Aleksander Zadel: Otrokom popuščamo, vzgajamo potrošniške zombije

Pri upravljanju osebnih financ hitro podležemo trenutnim željam in vzgibom, težko razmišljamo in delujemo dolgoročno. O vzrokih za to in težavah, ki jih imamo pri ravnanju z denarjem Slovenci, smo se pogovarjali s psihologom dr. Aleksandrom Zadelom iz inštituta C. A. R.

Finančni strokovnjaki ugotavljajo, da ljudje veliko manj časa namenijo za izbiro finančnega produkta kot za nakup avtomobila, čeprav na primer gre za enako vsoto denarja. Zakaj menite, da je tako?

Pri izbiri finančnega produkta posameznik po eni strani občuti moč, ker je ta denar zaslužil in z njim lahko razpolaga, na drugi strani pa tudi popolno nemoč, ker se seznani z informacijo, da vsaka naložba sčasoma lahko izgubi svojo vrednost. Vsi ponudniki finančnih storitev, ki jih kontaktira, mu povedo, da je bil njihov produkt, torej naložba v zlato, delnice, vzajemni sklad ali kaj drugega, v preteklosti dokazano uspešen in da obstaja velika verjetnost, da bo tako tudi ostalo. A mu na koncu z enim stavkom pojasnijo tudi, da mu ne morejo obljubiti uspeha. Zaradi tega je negotov in pod stresom, v takšnem stanju pa je bolj verjetno, da bo brez pravega razmisleka sprejel določeno odločitev.

Je velika izbira na splošno za potrošnika prednost ali ovira?

Razlike v človekovem vedenju, ko ima na voljo malo, srednje veliko ali veliko možnosti izbire, dobro pojasnjujejo nekatere moderne študije. Rezultati teh študij kažejo, da preveč ponujenih možnosti zavira voljo za sprejem odločitve. Če v trgovini posameznik, denimo, izbira med petimi okusi marmelade, se bo verjetno odločil za enega izmed njih. Če pa bo okusov šestnajst, je veliko bolj verjetno, da bo iz trgovine odšel praznih rok. Na neki točki torej velja, da večja ko je izbira, manjša je možnost, da bo nekaj izbral. Ta dejavnik je lahko še posebno škodljiv pri strateških, dolgoročnih finančnih odločitvah, saj zaradi časovne oddaljenosti potreb, ki naj bi jih zadovoljili s sprejetjem teh odločitev, odlašanje z izborom končnega ponudnika lahko traja v nedogled.

Ljudje pogosto verjamemo, da zavarovanje, ki smo ga sklenili, krije vse, kar smo si zamislili. Zakaj pred podpisom pogodbe od zastopnikov ne zahtevamo, da nam pojasnijo tudi omejitve zavarovalnih produktov?

Mi smo družba »top shop« razmišljanja. Običajno svojemu zavarovalnemu zastopniku povemo naslednje: »Ne delajte mi težav, ne zahtevajte od mene, da se potrudim, da bom zavarovalniški strokovnjak. Raje mi povejte, kje lahko podpišem, ponudite mi čim nižjo ceno in povejte mi, da bom lahko brez skrbi.« In ta nam seveda zatrdi, da je za vse poskrbljeno. Ko pa nam iz zavarovalnice sporočijo, da bodo preverili, ali naše zavarovanje res krije škodo, ki jo želimo uveljaviti, smo presenečeni, saj se pokaže, da velja le pod določenimi pogoji. Zavarovalnicam po moji oceni ustreza, da uporabnik ni obveščen, saj svojo konkurenčno prednost iščejo predvsem v jezičnih spretnostih svojih zastopnikov.

Zakaj pa sklepamo zavarovanja, ki vključujejo tudi varčevalno komponento, čeprav varčevanja sploh ne potrebujemo, nam prinaša dodatne stroške in smo se najprej želeli zgolj zavarovati?

Zato ker nam je zelo všeč ideja, da se lahko zavarujemo tako, da pri tem ne bomo ničesar izgubili. Nikakor si ne želimo, da bi sredstva, ki smo jih vplačali, ostala zavarovalnici. Če se nezgodno zavarujemo in redno plačujemo premijo, na koncu leta pa nimamo ničesar, bi morali biti hvaležni, da je bilo vse v redu in zavarovanja nismo potrebovali. Namesto tega se sprašujemo, kam je šel naš denar in kako smo lahko naredili napako in sploh sklenili zavarovanje. Težavo imamo z razumevanjem logike kolektivne odgovornosti in kolektivne socialne zaščite. Ne razumemo, da smo si s sklenitvijo kupili socialno ali zdravstveno varnost.

Raziskave kažejo, da imamo Slovenci zelo dobro zavarovane avtomobile v primerjavi z drugimi Evropejci, hkrati pa zaostajamo na področju osebnih zavarovanj. Zakaj raje zavarujemo svoja vozila kot sebe?

Deloma zaradi tega, ker menimo, da bodo finančne posledice nespametnih dejanj pri zavarovanju avtomobila nastopile bistveno prej kakor posledice nesklepanja osebnih zavarovanj. Drug vzrok pa vidim v tem, da je avtomobil pri nas postal pomemben statusni simbol, s katerim sebi in drugim sporočamo, da nam je uspelo. Zato si na tem področju pogosto privoščimo več, kot zmoremo, hkrati pa se s tem odpovedujemo marsičemu drugemu, tudi dolgoročni socialni varnosti.

Znano je, da za dodatno pokojnino varčujemo občutno premalo. Zakaj se tudi tisti, ki bi si to lahko privoščili, ne odločajo za uresničevanje tako pomembnega finančnega cilja?

V potrošniški družbi, v kateri živimo, stvari ne kupujemo zato, ker jih potrebujemo, ampak zato, ker si jih želimo. Ta družba pa nas prepričuje, da je za našo blaginjo nujno, da si privoščimo določena potovanja, obleke, avtomobile in podobne dobrine. Pri nakupovanju čutimo zadovoljstvo, dobimo občutek nadzora nad svojim življenjem in potrdimo svoj socialni status. Poleg tega si z veseljem predstavljamo, kako bo, ko bomo na dopustu, ko bomo vozili avtomobil določene znamke ali ko bomo oblekli določeno obleko. Da te stvari kupimo, nas mora prodajalec samo malo pahniti v polje odločitve.

Pri pokojnini in zagotavljanju socialne varnosti pa je drugače. Čeprav naj bi s sklenitvijo pokojninskega varčevanja kakovost življenja v določenem obdobju povišali, je dejstvo, da smo ob teh naložbah prisiljeni razmišljati o času, ko ne bomo več na vrhuncu moči. Ti produkti od nas zahtevajo, da v trenutku, ko smo na vrhuncu moči, kljub vsemu pa z obilico finančnih in drugih težav, razmišljamo o tem, da bo čez nekaj let še slabše. Tega pogosto ne moremo sprejeti. Raje kot da bi ugotovili, da moramo več narediti za to, da bomo v starosti lahko živeli človeka vredno življenje, prenehamo razmišljati o tem in odločitev o varčevanju premaknemo v nedoločljivo prihodnost. Pričakujemo tudi, da bo na tem področju za nas še naprej lahko skrbela država, čeprav je to na žalost vse manj verjetno.

Kaj bi bilo potrebno za preskok v miselnosti?

Država bi morala z vzgojo, izobraževanjem in ozaveščanjem ljudi spodbuditi k razumevanju osebne odgovornosti, tako kot je to že storila na področju kadilskih navad. Čeprav je že desetletja znan podatek, da je življenjska doba kadilcev približno deset odstotkov krajša od življenjske dobe nekadilcev, je bilo za to, da se je v družbi opazno zmanjšal delež kadilcev, potrebnih več desetletij sistematičnega dela. Za spremembo razmišljanja in vedenja prebivalstva informacije o pokojninski vrzeli nekje na sedmi strani časopisov, od koder zdaj poteka obveščanje, ne bodo zadostovale, saj ljudje hitro najdejo razlog, da jih preslišijo.

Nekateri vlagatelji nikdar ne prodajo naložbe, s katero so se opekli in izgubili velik del vloženih sredstev, ne glede na to, da jim to svetujejo številni strokovnjaki. Kakšni vzgibi so pri tem na delu?

Slovenci pogosto ne razumemo delovanja finančnih instrumentov. Tako se ob padcu vrednosti določene naložbe ne zavedamo možnosti, da vrnitve na staro raven ne bomo dočakali. Med čakanjem na boljše čase bi na podlagi posveta s finančnim svetovalcem in ustrezne prilagoditve naložbene strategije izgubljeno morda lahko že nadoknadili, a se za ta korak ne odločimo. Ukvarjanje s finančnimi instrumenti ni primerno za ljudi, ki mislijo, da se cene dobrin in vrednosti naložb lahko gibljejo največ v eno smer naenkrat, po nekem predvidljivem vzorcu. Po mojem opažanju Slovenci pogosto razumemo samo takšno preprosto logiko.

Krute realnosti tržnih cen nočemo sprejeti na področju nepremičnin. Zakaj prodajalci cen niso pripravljeni spustiti na ravni, ki jih zahtevajo kupci?

Vzrok je ponovno v pomanjkljivem razumevanju osebnih financ. Večino stanovanj v Sloveniji so lastniki pridobili na podlagi tako imenovanega Jazbinškovega zakona. Recimo, da je za določeno stanovanje posameznik takrat odštel današnjih 10.000 evrov in da je do obdobja pred krizo njegova vrednost narastla na 200.000 evrov. Če je vrednost tega stanovanja danes 100.000 evrov, ta posameznik ne misli, da je zaslužili 90.000 evrov. Bolj verjetno je, da verjame, da je v zadnjih štirih letih izgubil 100.000 evrov, ki pa jih seveda nikoli ni imel. Takšen posameznik bi imel duševne bolečine, če bi stanovanje moral prodati po sedanji tržni ceni.

Čeprav v medijih beremo o aretacijah organizatorjev denarnih verig, številni Slovenci v njih še naprej sodelujejo. Zakaj pričakujejo, da bo v njihovem primeru drugače?

Moč teh iger kot družba podcenjujemo. Metode, ki jih uporabljajo ponudniki, so izpiljene do popolnosti. Njihov cilj je z množičnim pošiljanjem sporočil določen del prejemnikov prepričati, da bodo na lahek način dobili avtomobil, počitnice ali da bodo lahko z neko naložbo dosegli izjemno velik donos. Nekoliko bolj naivnim in ljudem s spremenljivim čustvovanjem ob prejetju sporočila zaigra srce, saj mislijo, da so končno tudi oni v življenju nekaj dobili. Po vstopu v to kolesje iz njega težko izstopijo. Nekatere takšna izkušnja izuči, drugi pa čez nekaj časa ponovno zapadejo v podobne sheme.

Katere so glavne napake, ki jih Slovenci delamo pri finančni vzgoji otrok?

Starši delajo veliko napako, ko želijo otrokom prihraniti tegobe, s katerimi so se soočali med svojim odraščanjem. Ravno te tegobe pomenijo neprecenljive izkušnje. Otrok bi moral čim prej zaslužiti svoj denar, in to ne tako, da dobi petnajst evrov, če odnese smeti. Plačan bi moral biti toliko, kot je za njegovo starost in delo, ki ga opravlja, primerno. Otroci morajo iti skozi enako šolo življenja, kot so šli starši. Razumeti morajo, da denar ne nastane na bankomatu, ampak je posledica njihovega dela in njihove odgovornosti do dela.

V nasprotju s tem starši otrokom pogosto nerazumno popuščajo vse do njihove zgodnje odraslosti. Zaradi zaposlenosti in otrokovih aktivnosti z njimi pogosto niti nimajo več dovolj stika, da bi nanje lahko prenesli svoje delovne navade. Ti so kot mladostniki nato šokirani, ko prvič v življenju delajo in ugotovijo, da si z enomesečno plačo ne morejo privoščiti tako zelo želenega ipada ali iphona. Ta šok jih spodbudi k iskanju bližnjic do finančne samostojnosti. To je zame ena najbolj problematičnih tem v naši družbi. S takšnim ravnanjem starši vzgajajo nekakšne potrošniške zombije, ki niso sposobni razmišljanja s svojo glavo in se odzivajo zgolj na podlagi svojih želja.