Izvoznik je konkurenčnejši, če zavaruje posel

Ljubljana – »Izziv izvozno-kreditnih agencij je, da produkti, ki jih ponujajo, v državah članicah našega kluba niso dobro poznani, niti niso dobro razviti«, je ocenil Karim Nasrallah, predsednik Praškega kluba, ki združuje izvozno-kreditne agencije iz držav južne in vzhodne Evrope, Bližnjega vzhoda in severne Afrike.

Članica kluba, ki deluje pod okriljem Mednarodne zveze zavarovateljev kreditov in investicij Bernske unije, je tudi banka SID. Sredi junija je gostila srečanje Praškega kluba in ob tej priložnosti smo se pogovarjali s predsednikom združenja, ki prihaja iz Libanona. »Prvi naš izziv je ustvariti zavedanje, da možnost zavarovanja tveganj pri izvozu obstaja, nato pa podjetjem pojasniti prednosti tega produkta. Drugi izziv naših agencij pa je, da so sposobne pokriti tveganja, ki jih imajo podjetja pri poslovanju v tujini. Imeti moramo prave informacije o podjetjih v tujini, da lahko pravilno dostopamo do tveganj,« je dejal Karim Nasrallah in pojasnil, da tovrstne zavarovalne agencije praviloma ponujajo storitve samo podjetjem v državah, iz katerih prihajajo same.

Kakšen je namen Praškega kluba in vaših rednih polletnih srečanj?

Eden od namenov kluba je, da si izmenjujemo informacije o priložnostih, težavah, ovirah, s katerimi se srečuje posamezna članica. Vse to damo na mizo in vidimo, kaj se iz tega lahko naučijo ostale članice in kaj lahko one svetujejo. Temeljni cilj kluba je podpirati članice pri razvoju zavarovalnih storitev za izvoznike in za podjetja, ki investirajo v tujini.

Praški klub je nastal kot posebno združenje znotraj Bernske unije, v katerem se združujejo vam sorodna podjetja iz držav, kot so Nemčija, Francija, Velika Britanija. Zakaj takšna ureditev?

Praški klub je del Bernske unije. Ta je bila ustanovljena pred 80 leti, Praški klub pa pred dvema desetletjema, in to za novoustanovljene agencije (izvozne zavarovalnice). V skladu z novo zakonodajo je takrat morala vsaka država ustanoviti svojo izvozno-kreditno agencijo, če je še ni imela. Takrat sta denimo razpadli Sovjetska zveza in Jugoslavija, nove države so morale ustanoviti agencije. In te agencije so začele poslovati iz nič, zato so potrebovale sodelovanje in podporo. Praški klub je bil torej ustanovljen, da je zadovoljeval potrebe manjših agencij. Potem pa smo se razširili in sprejeli članice iz Azije, Bližnjega vzhoda, Afrike.

Katera izvozna tveganja pa agencije zavarujete?

Prvo in najbolj aktualno je komercialno tveganje, to je zamuda plačila izvoznikovih strank zaradi komercialnih razlogov, kot sta stečaj ali zamuda plačila za določeno obdobje. Drugo pa so politična tveganja, na primer, če izvoznikova stranka ne more plačati naročila zaradi političnih razlogov, moratorija, transfernega tveganja, vojne in podobno. Zavarovati pa je možno tudi investicije. Na primer, če slovensko podjetje vlaga v neko podjetje v drugi državi, zavaruje svojo naložbo. To je investicijsko tveganje.

Kako pogosto pa se izvozniki odločajo za kreditna zavarovanja?

To je odvisno od različnih faktorjev. Zanj se izvoznik odloči, če meni, da potrebuje zaščito za svoje terjatve. Posebej, če od kupca ne more dobiti garancije za plačilo. Na primer, če slovenski izvoznik prosi kupca v Franciji, naj odpre bančno garancijo za zavarovanje plačila obveznosti, ta pa hoče poslovati »na odprt račun«. Takrat izvoznik mora uporabiti kreditno zavarovanje.

Kolikšno vrednost poslov so članice Praškega kluba zavarovale lani in koliko je bilo unovčenih zavarovanj?

Podatke imam za leto 2012. V 36 agencijah smo skupaj podprli izvoz v vrednosti 26,5 milijarde evrov, imeli pa smo za 151 milijonov evrov zahtevkov. Če pogledamo konsolidirane številke, aktivnost članic Praškega kluba po letu 2008 postopno raste. Verjetno zaradi problemov, ki so pogostejši. Imamo tudi več zahtevkov.

Mislite na neplačila?

Ekonomski cikel je vplival na podjetja, nekatera so bankrotirala, druga ne morejo plačati kupljenega. Razlog za to je lahko gospodarska kriza ali pa politične razmere.

Če izhajamo iz zavarovalnih zahtevkov, s podjetji v katerih državah je manj varno poslovati?

Če pogledamo finančno in evrsko krizo, so se bankroti statistično povečali v državah, kot so Španija, Grčija in Italija. Tam so imela podjetja več težav kot na primer v Nemčiji. Številke se zdaj izboljšujejo.

V katerih državah pa podjetja pogosteje zavarujejo svoj posel?

Če govorimo o penetraciji zavarovanj, je očitno, da se podjetja v državah, kjer imajo kreditno zavarovanje že veliko let, bolj zavedajo tega produkta in so ga vajena uporabljati kot v drugih državah.

Kaj izvoznik pridobi s tem, ko zavaruje posel?

Torej, če se kaj zgodi, nima težave z neplačilom, ampak lahko poišče nove trge. Je tudi bolj konkurenčen. Kreditno zavarovanje ni le zavarovanje, vključuje še vrsto storitev. Prvič, zavarovalna agencija ima dostop do kreditnih informacij o podjetjih. Če podjetje posel izvede brez zavarovanja, potrebuje čas, da spozna partnerja, in konkurenca ga medtem lahko prehiti. Drugič, podjetje, ki zavaruje posel, lahko posluje po plačilu »na odprt račun« – od kupca ne zahteva bančne garancije, zaradi zavarovanja dobi tudi boljše pogoje financiranja pri bankah, ker je njegova bilanca zaščitena, priznajo jim večjo likvidnost.

Je smiselno zavarovati nove posle s partnerjem, ki ga podjetje že dolgo pozna?

Izvoznik, ki s stranko posluje 20 let in še nikoli ni imel težav, se vpraša, zakaj bi zdaj vzel kreditno zavarovanje. A realnost je drugačna. Gospodarske razmere se lahko spremenijo, prav tako razmere v podjetju. Torej se lahko pojavijo težave s stranko, tudi če jih prej ni bilo. In še to: če z obstoječo stranko še povečaš obseg poslovanja, lahko z zavarovanjem samo pridobiš.

Kolikšni pa so stroški tovrstnih zavarovanj?

Ponavadi odstotek od realizacije zavarovanega računa.

Ugled države, iz katere prihaja zavarovančev poslovni partner, je za zavarovalnico gotovo zelo pomemben?

Seveda. Naš pristop je z makro na mikro raven. Najprej pogledamo državo, nato sektor, v katerem dela neko podjetje, in potem še podjetje. Če bi na primer delali analizo nekega slovenskega gradbenega podjetja, bi najprej ocenili, da slovenskemu trgu gre dobro – ne super, ampak v redu. Potem bi pogledali gradbeni sektor in videli, da je večina velikih igralcev v stečaju oziroma je izginila s trga. V tem primeru se za zavarovanje takega tveganja ne bi odločili. Bi pa na primer zavarovali tveganje podjetja, ki posluje v logistiki, ali na primer v živilskem sektorju, ki jima gre bolje kot ostalim. Potem bi pogledali še podjetje in ocenili, ali je dovolj dobro za poslovanje s plačili »na odprt račun« ali ne.

Kot predsednik Praškega kluba poznate gospodarsko okolje v državah, iz katerih prihajajo vaše članice. V katerih sektorjih na območju Bližnjega vzhoda in severne Afrike so zdaj poslovne priložnosti za slovenska izvozna podjetja?

Na ta področja moramo gledati ločeno. V nekaterih državah smo videli arabsko pomlad, ki se je obrnila v arabsko zimo. Trgi, kot so Libija, Tunizija, Egipt, Sirija, Irak, so za izvoznike bolj tvegani, medtem ko so Libanon, Jordanija, Saudska Arabija, Bahrain, Oman … države, ki imajo veliko gospodarsko rast in ponujajo veliko priložnosti. Če govoriva o sektorjih, je težko izpostaviti nekaj specifičnega. Na splošno trgovina in industrija sta obetavni, trgovina zelo hitro raste, povpraševanje po dobrinah. Je pa tam tudi veliko ovir za trgovanje. Eno glavnih vprašanj v tej regiji je transparentnost. Podjetja ne objavljajo finančnih rezultatov, ker jim po zakonu tega ni treba. Tako ni veliko informacij o njih, slovenski izvoznik bo težko vedel, kdo je stranka, kako posluje … Zato je zelo pomembno, da sodeluje z lokalnim svetovalcem.

Prihajate iz Libanona, ste tudi predsednik in ustanovitelj tamkajšnje kreditne zavarovalnice. Kakih 60 slovenskih družb že izvaža v vašo državo, na katerih področjih lahko najdejo priložnosti?

Nekaj panog v Libanonu je bilo v zadnjem času prizadetih zaradi dogajanja v sosednjih državah. Predvsem sirski problem je zelo prizadel naš turizem, ki je eno izmed naših najpomembnejših gospodarskih področij. Kot tudi storitve na splošno. Dobri sektorji so logistika, elektronika, tehnologija, prehrana, petrokemična industrija.

Libanon je tradicionalno poznan kot trgovska država in tudi kot Švica Bližnjega vzhoda. Kakšne so gospodarske razmere po državljanski vojni, ki se je končala v začetku 90. let in ob milijonu beguncev, ki so v vaši državi zaradi krize v Siriji?

Država je majhna, s štirimi milijoni prebivalcev, izvoza je malo, najpomembnejša dejavnost so storitve. Veliko ljudi se je izselilo, libanonska diaspora šteje kakih 12 milijonov ljudi in precej podpira gospodarstvo v matični državi. Po vojni se je država hitro pobrala, sirijsko vprašanje pa ima na naše gospodarstvo dramatičen vpliv. Ne moremo si privoščiti, da je 25 odstotkov populacije beguncev. Razpršili so se po državi in se zaposlujejo, kar je povečalo brezposelnost in znižalo ceno delovne sile. Zato so se tuje naložbe trenutno skrile. Nekaj skrbi je, da bi se težave iz Iraka in Sirije razširile v Libanon.