Telefoni zvonijo, kadar vlada napove, da bo prodajala

Ko je v javnost prišlo poročilo o sumu protikorupcijskih ravnanj dveh najmočnejših političnih veljakov, se je zatresla tudi Ljubljanska borza. Z izvršnim direktorjem skupine Alta Simonom Mastnakom smo se pogovarjali, kaj v letu 2013 svetujejo vlagateljem in kakšne so njihove možnosti, da obogatijo.

Preprečevanje korupcije je načeloma dobra novica, vendar vlagatelji poročila KPK niso sprejeli z olajšanjem. Ali ne verjamejo v spremembe na političnem parketu?

Vlagatelje skrbi razplet politične krize in povsem jasno je, da se umikajo iz slovenskih naložb. V medijih se špekulira o kar nekaj scenarijih razpleta krize, a so ti tako daleč vsaksebi, da ne vemo, ali se bodo začete reforme nadaljevale in v kakšni obliki. Rast delniškega trga ob koncu lanskega in v začetku letošnjega je bila pogojena z napovedano privatizacijo državnega premoženja, o čemer pa poročilo KPK vzbuja dvom. Tudi bonitetne agencije ocenjujejo politično nestabilnost negativno, ker se ne ve, ali reforme bodo in kakšne bodo. Enako velja za portfeljske vlagatelje. To se kaže tudi v višji ceni, ki jo mora Slovenija plačevati za svež denar od objave poročila protikorupcijske komisije.

Nakupi in prodaje podjetij so eno poslovnih področij skupine Alta in predstavljamo si, da po odločitvi ustavnega sodišča glede slabe banke in SDH pri vas nenehno zvonijo telefoni potencialnih kupcev za slovenska podjetja. Kdo so ti tuji vlagatelji in zakaj med njimi ni velikih igralcev, kot so Siemens, Shell, Deutsche Telekom?

Ta predstava je precej zgrešena. Telefoni ne zvonijo tako zelo pogosto in niti potencialni tuji vlagatelji borznih posrednikov ne iščejo v telefonskem imeniku. Telefoni zvonijo, kadar vlada sama sporoči, da želi nekaj prodati, ali šele po tem, ko se oblikujejo prodajni tenderji.

Zakaj sploh – postopkovno – potrebujemo holding za namene prodaje podjetij? V čem je razlika, če podjetje prodaja konzorcij državnih lastnikov ali krovni holding v stoodstotni lasti države? Lastnik je ne nazadnje enak.

Največjo dodano vrednost holdinga vidim v tem, da bodo vse državne naložbe pod eno streho in bomo točno vedeli, kakšno premoženje imamo in kakšne rezultate pričakujemo od upravljavcev. Upam, da bo s holdingom konec prevladujočega modela lastništva, ko je prevelik del podjetij v lasti države in paradržavnih skladov. Vsaj upam, da bo modela »imejmo kar vse v lasti« res konec. Kriza je namreč pokazala, da podjetja potrebujejo lastnike, ki so sposobni z denarjem podpreti njihov obstoj in razvoj, kar v tem trenutku slovenska država zanesljivo ni. Dodatna težava ureditve lastništva z večimi skladi je tudi v veliki zmešnjavi glede odgovornosti. Ko, denimo, tuji vlagatelji pridejo v Slovenijo, ne vedo, s kom naj se pogovarjajo. Po petih ali šestih sestankih na državnih skladih in ministrstvih gredo lahko domov in sploh ne vedo, ali so se karkoli dogovorili ali s kom se morajo dogovarjati. Verjamem, da lahko s koncentracijo naložb pod eno streho začnemo enotno upravljati naložbe v državni lasti in presežemo navzkrižja interesov, ki se zdaj dogajajo, ker ima vsak lastnik svojo strategijo upravljanja. Spomnite se samo skupščine Gorenja, na kateri je AUKN glasovala drugače, kot mu je naročil Kad. Takšne stvari se v resni državi ne bi smele dogajati.

Si upate na prste ene roke našteti domače »blue chipe«, pri katerih je morda še leta 2013 mogoč umik države iz njihovega lastništva?

V teh razmerah si ne bi upal. Sedanja vlada in finančno ministrstvo sta izpostavila tri prodajne tarče, Petrol, Telekom Slovenije in Triglav. Ali bodo te prodaje tudi v resnici izpeljane, bo verjetno odvisno od razvoja politične krize.

V zadnjem letu dni so tujega lastnika dobili Etol, Fructal, Savatech, Terme Maribor, Juteks. Tem prodajam je skupno to, da so njihovi prodajalci zasebni vlagatelji, vse prodaje, v katere je bila vpletena država prek bank, Kada ali Soda, pa so zastale ali propadle. Zakaj zasebni lastniki prodajajo, država pa ne?

Preprosto zato, ker je v besedi država skrito ogromno različnih interesov. Že večkrat se je pokazalo, da ima lahko ena sama interesna skupina neverjetno moč in vzvode, da prodaje prepreči. Spomnite se primera Telekoma. Kot je bilo razumeti, je bila njegova prodaja ustavljena na željo nekaterih manjših koalicijskih partnerjev. Prodaja Mercatorja je bila ustavljena v tako rekoč sklepni fazi, ko so se naenkrat začeli oglašati vsi, ki so bili ves prodajni postopek tiho. Zasebni lastnik ve, zakaj ima določeno premoženje in zakaj ga prodaja ter si le izjemoma, običajno zaradi večjih sprememb razmer v okolju, lahko premisli v sklepni fazi prodaje.

Holding Zvon v stečaju je samo lani od svojih naložb, ki so naprodaj, prejel kar tri milijone evrov v obliki dividend. Je v tujini običajno, da v propadlem finančnem holdingu prejemajo milijonske dividende ali da imajo celo svoje člane v NS podjetij?

V tujini je precej manj tovrstnih velikih finančnih družb v stečaju. Slovenski model poslovanja in razvoja gospodarstva je temeljil na tem, da moramo ostati lastniki čim večjega dela podjetij. V nekaterih primerih je to počela država prek svojih skladov in hkrati je omogočila holdingom, da prevzemajo pomembne deleže v slovenskih podjetjih. Tukaj je ključ problema. Čeprav finančni holdingi niso imeli dovolj lastnega kapitala, so dobili relativno ugodna bančna posojila za milijonske nakupe, ko je bilo treba posojila vračati, pa jih niso imeli s čim. Pri tem ne pozabimo, da so finančni holdingi večinoma nasledniki pooblaščenih investicijskih družb, ki so do kapitala prišle z zbiranjem certifikatov malih vlagateljev.

Smo zaradi vseh zgodb s propadlimi menedžerskimi odkupi Slovenci zdaj bolj dojemljivi do tujega kapitala?

Težko bi rekel. Veliko ljudi resda meni, da je zadnji čas za umik politike iz gospodarstva, a so v isti sapi proti prodaji državne lastnine. To sta nasprotujoča si cilja. Verjamem, da je glavna naloga države ustvarjati pogoje za kakovosten razvoj gospodarstva, vendar naj to počne po zakonodaji in ne z neposrednim lastništvom v podjetjih. V Sloveniji imamo dodaten problem, da velik del javnosti očitno besedo kapital razume kot kletvico, o tujih vlagateljih pa menijo, da bodo odpustili vse zaposlene in pozaprli podjetja, ker da je to zanje menda najbolje. Ne trdim, da ne obstajajo tudi takšni primeri, toda tudi v svetovnem merilu so izjemno redki. V resnici je ravno kapital tisti dejavnik, ki lahko edini z novimi naložbami ustvari nova delovna mesta in z vlaganji v panoge z višjo dodano vrednostjo omogoči višje plače za vse zaposlene. V Sloveniji bi morali več narediti za tvorbo domačega kapitala. To bi lahko storili s spodbudami za varčevanje v pokojninskih in vzajemnih skladih, ki je lahko osnova za gradnjo domačega kapitala in financiranje razvoja domačih podjetij. Slovenska podjetja so prezadolžena in zdaj zmanjšujejo svoj dolg tako, da namesto za naložbe denar porabljajo za odplačevanje posojil. Namesto da bi prodirali na nove trge, posodabljali opremo in odkrivali nove proizvode, slovenska podjetja denarni tok nakazujejo v banke. Če bomo s tem nadaljevali, bomo imeli čez štiri ali pet let popolnoma nekonkurenčno industrijo in bo delavec povprečne starosti 50 let na dvajset let starem stroju tekmoval z 20-letnim Kitajcem, ki bo delal na leto starem stroju.

V čem se vlagatelj leta 2013 po svojih vsebinskih pričakovanjih razlikuje od vlagatelja, kot smo ga poznali v letih 2006, 2007 ali 2008?

Vlagatelj leta 2013 je precej bolj nenaklonjen tveganjem kot v preteklosti. Če je v bikovskih letih verjel, da nič ne more iti narobe ter da lahko za hipoteko na hišo kupi delnice in obogati, je danes precej bolj previden ali celo prepričan, da bo z vlaganjem v delnice izgubil denar, zato vanje ne bi vložil niti prihranka, ki mu ostaja od plače. Če smo bili prej premalo previdni, smo morda zdaj preveč; ne nazadnje bomo za svojo pokojnino in stanovanja skrbeli sami. Na kakšne Jazbinškove zakone ali visoke pokojnine naša generacija ne more upati in le od našega varčevanja bo odvisno, kako bomo na stara leta živeli.

Kje vidite priložnosti za domače vlagatelje?

Pri pisanju naložbene strategije za leto 2013 smo prepoznali priložnosti na razvijajočih trgih (države Bric) in doma, zato smo lani svetovali vlagateljem, naj povečajo naložbe v slovenska podjetja. Ko je prišlo v javnost poročilo KPK, pa smo to preklicali in svetovali večjo previdnost pri investiranju v slovenske delnice, čeprav še vedno menimo, da so se z začetkom izvajanja reform, ki jih je pripravila sedanja vlada, začele dogajati pozitivne spremembe. Vendar bo treba najprej razjasniti stanje. Na borzi se zdaj vrti zelo malo denarja, in tudi če tečaji rastejo, se to dogaja ob zelo skromnem prometu. Če bomo prebrodili politično krizo in nadaljevali izvajanje reform, verjamem, da imamo znova priložnost za privabljanje tujih in domačih vlagateljev.