Vse bolj očitno je, da gospodarska rast ne bo okrevala z novim zaposlovanjem, temveč prav obratno – dogaja se jobless growth , torej rast brez zaposlitve, meni Goran Lukič iz svobodnih sindikatov, ki je zelo dober poznavalec problemov, ki izhajajo iz posredovanja agencijskih delavcev.
Lahko izpostavite najbolj pereče probleme posredovanja agencijskih delavcev v Sloveniji?
Najbolj zgovorni so konkretni primeri. Agencija je februarja 2012 delavke, ki jih je zaposlovala 23 mesecev (23 mesečnih pogodb), obvestila, da jim zaradi pomanjkanja dela ne more ponuditi nove pogodbe. V istem trenutku so omenjene delavke dobile ponudbo za sklenitev še ene mesečne pogodbe od druge agencije. Omenjene delavke po zamenjavi agencije pogodbe še naprej podpisujejo za en mesec, delo pa opravljajo ne le pri istem delodajalcu, ampak opravljajo isto delo na istem delovnem mestu – že več kot dve leti in pol.
Podoben je primer delavca, ki dela v podjetju prek agencije. Že deset mesecev mu agencija podaljšuje pogodbo o zaposlitvi za en mesec. Delavec na podlagi te pogodbe vsak mesec podaljšuje dovoljenje za bivanje. To se vsak mesec dogaja okrog 22. v mesecu, kar pomeni, da mu vizum vsakič velja samo še za en teden. Dvakrat na mesec gre na upravno enoto zaradi podaljšanja dovoljena za bivanje. Tudi njegova žena, ki ima vizum na podlagi združitve družine z možem, vsak mesec podaljšuje dovoljenje za bivanje. Ker gre za obdobja, krajša od treh mesecev, je tu še problem, ker ne more urediti zdravstvenega zavarovanja, čeprav bi ji to pripadalo, saj je mož zaposlen.
Naslednji primer so tako imenovane kvaziagencije: Luka Koper pri izvajanju storitev znotraj podjetja najema tako imenovane izvajalce pristaniških storitev (IPS), ki jih je po zadnjih podatkih 43. Z IPS je menda Luka Koper sklepala takšne pogodbe, ki so ustrezale pogodbam za opravljanje storitev, v resnici pa je šlo za »izposojo« delovne sile drugim podjetjem oziroma Luki Koper. To je avgusta 2011 potrdil tudi Boris Ružič, vršilec dolžnosti inšpektorja za delo, ki je pojasnil, da so v primeru, ko je po vsebini šlo za izposojo delavcev drugim delodajalcem, sklepali pogodbe o medsebojnem sodelovanju in jih poimenovali kooperativne pogodbe, pogodbe o izvajanju storitev ali pogodbe o najemu opreme.
Tako so delodajalci po njegovem mnenju zaobšli delovnopravno, gospodarsko in socialno zakonodajo. Vzrok, zakaj se je Luka Koper odločila za takšno potezo, je v stroških dela. Svetovalna hiša KPMG je izdelala analizo, po kateri bi se stroški dela v primeru zaposlitve vseh delavcev iz IPS v Luko Koper povečali za 11,5 milijona evrov. Temu, da so IPS pravzaprav prikrite agencije za posredovanje dela, pritrjuje tudi Aleksander Krebelj, predsednik interesnega združenja izvajalcev luškega transporta.
Naslednji problem je, da nekateri posredniki svojim delavcem od prihodkov trgajo plačilo za svoje storitve, čeprav bi morali provizije obračunavati izključno podjetjem, s katerimi poslujejo. To smo na sindikatu izvedeli od ljudi, ki se ukvarjajo z agencijskim delom. Če agencije breme provizij prenesejo na delavce, jim to omogoča, da svojim strankam predstavijo cenejše ponudbe od konkurence.
Potekajo pogajanja za novo delovnopravno zakonodajo. Katere spremembe predlagate sindikati?
Med številnimi ukrepi, ki bi jih bilo treba uvesti, so pogoji ustanavljanja agencij za zagotavljanje dela drugemu uporabniku, ki bi ob ustanovitvi morale dokazati znesek bančnih garancij. Z jasno pravno definicijo bi morali zajeti primere, kjer se zagotavljanje dela skriva za »pogodbo o poslovnih storitvah«. Sindikati se zavzemamo tudi za uvedbo deležev agencijskega dela pri uporabniku. Delež zaposlitev za določen čas bi morali uvesti tudi v samih agencijah za zagotavljanje dela – po podatkih Sursa za 31. december 2011 je bilo v zaposlovalnih dejavnostih, kamor spadajo agencije za posredovanje dela, 6493 zaposlenih – od tega le 934 za nedoločen čas in 5552 za določen čas. Skladno s področno direktivo EU pa bi morali biti sindikati redno obveščeni o obsegu uporabe agencijskega dela v podjetju.
Verjetno je razlika med delom in verodostojnostjo posameznih kadrovskih agencij, primeri kot Žito pa mečejo slabo luč na vse?
Se strinjam. In prav zato sem začuden nad pasivnostjo predstavnikov delodajalcev, saj agencije, ki ne spoštujejo delovnopravne in socialne zakonodaje in se izogibajo zakonu, znižujejo profesionalni standard celotnega področja, kar v besednjaku delodajalcev pomeni, da se ustvarja nelojalna konkurenca. Prav zato bi morali tudi delodajalci ugotoviti, da nikomur ni v interesu, da se z zgodbami o kršitvah pravic agencijskih delavcev povečuje tudi število samih agencij – po zadnjih podatkih jih je že 165.
Lahko poveste, katera so večja slovenska podjetja, ki delajo pretežno z agencijskimi delavci?
Eden takšnih primerov je Elan. Konec leta 2008 je bilo pri njih prek kadrovskih agencij zaposlenih deset delavcev. Do junija 2011 se je njihovo število povzpelo na 125. Medtem ko je imel Elan konec leta 2008 redno zaposlenih 659 delavcev, jih je bilo konec leta le še 507. Ob koncu leta 2008 je število delovnih ur, ki so jih v Elanu opravili agencijski delavci, začelo eksponentno naraščati. Leta 2009 je bilo pri njih prek agencij opravljenih 17.264 ur, leta 2010 138.249, v prvih šestih mesecih leta 2011 pa 137.787 delovnih ur. V Elanu so pojasnili, da so z najemom agencijskih delavcev precej prihranili, in sicer deset odstotkov pri delovni uri.
Delodajalci, ki najemajo agencijske delavce, pravijo, da bi ravnali drugače, če bi bila zakonodaja bolj prožna. Kako to komentirate?
Poslovno okolje v Sloveniji še nikoli ni bilo tako dobro, kot je zdaj, je v pogovoru za Dnevnik povedal ustanovitelj družbe Seaway Japec Jakopin. »Mi v Sloveniji smo sami sebi edina ovira. Ali bi bilo kaj bolje, če bi se preselili v Avstrijo ali Italijo? Za evropske razmere je naše okolje dobro. Pa poskusite v Italiji delati tisto, kar delamo mi.« Čas je torej, da se razvojna nesposobnost delodajalcev neha skrivati v papagajskem sklicevanju na togost delovnopravne zakonodaje.