Energetska izkaznica, kot jo opredeljujejo veljavni podzakonski predpisi in predlagana novela energetskega zakona, je po mnenju Matične sekcije strojnih inženirjev v Inženirski zbornici Slovenije (MSS IZS) tudi tehnično oziroma metodološko sporna.
Predsednik sekcije Mitja Lenassi je povedal, kaj moti inženirje. Po slovenski metodologiji energijskega certificiranja postane energijsko povsem neučinkovita stavba z uporabo lesne biomase po pretvorbi v primarno energijo izredno učinkovita. Tako učinkovita, da je že zelo blizu »skoraj nič-energijske stavbe«, ki po direktivi in energetskem zakonu predstavlja stavbo z zelo visoko energijsko učinkovitostjo, ki ji skorajda zadostuje energija iz obnovljivih virov. To pa zato, ker se njena potreba po toploti pomnoži z 0,1, pri uporabi plina pa z 1,1. Slovensko »izvirnost«, ki bi jo morala stroka na glas poimenovati čista neumnost, povzročajo faktorji pretvorbe (kot kaže grafika). Ali je ob predstavljenem etično in strokovno sprejemljivo izvajati tako energetsko certificiranje? Odločajo poslanci!
»Energijska učinkovitost stavbe« po direktivi in energetskem zakonu pomeni izračunano ali izmerjeno količino energije, potrebno za zadovoljevanje potreb po energiji, povezanih z običajno uporabo stavbe. Med drugim vključuje energijo za ogrevanje, hlajenje, prezračevanje, toplo vodo in razsvetljavo. Pri nas so akterji postavili namesto ene same in pregledne »energijske učinkovitosti stavbe« številne »energijske kazalnike«, samo tisti, ki kaže »potrebno toploto za ogrevanje«, pa je razdeljen v razrede. Pri tem nerazumno ne loči med kategorijami stavb, čeprav vemo vsi, da imajo različne kategorije stavb različne potrebe po energiji.
Bistveno vprašanje je: Ali se mora pri prodaji stavbe ali stavbne enote oglaševati njena celovita »energijska učinkovitost« ali morda zadošča samo eden od njenih »energijskih kazalnikov«? Glede na direktivo je treba pri oglaševanju navesti samo kazalnik »energijske učinkovitosti«, glede na zadnje prečiščeno besedilo energetskega zakona pa (vse?) »energijske kazalnike«. Po direktivi bi morali pri certificiranju pač upoštevati celotne letne potrebe po energiji, ne le obdobje, ko se stavba ogreva.