»Poljaki smo obsedeni z energetsko neodvisnostjo«

Vlada poljskega premiera Donalda Tuska je nedavno napovedala, da bo za financiranje velikih infrastrukturnih projektov do leta 2020 namenila od 400 do 500 milijard zlotov ali približno 100 milijard evrov. Ambiciozen načrt prihaja v času, ko vse več analitikov svari pred pojemajočo močjo poljskega gospodarstva.

Poljska ekonomija je od leta 2008 zrasla za kar 18 odstotkov in je tudi edino evropsko gospodarstvo, ki od začetka gospodarske krize ni zdrsnilo v recesijo. S Pawlom Tamborskim, državnim podsekretarjem poljskega ministrstva za zakladništvo, smo se pogovarjali o prioritetah Poljske v prihodnjih letih.

Gospod Tamborski, Poljska je lani dokončala avtocesto od Varšave do Berlina. Zdaj je potovanje do Berlina verjetno precej hitrejše.

Pred leti smo ljubosumno opazovali Slovenijo in njen avtocestni sistem, danes z gradnjo novih avtocest poskušamo ujeti druge države. Za nas so pomembne tri avtocestne povezave. Od vzhoda do zahoda smo povezali Varšavo z Berlinom (Varšava–Poznan–Berlin) in ta avtocesta je del avtoceste, ki povezuje Moskvo z Berlinom, ali če hočete z Lizbono. Na jugu želimo z Wroclawom in Krakowom povezati Poljsko in Ukrajino, tretji pomemben projekt pa je gradnja avtoceste s severa proti jugu, ki bo mimo Gdanska, Lodža in Katovic potekala do češke meje in naprej do češke Ostrave.

Ta, zadnja avtocesta, ki jo omenjate, bo pomembna tudi za nas.

Avtocesta sever–jug bo povezala skandinavske države in Baltik z nekdanjo Jugoslavijo. Za zdaj smo na Poljskem zgradili približno 60 do 70 odstotkov te avtoceste, nekateri pomembni odseki pa še niso zgrajeni, kot na primer del povezave med Lodžem in Katovicami in naprej do češke meje.

Do konca leta naj bi bil pripravljen tender za gradnjo cest v vrednosti približno 30 milijard zlotov (7,5 milijarde evrov). So v ta tender vključene tudi avtocestne povezave, ki jih omenjate?

Poleg avtocest bo tender vključeval tudi gradnjo mreže hitrih cest, ki bo povezala najpomembnejša mesta v naši državi.

Kako pomembne so za Poljsko avtocestne povezave od severa proti jugu?

Poljska je tranzitna država. Že od nekdaj smo povezani z dvema velikima sosedama, Nemčijo in Rusijo, in zdaj jim želimo ponuditi še dobre tranzitne povezave in to izkoristiti v svoj prid. Povezava med severom in jugom je za nas pomembna tudi politično, saj smo del Višegrajske skupine (Poljska, Češka, Slovaška, Madžarska) in želimo, da bi kot skupina nekdanjih komunističnih držav postali pomembnejši igralec v Evropski uniji. Če se povežemo med seboj, lahko dobimo več, kot če med seboj tekmujemo.

Kako pa je z energetskimi povezavami, na primer z gradnjo terminala za naraven utekočinjeni plin v mestu Šwinoujšcie na severu Poljske?

Kot veste, smo na Poljskem kar malo obsedeni z vprašanjem energetske neodvisnosti. To ni pomembno samo zaradi politike, temveč tudi zaradi naših državljanov. Danes večino plina uvažamo iz Rusije, imamo dolgoročno pogodbo z Gazpromom, vendar za isti plin plačujemo višjo ceno kot Nemčija. Lani nam je uspelo izpogajati za 15 odstotkov nižjo nakupno ceno, kar verjetno pomeni, da smo za Gazprom dobra stranka. Z gradnjo lastnega plinskega terminala želimo zgraditi drugo vejo za energente, s Katarjem smo tudi podpisali dolgoročno pogodbo o dobavi plina.

Kako daleč pa je projekt pridobivanja plina iz skrilavcev in zakaj je to za Poljsko dober projekt? Skrilavci so običajno globoko pod zemljo, to pa projekt podraži.

Po naših analizah imamo potencialno velike zaloge plina iz skrilavcev. Če nam bo uspelo potrditi, da so zaloge res tako velike, kot mislimo, da so, in če nam bo uspelo plin tudi črpati in ga uporabiti za naše gospodarstvo, bi to lahko spremenilo ne le energetsko vlogo naše države, temveč potencialno tudi Evrope. Poceni energija je ključ konkurenčnega boja Evrope proti Aziji in tudi ZDA. Pridobivanje plina iz skrilavca je zelo vroča tema na Poljskem.

Vroča tema v Evropi so tudi obnovljivi viri energije. Kje vidite možne vire na Poljskem, je to veter ali kaj drugega?

Poljska zdaj 90 odstotkov svoje energije pridobiva iz premoga, vendar se bo to spremenilo, saj moramo po evropskih merilih do leta 2020 od 15 do 18 odstotkov energije pridobiti iz obnovljivih virov. Naša vlada zato zdaj pripravlja program, s katerim bomo vključili obnovljive vire energije v energetsko mešanico. Najprej moramo ugotoviti, koliko energije lahko pridobimo iz obnovljivih virov in tudi katerih. Premier Tusk je nedavno napovedal, da bomo izpolnili obvezo do EU, toda to bomo storili najceneje.

Privatizacija se končuje. Ali denar, ki ste ga iztržili s prodajo državnega premoženja, že prinaša sadove za Poljsko?

Privatizacija je bila ključni element preobrazbe poljskega gospodarstva. V začetku devetdesetih let je 85 odstotkov poljskega BDP odpadlo na družbe z državnim lastništvom, danes pa je ta odstotek precej nižji, manj kot 20-odstoten. Privatizacija je imela tudi drugo pomembno nalogo, financiranje za potrebe proračuna. Vsaj v tem delu postaja privatizacija vse manj pomembna, saj so za to drugi viri. Kot veste, smo napovedali, da bo leto 2012–2013 zadnje leto privatizacije, vendar smo na koncu ugotovili, da bi bilo modro sredstva iz privatizacije uporabiti za financiranje velikih infrastrukturnih problemov in jih ne zgolj prelivati v proračun. Zaradi omejitev bank zaradi Basla 2 in Basla 3 se spopadamo s težavami pri financiranju dolgoročnih programov, zato iščemo drugo pot do financiranja. Ena od teh poti je ustanovitev posebnega razvojnega sklada, v katerega se bodo stekala sredstva iz privatizacije, in s tem bomo lahko financirali projekte, daljše od deset let. S tem skladom želimo spodbujati programe zasebno-javnega partnerstva. Dober primer je v Poznanu, kjer po principu javno-zasebnega partnerstva gradimo sežigalnico odpadkov za pridobivanje energije. Z denarjem od privatizacije želimo ustvariti nekakšen poljski EBRD, ki bo aktivno sodeloval pri razvojnih projektih, ne bo pa edini investitor.

Kako to, da so imele banke toliko težav? Okrog 65 odstotkov poljskih bank je zdaj v rokah tujih bank. So tuji lastniki zaradi lastne krize zaprli pipico tudi na Poljskem?

Kot sem že omenil, imajo banke težave zaradi izpoljnjevanja kapitalskih zahtev Basel 2 in Basel 3, ki priporočata, da banke primerno poskrbijo za tveganja v svojem poslovanju. Če hočejo banke na primer zagotoviti 15-letno posojilo, morajo na drugi strani imeti za toliko depozitov. To je danes težko, vendar to ni le poljski problem, temveč problem cele Evrope. Glede bank pa naj vas popravim, danes je delež bank v tuji lasti že 75-odstoten. Včasih se zato zgodi, da so poljske hčere v boljšem položaju kot njihove mame zunaj Poljske.

Če se ne motim, ste 40 odstotkov denarja iz privatizacije morali nameniti v demografski sklad. Kaj se bo zgodilo s tem skladom po koncu privatizacije?

Po sedanjem sistemu odpade 40 odstotkov sredstev, zbranih s privatizacijo, na demografski sklad, 10 odstotkov na druge sklade in 50 odstotkov gre neposredno v proračun. Ko se bo privatizacija končala oziroma ko bomo sredstva iz privatizacije uporabili za infrastrukturne projekte, se bo končalo financiranje teh skladov. Demografski sklad je nekakšna posebna rezerva za financiranje morebitnih obveznosti do naših upokojencev.

Ministrstvo za privatizacijo je imelo zelo pomembno vlogo pri krepitvi poljskega finančnega trga. Ko ste na borzo uvrstili delnice in deleže državnih podjetij, ste verjetno preprečili tudi njihov padec. Kaj se bo zgodilo zdaj, ko se privatizacija počasi približuje koncu?

S privatizacijo bomo nadaljevali, razlika je le ta, da bomo spremenili uporabo sredstev od prodaje državnega premoženja. Resda postajamo na prodajni strani vedno manj aktivni, saj se število podjetij, ki še niso privatizirana, zmanjšuje. Za kapitalski trg je najpomembnejša likvidnost in likvidnost spodbuja likvidnost. Če imate majhen borzni trg, brez lokalnega kapitala ali podjetij, ki bi kotirala na borzi, je težko privabiti tuje investitorje in posledično tudi težko privabiti podjetja v kotacijo na borzi. Po naših izkušnjah poljski kapitalski trg brez privatizacije ne bi rasel, toda zdaj smo zelo ponosni, da je naš kapitalski trg svetovno priznan tudi pri zasebnih podjetjih. Ne le poljskih, na varšavski borzi kotirajo tudi slovenska, ukrajinska, bolgarska in druga podjetja.

Veliko smo slišali o privatizaciji, malo pa vemo o drugih podjetjih. Imate na Poljskem posebne sektorje ali podjetja, ki jih sistematično »negujete«, da bi postali svetovne, globalne multinacionalke? Je proizvajalec bakra KGHM, ki se zdaj širi v Čile, takšen primer?

Lahko bi rekli, da je KGHM ena od zgodnjih ptic. Lani denimo smo se odločili za spojitev dveh kemičnih podjetij (Zaklady Azoty Tarnow and Zaklady Azotowe Pulawy), ki izdelujeta gnojila, in smo oblikovali skupino Grupa Azoty, ki je danes v Evropi številka dve po proizvodnjo gnojil. Preden smo se odločili združiti podjetji, smo dobili ponudbo nekega investitorja, vendar so nam bančniki svetovali, zakaj rajši ne povežemo obe podjetji in povečamo vrednosti za državo in druge lastnike. Tržna kapitalizacija skupine je zdaj med petimi in šestimi milijardami zlotov (približno 1,3 milijarde evrov).

Koliko so Poljaki v resnici privrženi razvoju in koliko so navezani na nekdanjo ureditev, nostalgijo po prejšnjih časih, ko je bila enakost večja?

Nostalgija še obstaja, toda mislim, da smo zelo mobilen in podjetniški narod, podjetniški duh je močan.

Poljaki imate tudi tržno žilico.

Ko sem bil na obisku v Romuniji, mi je nekdo rekel, da če ste v komunističnih časih na cestah videli avto, potem je v njem zagotovo sedel Poljak, ki je nekaj prodajal. Ko sem študiral, so moji kolegi naredili nekakšen zlati trikotnik. Na Poljskem so kupovali izdelke iz kristala in jih prodali na Madžarskem. S tem denarjem so potem kupovali srajce in kavbojke in vse prodali v vzhodni Nemčiji, potem pa denar investirali v čokolado in se z njo vrnili nazaj na Poljsko. Smo mobilni in dinamični. Vse svoje življenje sem mislil, da smo pesimistični, toda ko sem odšel v eno od sosednjih držav, sem videl, da smo verjetno najbolj optimističen narod v tem delu Evrope.