Tiskane izdaje
Nagrado so pridobili zaradi svojega prispevka na področju analize sprememb v vrednotenjih vrednostnih papirjev skozi čas. Odločitev komiteja je posegla v središče tekoče makroekonomske debate o vzrokih krize, ki traja vse od leta 2008.
Fama: prispevek k teoriji napovedovanja donosov
Eugena Famo z univerze v Chicagu najpogosteje omenjajo kot očeta teorije učinkovitega trga. Z empiričnim modelom je na podlagi analize preteklih podatkov dokazal, da je napovedovanje kratkoročnih donosov pri posameznih delnicah precej nehvaležno in bolj ali manj neuspešno opravilo. Poznamo tri oblike teorije učinkovitega trga, pri čemer najstrožja predvideva vključenost vseh javnih in zasebnih oblik preteklih in bodočih informacij v trenutno ceno delnice. Navedena oblika hipoteze pomeni, da je povsem naključen nakup posameznih delnic vsaj tako dober kot tisti, ki temelji na analizi vseh relevantnih informacij, ki vplivajo na ceno delnice.
Ključni predpostavki za hipotezo so nizki transakcijski stroški trgovanja in hiter prenos novih informacij med vse udeležence na trgu vrednostnih papirjev, kakor je na razvitih kapitalskih trgih večino časa. Enega najmočnejših dokazov so podale empirične študije, ki so pokazale, da velika večina profesionalnih upravljavcev premoženja konsistentno ni zmožna premagovati splošnega gibanja na trgu. V skladu s tem naj bi upravljavci lahko dosegali višje donose le ob predpostavki sprejemanja večjega tveganja, kar pomeni višanje koncentracije določenih naložb ali, recimo, uporabo izvedenih instrumentov.
Med favoriti za nagrado
Fama vendarle ni zgolj teoretik, saj je skupaj s Kennethom Frenchem odkril razpoke v teoriji CAPM. Analiziral je učinek malega podjetja, kajti delnice podjetij z manjšo tržno kapitalizacijo dolgoročno pridobivajo več vrednosti kot velike. Učinek vrednosti pomeni, da se poceni delnicam (merjeno v ceni glede na knjigovodsko vrednost kapitala) vrednost veča hitreje kot drago ocenjenim. Tretji učinek je učinek trenutka, ki dokazuje trendno gibanje delnic. Ko se namreč to oblikuje, se cena giblje v podobni smeri še naprej, kar je nasprotno od tega, kar trdi teorija naključnega gibanja (»random walk«). Učinek vrednosti in malega podjetja, ki razširjata tradicionalno enačbo prihodnjih delniških donosov, naj bi tako ustrezneje pojasnjeval prihodnje donose posamezne delnice. To pomeni, da višji pričakovani donosi pri manjših podjetjih z nizkimi vrednotenji pomenijo tudi sprejemanje višjega tveganja.
Hipotekarna kriza kot primer dileme med kuro in jajcem
Intervju s Famo iz leta 2010 v New Yorkerju dobro razkriva odločna stališča zdaj 74-letnika. Zanika možnost vnaprejšnje definicije balona, saj naj bi o poku balona govorili šele po izvršenem dejstvu. Vedno se tudi med akademsko srenjo najde dovolj profesorjev, ki opozarjajo na katerega od njih, vendar je njihova konsistentnost v napovedovanju nizka, razglašenje novinarske srenje za prihodnje finančne oraklje pa naravnost mitično.
Drugega dobitnika nagrade Schillerja je okrcal, da je pok nepremičninskega balona napovedoval že vse od leta 1996. Močno znižanje cen podrejenih hipotekarnih obveznic in reševanje ameriškega finančnega sistema pripisuje predvsem gospodarski krizi, ki je takrat že kazala zobe pred pokom kreditnega balona. Podrejene hipotekarne obveznice so po njegovem mnenju hitro izgubljale vrednost predvsem zaradi padca cen nepremičnin, razmerje med upadom cen takšnih obveznic in nepremičninami pa je bilo višje zaradi načina strukturiranosti produktov. Višji donosi teh instrumentov so bili namreč povezani z bolj tveganimi predpostavkami o poplačilu hipotekarnih kreditov. Cene hiš so začele upadale že v drugi polovici leta 2006, ko so hiše zapuščali ljudje, ki obrokov kreditov zaradi gospodarskih razmer niso več mogli poravnavati. V ZDA sicer v letih pred krizo ni bilo nenavadno kupiti hišo po kreditnem posredniku in začeti odplačevati glavnico šele čez nekaj let. Fama je v intervjuju še priznal, da je odpovedal naročnino na Economista, ki je »besedo balon v povprečju omenil trikrat na eni strani«. Padec cen finančnih instrumentov tako vidi kot posledico krize, ki se je že kazala pred sesutjem trga, in ne nasprotno, da so finančni instrumenti povzročili recesijo, kakršno je večinsko javno mnenje. Silnemu napredku finančnih trgov in večanju agregatne zadolženosti, merjenemu v BDP po 80. letih 20. stoletja, pripisuje tudi precej pozitivne eksternalije. kot je hitrejši razvoj na vseh področjih družbe – kar je argument, ki mu težko oporekamo.
Shiller: prerok balona
Vrednost indeksa nad historično vrednostjo naj bi pomenila precenjenost trga, kar pomeni nizke prihodnje delniške donose. Zaradi rekordne rasti dobičkonosnosti ameriških družb, ki poteka vse od druge polovice leta 2009, enkratnih odpisov vrednosti premoženja družb, kar je znižalo dobičke v letih 2008 in 2009, in vodenja politike izrazito nizkih obrestnih mer se kazalnik CAPE pri napovedovanju delniških donosov v zadnjih letih ni izkazal, saj je ameriški indeks prebil vse rekordne vrednosti.
Shiller je tudi eden tistih redkih ekonomistov, ki so opozarjali na pok balona ameriških nepremičnin. Njegov prispevek skupaj z upoštevanjem behavioristične teorije naj bi pojasnil luknje v Famovi teoriji. Oba ekonomista odločilno prispevata k razpravam o razumevanju, kako so delnice vrednotene, zato je nagrado treba razumeti v tem kontekstu. Morda bi bil še pred leti nagrade deležen le Fama, vendar delitev priznanja s Schillerjem pomeni tudi, da se je svet spremenil in s tem tudi konsenz akademikov.
Hansen: znamenje upora proti zlorabi ekonomije
S čikaške univerze je tudi tretji dobitnik nagrade, Lars Peter Hansen, ki je razvil statistično metodo za testiranje racionalne teorije. O njem je bilo morda prelitega še najmanj črnila, saj nekako ne spada v aktualen ameriški politično-ideološki okvir, kamor lažje uvrstimo Famo (konservativci) in Schillerja (demokrati). Njegov prispevek ni nič manjši, saj je bil nagrajen za prispevek v raziskovanju na meji med ekonomijo in statistiko. Z njegovimi metodami je mogoče na podlagi omejenih informacij napovedati povezavo med finančnimi trgi in makroekonomskim stanjem.
Morda je bil deležen manj medijske pozornosti, ker opozarja na občasno zlorabo ekonomske znanosti za politične namene, ki se ji javnost lahko upre le z boljšo izobrazbo. Knjige, kot so Freakonomics in Superfreakonomics Levitta in Dubnerja ali Undercover Economist Tima Harforda, spadajo med tista dela, ki jih splošna javnost razume in omogočajo razvoj kritičnega razmišljanja na področju vsakodnevnih ekonomskih podatkov, s katerimi nas zasipajo mediji. Morda prav zaradi tega prispevek Hansna ni veliko manjši kakor preostalih dveh nagrajencev.
