Tiskane izdaje
Mleko s planin je zaščitni znak zgornjeposoškega kmetijstva, saj se ga pri nas več kakor 80 odstotkov predela prav na dobrih 1300 hektarih površin v tamkajšnjih hribih. Predvsem po zaslugi tradicionalne proizvodnje sira so planine lahko tudi dostojen vir zaslužka.
Čeprav so planine hkrati zaščitni znak celotnega alpskega prostora, so se samo v hribih nad Sočo razvile v takšnem obsegu in organizacijski obliki. Območij v zgornjem Posočju, kjer skupnost kmetov gospodari na določenem prostoru, je bilo po natančnejšem popisu pred šestimi leti 15, od takrat pa je zaživela še peščica novih.
Na gorskih pašnikih se še vedno pase približno dva tisoč glav drobnice in približno tisoč glav goveje živine. Drobnica je doma predvsem na Bovškem in Kobariškem Stolu, kjer se v siru znajde tudi kozje mleko, medtem ko je Tolminsko območje govedi.
»Število živali ne upada, vendar jih danes planine ne bi mogle sprejeti veliko več. To bi namreč pomenilo skrajšanje pašne sezone, bolj oddaljeno pašo in manjšo mlečnost. Veliko starih planin pa je tudi že povsem zaraščenih,« je povedal svetovalec za razvoj podeželja pri Triglavskem narodnem parku in avtor knjige Mlečne planine v zgornjem Posočju Davorin Koren.
Na leto se v Posočju proizvede vsaj 50 ton planinskega sira in vsaj 20 ton planinske skute ter še nekaterih mlečnih izdelkov. Ko smo nekega zgodnjega popoldneva presenetili Miljka Kutina z Vrsnega, ki je »deklica za vse« na planini Kuhinja, je tisti dan že pripravil 11 koles po tri kilograme in pol težkega sira.
Vse izdelke prodajo
Pod vznožjem Krna so planino po skoraj 40 letih oživili s pomočjo popotresnega denarja leta 2008. Zdaj se tam pase 40 krav s šestih okoliških kmetij. Zaradi relativno lahke dostopnosti in prepletanja tamkajšnjih planinskih poti vse izdelke prodajo kar na vratih sirarne.
Za kilogram planinskega sira je treba odšteti deset evrov, za sir Tolminc, ki ima evropsko zaščiteno poreklo, pa še dva evra več. Cene so povsod podobne. »Mislim, da se še ne zavedamo, kaj vse je prinesla zaščita sira Tolminc. Dobili smo znamko, ki nam narekuje izdelavo tradicionalnega izdelka in zavezo h kakovosti,« je dejal Kutin, ki je hkrati predsednik Sirarskega društva Tolminc.
Certifikat za izdelavo omenjenega sira so doslej prevzeli zgolj štiri sirarne oziroma kmetije ter Mlekarna Planika. Zaščiteno označbo porekla ima od lani poleti tudi Bovški ovčji sir.
Na planinah prodajo praviloma vse, kar ustvarijo. V večini primerov gre za posameznike, za katere je kmetijstvo dopolnilna dejavnost. Če planine niso ob poti planincev ali drugih obiskovalcev, ponavadi kmetje sir in druge izdelke prodajajo na domu. »Kmetje imajo vsak svoje dolgoletne kupce. Posebej na Primorskem ljudje pojedo več sira, turisti pa ga vzamejo bolj ali manj za pokušino,« je pojasnil Toni Urbančič, vodja odkupa mleka v Mlekarni Planika in član Pašne skupnosti Božca.
Turizem kot dopolnilna dejavnost pašništvu
Delo na planinah zahteva celega človeka in se razlikuje od planine do planine. Ponekod vse opravijo kmetje sami, ki si čas dela odmerijo glede na število glav živine, drugje za pomoč najamejo pastirje, mlekarje ali sirarje. Obstajajo pa tudi posamezniki, ki najamejo kakšno kravo, za svoje delo na planini pa si na koncu odmerijo določeno količino sira ali skute.
»Če hočeš imeti dohodek, moraš delati. Vstajam ob 3.45, delo končam ob 8. uri zvečer. Težko je, toda bolj zaradi fizičnega dela, medtem ko je psihično bolje kakor v prejšnji službi v tovarni,« je priznal Kutin. Prve planine živali sprejmejo že v začetku maja, medtem ko se glavnina pase od junija do sredine septembra – dolžina pašne sezone je odvisna od nadmorske višine.
Proizvodnja mlečnih izdelkov se na planinah ne bo bistveno spreminjala. Kljub temu se poleg sirarstva mnogi spogledujejo še s turistično dejavnostjo.
Toda Koren v tem primeru svetuje previdnost: »Na Gorenjskem je turizem ponekod prerasel kmetijstvo, s tem pa planine izgubijo dušo. Podpiram takšen turizem, ki bi pomenil dopolnilno dejavnost za tistega, ki se ukvarja s pašništvom. Naj pašne skupnosti uredijo nastanitve, da bi lahko kmetje dodatno zaslužili. Ni pa priporočljivo, da bi se šel turizem na planinah nekdo tretji, ker bi to povzročilo konflikt.«
Kmetje, ki živino ženejo v planine, so večinoma člani Kmetijske zadruge Tolmin, ki se ne vtika v njihovo poletno dejavnost. »Če ne bi bilo planin, bi bilo v Posočju manj mleka in mesa,« opozarja direktor zadruge Niko Maver. Planine hkrati dajejo ugled tamkajšnjemu kmetijstvu, je prepričan: »So simbol kakovostne zdrave hrane.«
Zunaj poletne sezone zadruga zagotavlja odkup in plačilo mesa in mleka – odkupna cena za liter mleka je najvišja v državi. Kmete bo v prihodnje poskušala spodbuditi še za prašičerejo.
