Ko trčijo skupaj ustvarjalci

Coworking ali sodelo, kot prevajajo ta izraz, zadeva združevanje in povezovanje mladih kreativcev raznih področij in postaja vse bolj množičen ter medijsko prepoznan fenomen. Zamisel povezovanja in deljenja idej ter znanja med ustvarjalci­ brez redne zaposlitve je zaživela tudi v Sloveniji – tedensko v Kinu Šiška.

Ena ključnih gonilnih sil slovenskega sodela (Slovenia Coworking) je Eva Perčič, psihologinja in družboslovna raziskovalka. Rojstno mesto coworkinga je San Francisco. Kot delujoči koncept se je sodelo uveljavilo leta 2006 in se odtlej prijelo v številnih mestih. V Evropi je nekakšna prestolnica sodela Berlin, kjer so prav mlade kreativne skupnosti, ki so tam lansirale svoje projekte ali zagnale podjetništvo, pripomogle k razcvetu tega mesta, pravi Eva Perčič. V zadnjih letih se sodelo uveljavlja povsod, na leto naj bi nastalo do tisoč novih sodelovnih skupnosti (coworking ­communities).

»Način delovanja takšnih skupnosti variira od mesta do mesta. Postopoma so se razvile različne oblike coworkinga, ki združujejo ljudi različnih profilov, od računalničarjev, arhitektov, oblikovalcev do umetnikov. Pogosto so prostori za združevanje opremljeni z računalniško opremo, z delavnicami za industrijske oblikovalce, kavarnicami, sestankovalnicami in sobami za skype, ki si jih delijo člani coworking skupnosti. Ključno pri tem je predvsem kresanje idej,« je dodala Perčičeva.

Srečno naključje

Potencialne blagodejne učinke sodelovnih skupnosti opredeljujejo z angleško besedo serendipity, ki označuje srečno naključje. Druženje, izmenjava idej in znanj med ljudmi različnih profilov namreč lahko prinese nepričakovane in nepredstavljive rezultate, je pojasnila Perčičeva.

Porast sodelovnih skupnosti po Evropi je sicer po njenem povezan z gospodarsko krizo. »Mnogi ustvarjalci, umetniki, projektanti so s krizo izgubili naročnike in ne morejo dobiti novih projektov. Sodelovanje z ljudmi, ki imajo soroden socialni status, jim pomaga delati in preživeti.« Sodelo in skupnost, ki jo vzpostavlja, je tako odgovor na krčenje socialne države. »Kjer ni več državne pomoči, socialnih transferjev za takšen spekter ustvarjalcev, je način preživetja zanje prav ustvarjanje v skupnosti, ki deluje po principu solidarnosti, pomoči, brezplačne izmenjave vednosti in znanja,« je pojasnila Perčičeva.

Sedi, 5!

V Kinu Šiška, kjer deluje Slovenia Coworking pod taktirko Perčičeve in Luke Piškoriča, je način delovanja sodelavcev nekoliko specifičen. Na skupnem prostoru se med letom dobivajo enkrat tedensko (med počitnicami so zaprti), tako da gre bolj kot za sam prostor za ustvarjanje nomadske skupnosti sodelavcev, ki spletajo in razvijajo stike, ne glede na to, kje so.

»Kaj od teh povezav in stikov nastane, kako uspešni so projekti sodelavcev, ne spremljamo sistematično. Za nas je ključno, da ustvarjamo pogoje za tovrstne povezave.« Eden od projektov, ki je bil produktiven za sodelujoče, je bil Sedi, 5 – v njegovem okviru so ustvarjalci in umetniki pred pisanim občinstvom predstavljali svoje zamisli, da bi od kolegov dobili odziv, komentarje, pripombe, pa tudi rešitve za zagate. Podobno je njihova delavnica na temo množičnega financiranja (crowdfunding) v Kino Šiška privabila množico ljudi.

»Razvoj coworking skupnosti je, če je nepredvidljiv, povsod nekoliko drugačen. V zadnjem času smo se precej posvetili množičnemu financiranju (crowdfunding). Eno je vzpostaviti skupnost, pogoje sodela, deljenja idej ipd., drugo je najti kapital za uresničitev teh idej. Ogromno nadarjenih ustvarjalcev je namreč kreditno nesposobnih, investitorski kapital za zagon podjetniških idej tudi ni tako lahko dostopen – predvsem pa ta za avtorja ideje pomeni, da mora prodati (velik) del podjetja,« je povedala Perčičeva.

Množično financiranje

Množično financiranje ima spet več oblik. V osnovi gre za kolektivno akcijo zbiranja finančnih sredstev v podporo projektov posameznikov ali organizacij. Zbiranje sredstev se izvaja prek spletnih platform, pa tudi mimo spleta – v živo. Avtor ideje mora opredeliti želeno vsoto in če mu je v določenem času ne uspe doseči, podporniki dobijo denar nazaj, sicer pa dobi vsa prispela sredstva.

Film Jaz sem Janez Janša se je sofinanciral s pomočjo množičnega financiranja. Po sorodni logiki so opremili Kinodvor s stoli, podporniki pa so v zameno dobili ime na stolih.

Množično financiranje se pretežno, ne pa izključno, odvija prek spleta; nekateri prek donacij zbirajo denar za operacije, nadalje gre lahko za prednaročila, kar pomeni, da plačniki v zameno dobijo izdelek; crowdinvesting, denimo, pomeni, da financerji postanejo tudi delni lastniki nastajajočega podjetja. Oblika množičnega financiranja so tudi mikrokrediti.

Uspešni zgledi

Pri nas je v zadnjem času s pomočjo množičnega financiranja prek spletnega portala Kickstarter uspelo pet projektov, vsi so vsaj delno povezani z ekipo in skupnostjo sodela v Sloveniji. Elvis Halilović je, denimo, globalno občestvo navdušil z lesenimi fotoaparati Ondu, ki delujejo po principu camere ­obscure, Luka Ločičnik je prejel dovolj sredstev za proizvodnjo večnamenskega LLStola, Musguard pa je ime za zložljiv blatnik Jurija Lozića, ki je uspešno končal kampanjo na Kickstarterju. Uroš Čadež je prepričal s stojalom za iPad Xvida Boomerang, skupina Lumu Labs pa je za projekt merilca svetlobe za pametne telefone zbrala največ denarja.

»Zdi se enostavno, a ni. Ne zadošča namreč, da je ideja dobra, treba je najti proizvajalce in potem to znati predstaviti potencialnim podpornikom, torej potencialnim financerjem. Na takšni predstavitvi je, denimo, z Jurijem in Lukom delala ekipa več ljudi. Prav tako se to ne bi moglo zgoditi brez Nika Klanška, ki je prek svojega podjetja, registriranega v ZDA, omogočil našim ustvarjalcem, da so lansirali projekte na spletnem portalu Kickstarter.«

Vsi našteti projekti lahko vsaj potencialno vplivajo na svojo okolico. Proizvajalci stolov, camere obscure in blatnikov so namreč slovenska podjetja. Uspeh za ustvarjalne posameznike ima tako učinke na lokalno okolje, predvsem s tem, ko odpirajo lokalna delovna mesta. »Zanimivo je tudi to, da dejansko dajejo zagon in so vzor vsem mladim, ki hočejo nekaj narediti, pa ne najdejo načinov financiranja,« je dodala Perčičeva.

Prav ti širši učinki sodela in množičnega financiranja so zanimivi za mnoge občine pri nas. Trenutno se za to zanima Velenje. Podobno so te nove skupnosti in novi načini zbiranja zagonskega kapitala zanimivi za države. »Avstrija, denimo, že dela na zakonodaji, ki bi kodificirala sodelo in množično financiranje,« je povedala Eva Perčič.

Sama je do zakonske regulacije sodela in množičnega financiranja previdna. »Dobro je, če se bo zakonodaja urejala tako, da bo spodbujala nove ekonomske modele, ampak mislim, da bi se moral zakonodajalec najprej poglobiti v to, kako ti modeli v resnici delujejo.«­