Posojilna aktivnost v Sloveniji že od leta 2008 pada.

V začetku leta 2008 je bila stopnja rasti 40-odstotna in z izjemo rahlega povečanja v lanskem letu (zaradi kratkoročnih posojil) vztrajno pada. Februarja letos je bila 2,3-odstotna. Zadnje poročilo Banke Slovenije navaja, da se je obseg posojil februarja lani zmanjšal za 32 milijonov evrov neto, največ so k padcu prispevale naše največje banke – NLB, Abanka in NKBM. Ročnost posojil se ni bistveno zmanjšala, delež dolgoročnih posojil v strukturi vseh posojil je še vedno znašal 73 odstotkov.

Velikani slovenskega gospodarskega prostora največ težav opažajo pri refinanciranju in najemu dolgoročnih posojil, ki so ključna za rast naložb. »Od začetka finančne krize je opaziti nekoliko otežen dostop do refinanciranja dolgoročnih posojil, predvsem so ta v Sloveniji dražja kot v tujini, hkrati pa je ročnost tovrstnega financiranja v povprečju krajša kot pred leti,« pravi Jožica Turk, izvršna direktorica za finance v Gorenju, in dodaja, da so njihova posojila kljub trenutnim makroekonomskim razmeram lahko ostala nezavarovana.

Podobno opažajo v Mercatorju; tudi pri njih se vsa posojila sklepajo brez zavarovanja. V zadnjih štirih mesecih so končali črpanje dolgoročnega sindiciranega posojila (posojila v visokih zneskih, ki jih posojilojemalcu odobri več bank, z namenom porazdeliti tveganje) v višini 130 milijonov evrov. Uspešno refinanciranje posojila so izvedli tudi v družbi BTC. »V letu 2005 smo izvedli reprogram kratkoročnih virov v višini 40 milijonov evrov z dolgoročnim kreditom z odplačilno dobo 15 let. Reprogram je bil izveden z sindikatom dveh bank v Sloveniji. V letu 2006 in 2008 je bil s slovensko banko izveden tudi reprogram petletnih obveznosti na dobo 15 let,« navajajo in trdijo, da v zadnjih petih letih niso imeli težav s pridobivanjem virov, terjatve pa so banke zavarovale s hipoteko nepremičnine in menicami družbe.

Po denar v tujino

V Gorenju in Hidrii, ki sta skoraj v celoti usmerjeni na mednarodne trge, navajajo, da se za kakovostne investicijske projekte na slovenskem bančnem trgu še vedno najde ustrezno, tudi dolgoročno financiranje. Pri tem igra pomembno vlogo SID banka, ki je v zadnjih letih prek poslovnih bank slovenski finančni trg založila s precej finančnimi sredstvi za podporo naložbam, raziskavam in razvoju, energetski učinkovitosti, okoljskim projektom ter povečevanju konkurenčnosti in internacionalizaciji slovenskega gospodarstva.

Podjetja, ki začenjajo poslovanje v tujini, vire financiranja iščejo tudi pri tujih bankah. Mercator se zadolžuje pri bankah iz Jugovzhodne Evrope, pa tudi na nemškem finančnem trgu, kjer so nedavno najeli posojilo v višini 58 milijonov evrov. V Gorenju želijo s financiranjem v tujini optimizirati stroške in ročnost posojil. »Večji korak k internacionalizaciji virov financiranja smo naredili lani, ko smo z mednarodno finančno korporacijo IFC (International Finance Corporation), članico Svetovne banke, podpisali pogodbo o dolgoročnem financiranju v višini 101 milijona evrov, k pogodbi pa so pristopile tudi tri mednarodne bančne skupine,« pojasnjujejo.

Tuje banke se tepejo za uspešna slovenska podjetja

Bolj kot velika, so glede financiranja problematična mala in srednja podjetja, ki obsegajo 90 odstotkov našega zasebnega sektorja. Ker veliki prinašajo veliko denarja, se banke trudijo ohranjati dolgoročen odnos z njimi, medtem ko manjšim podjetjem praviloma ne namenjajo tolikšne pozornosti. Zato nimajo dovolj informacij o podjetju, kar pomeni, da so posojila malim in srednjim podjetjem bolj tvegana. Poleg tega so neugodne razmere na medbančnem trgu pogoje odobravanja posojil še zaostrile, kar že dlje časa občutijo predvsem gradbena podjetja. Na vprašanje, ali so občutili omejen obseg kreditiranja, so vsa po vrsti odgovorila pritrdilno in dodala, da je skoraj nemogoče pridobiti potrebna sredstva za financiranje novih gradbenih projektov, ne glede na lokacijo in donosnost, in da rešitev iščejo v tujih sovlagateljih.

Na drugi strani imamo primere uspešnih malih in srednjih podjetij, ki z bančnim financiranjem nimajo težav. »Do zdaj smo s slovenskimi bankami korektno sodelovali in zaradi zmanjšanega obsega bančnega financiranja nismo imeli težav. Če ima podjetje zdravo jedro in razvojni potencial, s financiranjem ne bi smelo imeti težav. Verjamem pa, da se banke pri odobravanju posojil mlajšim podjetjem, ki še ne sodelujejo dolgo z njimi, kljub temu, da se ukvarjajo z inovacijami in so perspektivna, obnašajo nekoliko konservativno,« pravi Davor Jakulin, lastnik podjetja Atech, primorsko-notranjsko gazelo, ki izdeluje namenske elektronske sklope.

Njegovemu mnenju se pridružuje tudi Ivo Boscarol, lastnik Pipstrela. »Odkar smo dobili naziv »najbolj inovativno evropsko podjetje«, ponudbe za posojila kar dežujejo, res pa je, da jih največ prihaja iz tujih bank. Za pet milijonov evrov vredno naložbo v Italiji smo uspeli pridobiti posojilo za 16 let z 0,65-odstotno fiksno obrestno mero. Banka je sama uredila subvencioniranje obrestne mere iz regionalnega sklada,« pravi in doda, da so slovenske banke preveč rigidne pri zavarovanju posojil. »V Italiji je za to posojilo zadostovalo dejstvo, da smo prejemnik priznanja za najbolj inovativno evropsko podjetje. Niso zahtevali niti hipoteke niti osebnih jamstev. Naše podjetje v Italiji posluje šele leto dni, imamo komaj pol milijona evrov prometa, a banke so se teple za nas. Kaj takega se v Sloveniji ne bi nikoli zgodilo!«