Tiskane izdaje
Celo predsednik Bundesbank Jens Weidmann, ki pogosto ostro polemizira s predsednikom Evropske centralne banke Mariem Draghijem, v nizkih obrestih ne vidi le slabega. Številne nemške ekonomiste pa sedanja svetovna politika poceni denarja zelo skrbi dolgoročno.
»Varčevalec se mora zanesti na to, da zagotavljamo stabilen denar, ni pa naša naloga zagotavljati realne donose, torej donose po odpisu inflacije,« je časopisu Die Zeit povedal Weidmann. Če od koga, bi od upornega predsednika nemške centralne banke pričakovali, da bo ostro opozarjal na razvrednotenje nemških varčevalcev in druge pasti, ki jih lahko prinaša vztrajna politika nizkih obrestnih mer ECB, potem ko takšno politiko enako ali še bolj velikopotezno vodijo tudi druge centralne banke sveta z ameriško na čelu.
Nismo le varčevalci, opozarja predsednik Bundesbank: »Smo tudi delavci in si morda želimo kupiti nepremičnino, smo davkoplačevalci. V vseh teh vlogah pa z nizkimi obrestmi pridobivamo, saj morda zagotavljajo naša delovna mesta, nižajo ceno gradenj in razbremenjujejo državni proračun.«
Jens Weidmann v svetu ECB sicer ni glasoval za zadnje nižanje obrestnih mer, a je predlagal le, da bi s temi ukrepi malo počakali. Tudi raziskave ECB so pokazale, da so Nemci povprečno precej manj premožni od prebivalcev zadolženih držav in morda je za nekatere zdaj čas, da pridobijo tudi sami.
Negativnih obresti kljub vsemu (še) ne bo
Ta četrtek se je Evropska centralna banka odločila, da bo še počakala vsaj z morebitnimi negativnimi obrestnimi merami, ki jih zaradi nezadovoljivega pretoka denarja med bankami in gospodarstvom v Frankfurtu včasih tudi že omenjajo. Še posebno banke kriznih južnih delov Evrope ne posojajo dovolj podjetjem in denarna kazen za nalaganje denarja v ECB bi vsaj teoretično lahko pomagala.
V praksi pa se je že med nedavnimi preplavljanji bank s poceni denarjem ECB izkazalo, da tega rade izrabljajo države. Z denarjem, ki je bil nenadoma v obilici na voljo po odločitvi za dolgoročne operacije refinanciranja (LTRO), so banke raje kupovale obveznice svojih držav, kot pa da bi vlagale v gospodarstvo.
Nemški ekonomisti, med njimi vrhovni ekonomist Commerzbank Jörg Krämer, zato menijo, da bo evrsko območje iz Frankfurta v prihodnosti namesto LTRO dobilo ciljne ukrepe, ki bi povečali bančni interes za posojanje malim in srednje velikim podjetjem.
Na voljo je še veliko ukrepov, med drugimi tudi tisti, ki so ga z desetkratnimi finančnimi olajšavami za vsak gospodarstvu posojen funt že preizkusili v Veliki Britaniji, pa mehčanje standardov za obvezne denarne rezerve in tako naprej. Vsak od teh ukrepov pa ima svoje pomanjkljivosti in v ECB očitno verjamejo, da morajo vztrajati tudi pri politiki nizkih obresti, še posebno ker je v evrskem prostoru inflacija ta čas res precej pod zaželeno ravnjo dveh odstotkov.
Za prihodnje leto pričakujejo celo le 1,1-odstotno inflacijo in tudi gospodarska rast bo po sedanjih predvidevanjih le tolikšna. »Daljše obdobje nizkih obresti«, o katerem govori Draghi, bo zato najbrž res realnost tudi evrskega območja.
Nekaterim nemškim politikom ekonomistom pa gredo zaradi tega že lasje pokonci, ne le zato, ker tradicionalnemu bančnemu varčevanju naklonjeni Nemci še hitreje izgubljajo svoje premoženje od tistih, ki so v preteklih desetletjih raje vlagali v nepremičnine ali delnice.
Nizke obresti spodbujajo zadolževanje, ustvarjajo finančne in druge balone ter ohranjajo pri življenju napačne investicije, opozarjajo kritiki. Obilica denarja na trgu držav, ki so se že doslej razvijale v napačno smer, tudi ne spodbuja k bolečim, a nujnim reformam. »Dolgoročne posledice so hude, račun pa bo plačal nemški varčevalec,« opozarja bavarski finančni minister Markus Söder.
Bi morali državnim obveznicam vzeti privilegij?
Namesto nizkih obresti za spodbujanje prelivanja denarja iz bank v gospodarstvo nekateri nemški kritiki predlagajo odvzem privilegiranega statusa za državne obveznice v bančnih bilancah, ki je bil po prepričanju mnogih v samem središču dolžniške krize.
Zaradi takšnega statusa so državne obveznice tudi najbolj bankrotiranih držav vsaj za bančne bilance veljale za prvovrstno naložbo – in še veljajo, saj je Mario Dragi nedavno priporočilo evropske komisije za sistemska tveganja, da bi bilo treba spet premisliti oceno državnih obveznic, poslal v dodatno proučitev.
Nekateri nemški kritiki verjamejo, da je na to odločitev vplival tudi težave položaj italijanskega bančnega sektorja. S poceni denarjem, ki je na voljo v preteklih nekaj letih, so italijanske banke nakupile skoraj četrtino gigantskih dolgov države, zelo veliko dolgov svoje države so pokupile tudi španske banke. V obeh državah se je v tem času močno povečal tudi delež slabih kreditov in jasno je, kaj bi spremenjena ocena za državne obveznice pomenila tako za te države kot za skupno evropsko valuto.
Mario Draghi je očitno presodil, da bo ta vroči krompir še pustil pri miru, predsednik uprave Dresdner Bank Herbert Walter pa zato sprašuje, kako bančne stresne teste sploh še lahko jemljemo resno. »Odgovor je preprost: Draghijeva taktika škodi verodostojnosti ECB in ne ustvarja novega zaupanja v evropski bančni sektor.«
Veliko manj sporne so vsaj za zdaj nizke evrske obresti, kot je razvidno iz ocene predsednika ECB, tudi za uradno Nemčijo, ki se v verjetni veliki koaliciji pravkar dogovarja za pomembno povečanje državne potrošnje. Tisti, ki opozarjajo na dolgoročne posledice takšne politike ECB, so še osamljeni.
