Na poti do enotnega trga in nič emisij

Ljubljana – V evropskem parlamentu, evropskem svetu in svetu Evropske unije lahko tri velike države sebi prilagodijo vse predpise, le v evropski komisiji imajo vse države po enega komisarja. V energetiki pa so velike države na različnih bregovih, trenja so razumljiva.

Evropska energetska politika je skupna pri določanju povezav za plin in elektriko ter pri obveznostih za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov. Kako in s kakšnimi ukrepi, pa je prepuščeno državam. Evropska komisija ne more predvideti območij za vetrne ali sončne elektrarne, geotermalno energijo, uporabo plina ali še začasno dopusten premog. Velike države imajo popolnoma različne scenarije, Nemčija računa na obnovljive vire, pri čemer ob najvišjih računih elektrike za gospodinjstva sesuva trg v regiji, energetika Francije temelji na jedrskih elektrarnah, Velika Britanija se zadnje čase močno ozira po ameriškem plinu, Poljska je premogovna, Italija pa največja uvoznica elektrike. Soglasje, kako naprej, je torej na ravni EU težko, če že ne nemogoče doseči.

Nezadovoljni energetiki ...

Podobno je s povezavami, kjer je občutek, da imajo velike države več odpustkov kot male. Tak je plinovod Južni tok, če se primerja s propadlim projektom Nabucco, pa tudi s Severnim tokom v Nemčijo. S tako politiko je zadovoljnih malo energetikov in tudi okoljevarstvenih organizacij. Poleg tega se evropska politika sploh še ni lotila uvoza in uporabe nafte.

»Če gre za energetiko, ne morem govoriti ravno o velikih uspehih. Z lizbonsko pogodbo smo šele dobili pravno podlago za sestavo skupne energetske politike in čaka nas še dolga pot usklajevanja in dela. Dogajanja v energetiki so bila usmerjena v uresničevanje dveh velikih zakonodajnih svežnjev, tretjega liberalizacijskega svežnja, ki predvideva skupni trg elektrike in plina, ter podnebno-energetskega svežnja, ki predvideva zmanjšanje izpustov ter večji delež obnovljivih virov energije. Države so močno posegale na trg elektrike s subvencioniranjem OVE, da bi dosegle njihov delež, kot določa podnebno-energetski sveženj. To je povzročilo težave v delovanju trga, praktično omejilo investicije v energetiki le na tiste, ki so subvencionirane, ter podražilo energijo. Pomembna naloga evropske politike je izboljšanje zakonodaje tako, da se bodo izpusti toplogrednih plinov v energetiki nižali le na tržni način, torej s sistemom trgovanja z ogljikom. Prereguliran sistem namreč onemogoča delovanje trga ter ovira konkurenco,« pravi evropska poslanka Romana Jordan.

V Sloveniji se je ponudba na področju elektrike in plina zaradi liberalizacijske zakonodaje povečala. »V vsakem gospodinjstvu si lahko pogledamo ponudbe različnih distribucijskih podjetij in brez težav zamenjamo ponudnika. Državno pest, ki stiska energetska podjetja, bi morali razpreti in omogočiti privatizacijo. To bi koristilo slovenskim porabnikom, tako gospodinjstvom kot gospodarstvu. Ne nazadnje se je cena plina v Sloveniji lani s prihodom novega ponudnika zmanjšala za 30 odstotkov,« dodaja Jordanova.

... in okoljevarstveniki

»Evropa je v preteklosti premogla dovolj vizije, da se je s politikami in dejanji lotila podnebno-energetskega izziva. Zgodil se je preboj na področju obnovljivih virov, predvsem smo videli velike investicije v sončno in vetrno energijo. Žal pa evropska politika pod vplivom centrov moči iz tradicionalne energetike, izgublja zagon na področju obnovljivih virov, kar se kaže v umiritvi investicij na tem področju. Evropska kot tudi slovenska politika mora spet odkriti javni interes in mu dati prednost pred zasebnim. V javnem interesu je, da rešimo vprašanje podnebnih sprememb, zmanjšamo onesnaženost zraka in tveganje jedrskih nesreč, tako da še naprej razvijamo obnovljive vire energije in nadaljujemo politiko postopnega, a odločnega opuščanja umazanih virov energije, kot sta premog in jedrska energija. Brez ambicioznejših podnebno-energetskih ciljev za področje obnovljivih virov za leto 2030 in pozneje, imajo obnovljivi viri energije v Evropi negativne obete. V času zgodovinsko nizkih cen tehnologije za izkoriščanje sonca in vetra bi bilo zelo ozkogledno omejevati te tehnologije in se še naprej oklepati tradicionalnih rešitev,« pravi Dejan Savič iz Greenpeacea in dodaja, da bi v Sloveniji morali razmišljati, kako slovenska podjetja integrirati v svetovno OVE industrijo po vzoru naših izkušenj iz integracije slovenske industrije v evropsko avtomobilsko industrijo.