejo variabilne stroške delovanja teh centrov. Poleg tega se povečujejo fiksni stroški, še posebno pri odplačevanju posojil za gradnjo infrastrukture ali nakupu suprastrukture.
Časovna komponenta zahteva od distribucijskih centrov zelo veliko fleksibilnost in časovno natančnost, da lahko zagotovi dostavo v proizvodnjo na način just in time in just in sequence, kar dodatno povečuje pritisk na finančno obremenitev centrov, saj se dodatno povečujejo variabilni stroški.
***
Dr. Bojan Beškovnik, izvršni direktor v slovenskem logističnem podjetju Intereuropa
