Vinogradništvo in vinarstvo se utapljata v sivem trgu

Ljubljana – Slovensko vinogradništvo in vinarstvo se kot panogi utapljata v sivem trgu. Kar 56 odstotkov prodajanega vina ni pregledanega, nima ustrezne kakovostne definicije in ga uradno niti ni na trgu.

»To pomeni, da je 51 milijonov litrov vina v Sloveniji takšnega, da zanj ne moremo reči drugega, kot da je to namizno vino. Če je namen to, da se vinogradniško-vinarska panoga v Sloveniji preoblikuje na ta način, bomo morali pač priznati, da v resnici nimamo 70 odstotkov kakovostnih in vrhunskih vin, ampak da imamo le 30 odstotkov vrhunskih, kakovostnih in deželnih ter PTP-vin,« pravi Dušan Brejc, direktor Vinske družbe Slovenije (VDS), ki je na nedavnem letnem srečanju slovenskih zadružnikov predstavil mnenje odbora za vinogradništvo in vinarstvo pri Zadružni zvezi Slovenije (ZZS).

Težave s sistemskimi zakoni

Ta je opozoril na težave s sistemskimi zakoni (o vinu, o kmetijstvu, o dohodnini), ki urejajo celotno področje sektorja, a jih v praksi ne izvajajo, zaradi česar so že dve desetletji v težavah. Brejc ugotavlja, da zato panoga izgublja karakter gospodarske dejavnosti in so glavni pridelovalci in ponudniki vina na slovenskem trgu, ki predstavljajo 50 odstotkov javnega trženja vina in izvedejo 90 odstotkov vsega slovenskega vinskega izvoza, na robu preživetja.

Samo v zadružnem sistemu je šest vinskih kleti, ki predstavljajo 60 odstotkov izvoza v vinski družbi, in če se s temi kletmi kaj zgodi, pade večina slovenskega izvoza, svari Brejc. Glavnina izvoza slovenskih vin odpade sicer na tri kleti, zadružni briško in vipavsko ter ormoško Puklavec & Friends (P&F).

Med sistemskimi slabostmi, ki uničujejo panogo, navajajo zakon o kmetijstvu, pri katerem se v tretjem členu ne izvaja dosledno dikcija »v skladu s standardno klasifikacijo dejavnosti«, pri čemer je od januarja 2008 pridelava grozdja kmetijska dejavnost, predelava v vino pa ne. A pri zakonu o dohodnini in davku na dodano vrednost se to ne upošteva, zato je obdavčeno vino, ki ga kleti kot davčne zavezanke pridelujejo iz lastnega grozdja – in so tako dvakrat obdavčene.

Breme ekoloških davkov

»Ne nazadnje pa so tu še novonastale obremenitve za novo embalažnino in novi ekološki davki. Urad za meroslovje iz Celja hoče imeti certificirane, umerjene posode. Nastajajo torej neki novi stroški, s katerimi smo očitno obremenjeni samo tisti, ki imamo to skozi svoja knjigovodstva in bilance urejeno. Torej smo tisti, ki se jih sploh da pregledati. Seveda se sprašujemo, ali bo urad za meroslovje pregledal tudi vse druge barike pri 27.000 vinogradnikih ali pa se bo to zgodilo samo pri nas,« opozarja Brejc in dodaja: »Če hočemo obdržati panogo, izvoz in domači trg, kakršni so zdaj, je nujno treba spremeniti sistemske zakone. Ne zato, da se vzamejo pravice nekaterim, ki so si jih skozi čas pridobili, ampak da se izvede enakopravna obravnava ponudnikov vina na slovenskem trgu.«

Lani je bilo v register pridelovalcev vina vpisanih 28.000 pridelovalcev grozdja in vina, ki so obdelovali skupaj dobrih 16.000 hektarov vinogradov, od katerih jih za 13.000 hektarov redno prijavljajo pridelek. Po letalskih posnetkih pa imamo v državi 21.500 hektarov vinogradov. To pomeni, da je v resnici pridelanega (in tudi prodajanega) vina lahko precej več, kot spremlja uradna statistika, in tudi več od (ne)uradnih ocen.

Vzrok za velik del neregistrirane pridelave je deloma v veliki razdrobljenosti, deloma pa tudi v izogibanju prijavam in s tem tudi morebitni obdavčitvi. Zavezanci za vpis v register so pridelovalci, ki obdelujejo več kot 0,05 hektara vinograda oziroma tudi manj, če pridelek tržijo.

Po oceni, ki jo delajo v EU na podlagi pridelka, uvoza, izvoza in gibanja zalog, je pri nas letna poraba vina na prebivalca dobrih 39 litrov (povprečje v EU pa dobrih 26 litrov).