»Grčija stoji na noževi konici,« je konec oktobra skupaj s kolegoma Michaelom Jakobidesom in Richardom Portesom v »Belem dokumentu« o reševanju grške krize zapisal Dimitri Vajanos. Grška vlada in parlament sta medtem že sprejela številne varčevalne ukrepe, zasebni upniki se bolj ali manj prostovoljno strinjajo z gigantskim odpisom dolgov in na poti je nov 130-milijardni paket finančne pomoči. S tem pa težav še ni konec, prav tako ne zaskrbljenosti uglednih mednarodnih ekonomistov grškega rodu. Dimitri Vajanos na LSI vodi Center Paula Woolleyja za raziskave trgov kapitala.
V Belem dokumentu ste predlagali celo ustanovitev posebnih uprav za zbiranje davkov, za reforme gospodarstva in zdravstvenega zavarovanja, za boj proti korupciji, ki bi poročale neposredno parlamentu in hkrati obveščale vlado in upnike. To se ne bo zgodilo, za Grčijo bo še naprej odgovorna vlada, po volitvah celo ne več tehnokratska – bo to zadostovalo za državo, ki je izgubila zaupanje upnikov?
Predlagali smo precej drastične ukrepe, Grčija pa mora zdaj iti v isto smer, sprejeti mora številne reformne ukrepe. Te bi pravzaprav morali sprejeti že pod pogoji prvega reševalnega paketa iz leta 2010, a če bodo to, kar je treba narediti, naredili zdaj, bo že napredek. Eden od dogovorov z upniki je celovit načrt za reformiranje gospodarstva oziroma za reformiranje vse Grčije. Še veliko je treba narediti in upamo, da se bo to zgodilo v prihodnjih letih. A je še zelo negotovo.
Kaj so resnični vzroki za grško krizo? Mnogi menijo, da so Grki preprosto leni, a da to ni res, vemo najpozneje od objave raziskave OECD, ki kaže, da povprečen Grk dela precej več od povprečnega Nemca.
Vesel sem, da opozarjate na to, stereotipi namreč ne pomagajo. Temelji krize so slabe institucije v grški družbi in gospodarstvu. Grška država je postopoma prevzela nadzor nad večino gospodarske dejavnosti, politične stranke pa nadzorujejo številne pomembne ustanove. Na primer univerze, vsaka od velikih strank ima mladinsko organizacijo, ki poskušajo vplivati na upravljanje univerz. Zdaj smo dobili ambiciozen nov zakon tudi o univerzah, doslej pa v grški družbi ni bilo dovolj močnih neodvisnih institucij, nad večino je uspelo prevzeti nadzor političnim strankam. Poleg tega ali pa tudi zato je javna uprava zelo neučinkovita in tudi trgi so preveč regulirani. To je zelo slab gospodarski model, osredotočen okrog države, ki so jo ugrabile politične stranke in vsi, ki so povezani z njimi.
Jeseni smo lahko brali, da je tedanji premier Jorgos Papandreu prisilil davkoplačevalce k plačevanju svojih obveznosti tako, da so davke preprosto pripisali k računom za elektriko. Je še vedno tako?
Ta izredni ukrep dokazuje, kako slab je sistem pobiranja davkov, edini način, da so jih pobrali vsaj nekaj, je bila njihova povezava s plačevanjem elektrike. Podjetja za elektriko imajo sezname prebivalcev vsake stavbe in učinkovitejši način za plačevanje davkov je bil, da jih plačajo skupaj z elektriko. To samo dokazuje, da sistem ne deluje.
Kaj pa privatizacije, ki jih zdaj načrtujejo? Bodo te prinesle dobre rezultate ali pa bo šlo le za razprodajo grške lastnine, na primer prelepih otokov?
Ne, otokov ne bodo razprodajali, načrtujejo pa prodajo nekaterih državnih podjetij, na primer podjetja za distribucije elektrike, vode, državno loterijo in podobno. Seveda bodo prodali tudi nekaj zemlje, na primer za turistični razvoj, a ne velikih kosov. Pomembno je, da se izboljša vodenje državnih podjetij, pred krizo je država sicer že prodajala njihove deleže, a ni nikoli izgubila nadzora nad njimi, vedno je ohranila možnost, da je stranka, ki je zmagala na volitvah, zamenjala direktorja. To ni dobro korporativno upravljanje, zato se mora država popolnoma umakniti iz upravljanja teh podjetij. Kot v vseh sodobnih gospodarstvih morajo seveda poskrbeti za primerne regulacije proti monopolu cen in storitev, a tega ne bi smeli početi politiki, ampak neodvisne ustanove za zagotovitev konkurence.
Iz ne tako davne preteklosti se še lahko spomnimo časov, ko je Grčija veljala za enega ekonomskih tigrov. Seveda je bilo to pod drugačnim političnim sistemom, a kljub temu so Grki očitno sposobni tudi česa drugega.
Grčija je imela po drugi svetovni vojni zelo visoko gospodarsko rast, ko se je leta 1949 končala državljanska vojna, je v petdesetih in šestdesetih letih, če se ne motim, imela višjo le Nemčija. Bilo je sicer nekaj politične represije, problem pa je bil drugje: tako kot v večini tedanje Evrope so to rast v petdesetih in šestdesetih letih dosegali z državnim načrtovanjem, ko pa so se zadeve spremenile in se je gospodarstvo po letu 1980 začelo vse bolj globalizirati, trgovina pa je postajala vse bolj mednarodna, se Grčija temu ni prilagodila. Konec sedemdesetih let se je začela celo pomikati v nasprotno smer, državni nadzor se je začel še povečevati, politične stranke so se začele še bolj vpletati v gospodarstvo, v univerze, v vse.
Kje lahko zdaj Grčija kljub temu najde svoje konkurenčne prednosti?
Turizem je seveda pomemben, a nikakor ni edini. Grčija ima zelo velik človeški kapital. Veliko Britancev in drugih zahodnih Evropejcev bi se na primer lahko zdravilo v grških zasebnih bolnišnicah, namesto da gredo kot zdaj v Indijo. Ladjedelništvo je že zdaj velik del grškega gospodarstva in bo še naprej, velike možnosti so tudi v kmetijstvu z visokimi dodanimi vrednostmi, na primer v biološko pridelanih proizvodih, potem sta tu farmacevtska in biotehnična industrija. Ne skrbi me za to, kje se bo ustvarjalo, če bo le tržno gospodarstvo začelo bolje delovati, če se bo osvobodilo sedanjega nadzora države. Če bodo nastali primerni okviri za dobro delo, sem prepričan, da bo v Grčiji veliko podjetništva in inovacij.
Mislite, da bo to iskanje konkurenčnih prednosti uspešnejše znotraj skupne evropske valute ali bi imela prednosti vrnitev k drahmi?
Odločno nasprotujem grškemu izhodu iz evra. Mogoče bo Grčija na koncu kljub vsemu prisiljena k temu, a mislim, da to ne bo rešilo problema. Če bo Grčija odšla iz evra in ne bo uvedla nobenih reform, bo v hudih težavah, ne le zaradi s tem povezanih visokih začetnih stroškov, kot sta panično umikanje denarja iz bank ali izguba varčevalnih depozitov. Kot sem dejal že na začetku, so največji grški problem institucije in izstop iz evra tega ne bo rešil. Počitnice v Grčiji bi se pocenile, ne bi pa to izboljšalo regulacije trgov ali zmanjšalo vpliva političnih strank nad gospodarstvom. Mislim, da je to lažje urediti znotraj skupne evropske valute, Grčija, ki bi zapustila evro in se vrnila k drahmi, bi bila izolirana, nihče ne bi več silil politikov k izvajanju reform, ki prizadevajo tudi njih in zmanjšujejo njihove privilegije.
In konec koncev Grčiji lahko le tako pomagajo tiste države, ki so več pridobile v desetletju skupne evropske valute, na primer Nemčija.
Sam se ne strinjam s trditvami, da je Nemčija pridobila in nam mora zdaj to poplačati. V evrskem območju pa so bile vsekakor napake že vse od začetka, še posebno pri pravilih o regulaciji finančnih trgov. Banke so imele na primer vse spodbude za kupovanje grških obveznic, v očeh regulatorjev so bile grške obveznice enako varne kot nemške, zato se je lahko Grčija tako zadolževala. To so delale tudi nekatere druge države, v Španiji se je na primer močno zadolževal zasebni sektor, zaradi tega množičnega pritoka kapitala v obrobne države so te izgubile veliko konkurenčnosti. Ker se je Grčija lahko tako zadolževala, je imela država dovolj denarja in je lahko višala plače državnih uslužbencev, prav tako so se višali dohodki v gospodarstvu, to pa je prineslo velika izkrivljanja. Grčija je postala nekonkurenčna, izgubila je sposobnost izvažanja in vse gospodarstvo se je začelo opirati na državo. To se je zgodilo tudi zaradi tega, ker je bil evro ustvarjen tako, da je spodbudil takšno zadolževanje in takšne tokove kapitala. Evrsko območje je odgovorno in mora ukrepati, in to ne le tako, da spremeni to prakso, ampak tudi, da pomaga Grčiji reformirati gospodarstvo. Grki pa morajo svoje narediti tudi sami.
Verjamete, da bosta obe strani opravili svoje?
Ob izbruhu krize sem bil optimističen, tedaj je bil čas za spremembe, grška javnost je razumela, da se mora gospodarstvo spremeniti, ljudje so reforme podpirali. Papandreujeva vlada pa ni naredila tistega, kar bi morala, in ker ni bilo dovolj reform, je bilo nujno vse večje varčevanje. Ker niso preganjali davčnih utajevalcev, so višali davke, javnost je začela reforme enačiti z zatiskanjem pasu. To je zelo slabo, saj Grčija potrebuje reforme, a so vse bolj nepriljubljene, skrajna levica in desnica pa prepričujeta, da gre tudi brez sprememb. Ne verjamem, da najpomembnejše politične stranke dovolj razumejo potrebe po velikih spremembah in načine, kako te spremembe uveljaviti, kako pridobiti podporo prebivalstva. Ne rečem, da se bo nujno ponesrečilo, a sem zaskrbljen.