Tiskane izdaje
Moj znanec, ki vodi podjetje na Poljskem, hvali poljske delavce, ki proizvajajo z isto kakovostjo za tretjino naših plač. Grozi torej Sloveniji, ki jo pretresa kriza v doslej še nikoli doživeti meri, val premika delovnih mest v tujino? Bi zdaj odšla iz domovine še tista ključna panoga, ki je dajala doslej čvrsto oporo izvozu, zaposlitvi in delo številnim spremljajočim malim in srednjim podjetjem?
Nobena industrijska veja ni v zadnjih treh letih ustvarjala novih delovnih mest. Je pa bila s svojimi naročili opora storitvenim podjetjem različnih vrst. Tako ni bilo večjih odpuščanj, gospodarstvo je delovalo kot kompakten organizem. Če pogledamo neko podjetje s končnimi izdelki, ne smemo računati samo z v njem zaposlenimi, ampak so pred njim ležeče panoge, kot so strojništvo z orodjarstvom, izdelovanje jekla, produkcija umetnih snovi, čipov in instrumentov. Tako je zaposlitveni učinek takšne družbe lahko tudi 130 odstotkov matičnega izvornega podjetja. Če takšno podjetje odide, bomo namesto tisoč delovnih mest v resnici izgubili 2300.
Seveda te številke za marsikoga niso nobena tolažba, ampak odgovornost. V ogroženih podjetjih se borijo za vsako delovno mesto. V nekaterih podjetjih pomenijo stroški dela mnogo več kot v drugih. V družbah, ki proizvajajo kabelske sklope za razne stroje (od avtomobilov do pralnih strojev), delajo v glavnem ženske kot priučene delavke. Razlika v stroških dela med Slovenijo in Bolgarijo je tako velika, da je ni mogoče zanemariti.
Vpliv vrste dodatnih
Primerjati preprosto plačo oziroma mezdo kvalificiranega delavca bi bilo zelo površno. V vzhodni Evropi je pomanjkanje kvalificiranih menedžerjev in specialistov zlasti za zagotavljanje kakovosti, ki je ena ključnih zahtev. Vsako dolgoročno vodeno podjetje se poskuša držati trajne filozofije, da se v neki regiji dolgoročno angažira. Ne smemo načrtovati neke tovarne na primer za pomivalne stroje za eno generacijo modela, ampak za pol stoletja. Potem se položaj relativizira. V vzhodni Evropi ne bodo ostale plače nizke za zmeraj. Zato moramo v kratkoročni »konkurenci časa« gledati realno na podlagi dosedanjih trendov.
Marsikateri odličen načrt se je zalomil pri hitrosti pretvorbe v realizacijo zaradi lesenih in birokratskih lokalnih in zveznih oblasti. Neko naše farmacevtsko podjetje gradi novi tovarni v vzhodni Nemčiji in Romuniji. Moj znanec trdi, da je to kot noč in dan. Nemško načrtovalno pravo je zelo natančno, fleksibilno in hitro, če tako hočemo. Nemčija ima tako drastično prednost proti vsem okoliškim državam. Znanec pravi: hitrost, s katero ta nemška uprava dela, jemlje dih. Postavili so poseben projektni tim 15 inženirjev, ki pripravlja vse načrte za ceste, energijske in vodne vire. V vzhodni Evropi (tudi v Sloveniji) na kaj takšnega ne moremo niti misliti. Tu velja poseben birokratski sistem iz časov socializma, večinoma z istimi ljudmi, ki ga ni mogoče pospešiti.
Pri delovnih stroških ne smemo pozabiti na večje logistične stroške zaradi večjih razdalj, prav tako ne na drago podporo s strokovnjaki iz centrale matičnega podjetja. Ostanejo še davčne subvencije, s katerimi države privabljajo podjetja. Deset let oprostitve davkov sta dobila VW v Bratislavi in Audi v madžarskem Györu. Temu bi lahko rekli davčni damping. Vendar se ga nihče ne otepa. Po pravu EU je lahko maksimalna podpora države 32 odstotkov investicijske vsote. Tudi s sindikati je treba navezati dobre stike. BMW se je za svojo novo tovarno v Leipzigu s sindikati domislil nov model delovnega časa, ki omogoča, da delujejo naprave tovarne 140 ur na teden. Nobeno primerljivo podjetje ne more svojih strojev tako dolgo izkoriščati. To je odločilna prednost, kajti v nasprotju s politično diskusijo pri nas ne igra delovni čas posameznega delavca nobene vloge, ključen je obratovalni čas celotnega strojnega proizvodnega kompleksa.
Selitev dobaviteljev
Sindikati bi morali odgovoriti na selitev tako kot nemški. Ne bo odpovedi, pogojenih z obratovanjem, delovna mesta gredo na Vzhod šele tedaj, dokler se ne ustvari nadomestnih delovnih mest v podjetju doma. Ustanovili so »odbor za nova delovna mesta«, sestavljen iz menedžerjev in obratovnih svetov, ki pridobiva tudi tuja naročila za preostali del podjetja.
Vendar so to zadnji obrambni manevri. Vodilni sindikalist pravi, da preproste ročne dejavnosti ni mogoče več zadržati v Nemčiji. Čim dalj gremo v dobaviteljski hierarhiji navzdol, čim preprostejši so ročni prijemi, tem močneje naraščata cenovni pritisk in delež plačnih stroškov.
Selitev v tujino ima za mnoga podjetja še en vzrok. Ne iščejo samo manjše proizvodne stroške, ampak tudi nove trge. Ko sta Mercedes in BMW sredi 90. let zgradila svoje prve tovarne v ZDA, ju je vabil največji trg sveta za luksuzne avtomobile. S selitvijo sta postala neodvisna od nihanja tečaja dolarja. Podoben vzrok je imelo zgodnje angažiranje VW na Kitajskem ali takratni Češkoslovaški. Preselitev v vzhodno Evropo že dolgo ni samo odločitev zaradi nižjih plač, ampak tudi za nove kupce. Zato vrsta proizvajalcev avtomobilov proizvaja na vzhodu. Na območju češkega Kolina, za katerega se je prvotno zanimal tudi BMW, so zgradili Toyota in PSA Peugeot-Citroën tovarno avtomobilov za bolj preprosto in zato ceneno vozilo, specialno za vzhodnoevropski trg.
Če se seli večje podjetje v tujino, mu hitro sledi vrsta manjših podjetij, kajti pri ozko omreženi proizvodnji končnih izdelkov imajo dobavitelji osrednjo vlogo. Mnogi dobavljajo celotne sisteme ali module na trak just in time, koordinirano in usklajeno s tempom proizvodnje finalista. Ti sistemski dobavitelji so zato prisiljeni, da proizvajajo čim bliže finalistu. Če so celo razvijalci teh svojih sistemov, so tako ozko povezani s finalistom, da jim ne more blizu nobena konkurenca. Ti dobavitelji imajo lahko svoje tovarne na različnih lokacijah glede na svoj asortiment in na kupce. Mnogi so sledili svojim naročnikom v Kitajsko, Mehiko ali ZDA.
Kako razviti prednost
Pri napredovanju gre vedno za iste stvari: kreativne ideje in hitrost, s katero jih znamo uresničiti. Tu bi morali tudi mi videti prihodnost za lokacijo v Sloveniji. Pri tem pa nismo enotni in zato nismo sposobni. Vedeti moramo, da lahko nekaj dosežemo samo z inovativnimi in tehnološko intenzivnimi proizvodi. Zato bi želeli izkušeni inovativni praktiki iz naših vodilnih podjetij združiti srednja podjetja, univerze, raziskovalne inštitute in politične strukture v veliki regiji in priložiti njihov know how. Dokler to ne bo bolje steklo, bi morali razmisliti o svarilu šefa Porscheja: »Kdor tu pošilja svoje otroke v šolo, uživa negovano pokrajino in prvovrstno infrastrukturo, mora skrbeti tudi za to, da je delo za ljudi in da se plačujejo davki.« S tem je vse povedano. To so tudi naše boleče točke, ki jih moramo urediti, da se nam ne bo treba seliti v tujino.
Dr. Marko Kos, samostojni raziskovalec in publicist
