Tudi računovodski servisi občutijo stisko podjetij

»Nujno moramo biti seznanjeni z zakonitostmi področja, na katerem stranka deluje. To nam zapoveduje že poslovna etika. Moram vedeti, kaj počne stranka, da bom vedel, kakšne rešitve ji ponuditi,« pravi Aleksander Štefanac o železnih pravilih poslovanja.

V tem času, januarja, je zelo težko že priklicati računovodski servis, vsi so zelo zasedeni.

Zdaj končujemo preteklo leto. Do 31. marca morajo poslovni subjekti oddati poslovna poročila in davčne obračune, zdaj torej končujemo ta poročila. Gneča je predvsem zato, ker imajo računovodski servisi več strank in se morajo pač organizirati tako, da se lahko z vsako stranko srečajo in pogovorijo, kakšen je bil poslovni rezultat. Načeloma stranka to ve že med letom, razložiti pa ji moraš, kakšne so zaključne bilance. Pogovor s stranko je obvezen, z vsako se pogovorimo, da jo informiramo, kakšno je stanje v poslovnih knjigah. Niti ne razmišljamo, da bi kaj naredili na svojo roko.

Pred računovodjo se mora podjetje »sleči do golega«, med vami in stranko ni skrivnosti. Zato imate lahko dober vpogled v to, kako se je razvijala finančna kriza, ki se je začela leta 2008, in kako se je stopnjevala do danes.

Leta 2008 se je kriza pokazala že kar močno, že leto prej pa so jo zaznala podjetja, ki se jim je občutno zmanjšalo število naročil. Vsekakor je bila za obdobje pred izbruhom značilna prehitra rast in celo forsiranje financiranja, ki so ga izvajale banke, cilj so bila seveda podjetja: dobesedno napadli so jih, izvolite, vzemite posojila. Ko so v gospodarstvu zaznali, da se stvari obračajo povsem v drugo smer, se je začelo dogajati, da so razumna podjetja začela racionalizacijo poslovanja. Takoj so se začela ukvarjati z nasedlimi projekti, ki so se zaustavili zaradi financiranja. Dolgove so preprogramirali, koliko se je dalo, toda to je povzročilo, da zdaj marsikatero podjetje, ki iz lastne dejavnosti posluje pozitivno, v resnici samo financira obresti iz svojih preteklih let.

Katera so bila znamenja krize, ki so jih prvi videli prav računovodje oziroma servisi?

Vsekakor so se povečale neplačane terjatve podjetij. Na začetku, pred krizo, je imela večina podjetij, kar približno 80 ali 90 odstotkov, še močne zaloge, da so financirali svoje dobavitelje. Leta 2009 ali 2010 pa je že postalo tako hudo, da so začeli zažirati sami sebe. Vsekakor se je poglabljanje težav za podjetja pospešilo, ker so se banke popolnoma umaknile s trga, popolnoma so se zaprl. Med bankami so bile tudi svetle izjeme, in ko so te začele spet financirati podjetja v večjem obsegu, smo z državne strani dobili popolnoma nerazumno varčevanje na vseh področjih.

Kako so zadnja štiri leta prestali člani Zbornice računovodskih servisov Slovenije?

Zanimivo je, da na te naše servise ponavadi ne gledamo kot na podjetja, ampak na dejavnost računovodskih servisov. Dejstvo pa je, da so računovodski servisi kot podjetja z zamaknjenim intervalom prišli do enakih težav, s kakršnimi so se ukvarjale njihove stranke – to smo v zbornici začeli opažati leta 2010. Predvsem gre za neplačevanje, za zmanjšanje števila strank, ker so številna podjetja pač nehala poslovati, ali zmanjšanje obsega, v katerem sodelujemo s strankami, ker nimajo več toliko dokumentacije, kot smo bili navajeni.

S stečajem neke stranke se vaše delo zanjo konča. Stečajev pa je veliko.

Da, če upoštevamo, koliko je v Sloveniji stečajev, se to pri servisih precej pozna. Vedeti moramo, da se ponavadi specializirajo za določene dejavnosti oziroma so jim nekatere ljubše. Pri tistih servisih, ki so delali pretežno za gradbeništvo ali prevozne dejavnosti, so razmere postale zelo težke. Kar se je v zadnjih treh letih dogajalo z likvidacijami in s stečaji podjetij, ni bilo normalno, razsežnosti niso bile normalne. To ni bila običajna menjava podjetij, ko se lastnik z določeno dejavnostjo noče več ukvarjati in zato podjetje likvidira. Bili so prisiljeni zapirati podjetja, čeprav so hoteli še delati.

Ali so posamezne dejavnosti izginile s seznama vaših strank, ker jih je kriza preprosto požrla?

Gradbincev ni skoraj nič več. Novi se ne pojavljajo, vsaj takšni ne, ki bi bili sposobni izpeljati večje projekte. Predvsem so to majhna podjetja, dva ali trije zaposleni, ki so obstajali že prej, rešujejo predvsem manjše težave malih naročnikov. Izginjajo tudi mali obrtniki, rokodelci, stari se upokojujejo, mladih ne zanima.

Za računovodski servis mora biti precej stresno, ko opazuje, kako se podjetje pogreza v težave, sploh pri dolgoletnih strankah, ki nikoli niso imele težav pri poslovanju.

Da, to je zelo neprijeten pogled. Starejši servisi nimajo velike fluktuacije strank. Servis drugače gleda na to stranko, ki ima na lepem finančne težave, tudi če njemu samemu dolguje za plačilo storitev, ne pritiska nanjo s plačilom. Načeloma vemo, da bo ta stranka plačala, saj ve, koliko zanjo pomeni računovodstvo in koliko ji pomaga. Pri določenih strankah servisi sami skrbijo tudi za izterjavo, če tako rečemo, oziroma kličejo njihove dolžnike, kdaj bodo lahko plačali.

Prednost ali dodatna obremenitev za računovodski servis je torej, da hkrati ko opravlja delo za podjetje, tudi že ve, od katerih strank morda vsaj začasno ne bo dobil plačila.

Res, ne moremo pa narediti nič drugega, kot da stranko opozarjamo, se večkrat sestanemo z njo in gremo skupaj skozi krizni načrt, kaj bomo naredili.

Kmalu bo dve leti, odkar je gospodarstvo – in tudi plačniki iz javnih sredstev – zavezano zakonu o preprečevanju zamud pri plačilih.

Če še vedno govorimo, da v državi obstoja plačilna nedisciplina oziroma plačilna nesposobnost, potem lahko rečem, da ta zakon očitno nima velikega učinka. Predpisovanje plačilnih rokov med podjetji ne upraviči zakona in tudi ne zagotovil zakonodajalca, češ da zakon ščiti malega dobavitelja. Prišli smo namreč v fazo, recimo temu grdega kapitalizma, v kateri je mali dobavitelj preprosto odklopljen, preprosto ne bo mogel več dobavljati, če ne bo privolil v določene plačilne roke. Poudarek v zakonu o preprečevanju zamud pri plačilih pa je bil vsekakor na obveznem pobotu, ki pa je dosegel ravno nasprotni učinek. Tudi stranke, ki so si prizadevale plačevati obveznosti, so si rekle, dobro, dajmo jih v obvezni pobot in počakajmo, kaj se bo izcimilo. Tako so plačilo zamaknili še za en mesec.

In kakšni so po vaših izkušnjah zdaj plačilni roki med podjetji?

Pri velikih podjetjih najmanj pol leta. Če pogledamo zelo matematično, si v podjetju nazadnje rečejo, da je interval vendarle samo pol leta – če torej želim z nekom sodelovati dlje časa, je teh šest mesecev pač moje kislo jabolko, saj redno dobavljam in bom tudi dobival redna plačila, čeprav s polletnim zamikom.

Toda polletni zamik morajo nekako premostiti.

Ali imajo rezerve ali pa v banki poskušajo dobiti posojilo.

Kako dolgi so potem plačilni roki za mala podjetja?

Pri teh pa se marsikdaj zgodi, da kakšno veliko podjetje nanje sploh pozabi.

Koliko strank mora imeti računovodski servis s štirimi ali petimi zaposlenimi, da lahko z zaslužkom posluje in živi brez večjih zadreg?

Odvisno je od velikosti in zahtevnosti strank. Če imamo eno zelo veliko stranko, je zanjo odgovoren kar po en zaposlen v servisu, da lahko zanjo opravi vse delo. Je pa, kolikor vemo v zbornici, običajno od deset do petnajst poslovnih subjektov na enega zaposlenega v računovodskem servisu. Če ta nima lastnih finančnih težav, lahko vlaga tudi v znanje, ki ga ponudi stranki.

Računovodskim storitvam se podjetja, ki nimajo lastnih računovodij, najbrž ne morejo izogniti. Predstavljamo si, da je na tem področju težko biti sam svoj mojster. Kakšna je struktura uporabnikov vaših storitev po velikosti podjetij?

Sam svoj mojster so povečini mali samostojni podjetniki. Naše stranke so predvsem mikro in mala podjetja, od deset do 20 odstotkov je srednjih podjetij. Če je v podjetju okoli 50 zaposlenih, je po našem mnenju že dobro, da imajo svojo računovodsko službo, saj tako skrajšajo odzivni čas.

Mali, enoosebni podjetniki se prav zdaj odločajo, ali bodo prešli na pavšalno obdavčitev, ki jo je 1. januarja uvedel zakon o dohodnini, če izpolnjujejo pogoje zanjo. Pravijo, da bodo tako tudi prihranili stroške za računovodski servis. Ali so pravila pavšalne obdavčitve res tako preprosta, da ne bodo potrebovali pomoči?

Pri samostojnih podjetnikih, torej pri fizičnih osebah z dejavnostjo, s prehodom na pavšalno obdavčitev dejansko odpadejo evidence, ki so zdaj predpisane. V resnici ostane samo evidenca izdanih računov, če podjetnik pač ni zavezanec za davek na dodano vrednost, in obveza za oddajo obrazcev za prispevke. Ti obrazci vlečejo za sabo, da bo moral zavezanec pridobiti digitalno potrdilo, ker bo moral dostopati v sistem eDavki, moral bo plačati prispevke, transakcijski račun bo še vedno moral imeti. V resnici pa niso več potrebne neke evidence, ki jih je zanj pripravljal računovodski servis. Za podjetja oziroma pravne osebe pa tudi ob prehodu na pavšalno obdavčitev ostajajo vse evidence, ki so jih imeli doslej, ker zakon o gospodarskih družbah pač predpisuje letna poročila.