Tiskane izdaje
Za uspešno dolgoročno vlaganje na kapitalskih trgih potrebujemo ustrezno znanje in velik vložek časa. Posameznikom z večjim premoženjem banke in borznoposredniške družbe ponujajo storitev upravljanja premoženja. Tudi če izberemo to možnost, se težkim odločitvam ne moremo izogniti.
Pri pregledu spletnih strani ponudnikov na trgu lahko opazimo zagotovila o uspešnem delu njihovih upravljavcev in njihovi strokovnosti. Odločitev za upravljanje naj bi ob velikem prihranku časa, ki bi ga za nakup in prodajo vrednostnih papirjev sicer porabil sam, posamezniku zagotovila tudi sprejemanje naprednih naložbenih odločitev in s tem dolgoročno rast premoženja.
Veliko težje od takih trditev je pri ponudnikih najti ustrezen pregled stroškov oziroma njihovega vpliva na višino donosov. Donosi se pri upravljanju premoženja navadno v rednih intervalih delijo med stranko in upravljavcem. Glede na izbrani produkt ponudnik zase navadno zadrži od 15 do 20 odstotkov.
Delitev poteka različno pogosto – na četrtletje, polletje, leto –, kar je za vlagatelja lahko zelo pomembno. Pri pogostejšem obračunavanju se deli tudi donos, ki ga pozneje zaradi padcev vrednosti premoženja mogoče sploh ne bi bilo. Pri ponudniku je smiselno preveriti, ali upošteva načelo »high water mark«, po katerem se deli le dobiček, ki presega raven premoženja ob zadnji delitvi dobička.
Naslednji pomemben dejavnik je višina upravljavske provizije, ki jo ne glede na dosežen rezultat ponudniki strankam odbijejo od vrednosti celotnega portfelja. Na njeno višino med drugim lahko vplivata obseg portfelja in izbrana naložbena politika. Pri ponudnikih, ki smo jih o tem vprašali, moramo zanjo na letni ravni odšteti od nič pa vse do 3,4 odstotka sredstev. Tudi ta strošek ponudniki obračunavajo različno pogosto, večinoma pa na mesečni ali četrtletni ravni.
Več transakcij, več stroškov
Pri upravljanju premoženja naš donos lahko občutno zmanjšajo transakcijski stroški, ki nastanejo ob nakupih in prodajah vrednostnih papirjev. Na njihovo višino med drugim lahko vplivata izbor trgov, na katerih so transakcije izvedene, in upravljavčeva aktivnost. Nekoliko manj pogosto ponudniki upravljanja premoženja zaračunavajo vstopne ali izstopne stroške, a je zato smiselno, da smo nanje posebej pozorni. Pri samostojnem trgovanju morajo vlagatelji med drugim računati na strošek odpiranja trgovalnega računa, nadomestila za njegovo vodenje in ležarine.
Zaradi zelo velikega števila postavk in dejstva, da stroške vsak ponudnik obračunava po svoje, jih težko primerjamo med seboj. K slabi transparentnosti pripomorejo tudi številni ponudniki, ki v svojih cenikih ne navajajo končnih zneskov, ampak zneske brez davka na dodano vrednost.
Kako uspešni so upravljavci?
Še težje kot o stroških interesenti za storitev upravljanja premoženja dobijo informacije o pretekli uspešnosti posameznih upraviteljev. Izbrane ponudnike na trgu smo zaprosili za podatke o donosih pri upravljanju v lanskem letu.
Uspešnost upravljanja lahko ocenimo s primerjavo povprečnih donosov upravljanih portfeljev z gibanjem primerjalnega indeksa (PI) oziroma benchmarka. Ta indeks se portfeljem vnaprej določi glede na izbrano naložbeno politiko, navadno pa je sestavljen iz enega ali več indeksov delniških in obvezniških trgov. Upravljavec dela dobro, če donosi presegajo indeks, in tudi če v primerjavi z njim v manj ugodnih razmerah zaznava manjše padce.
V Alti pravijo, da so pri reprezentativnih portfeljih glede na naložbene politike lani dosegli donose v višini od nekaj odstotkov do slabih 15 odstotkov, pri večini je to dovolj za preseganje PI. Pri izračunih so upoštevani vsi stroški, razen delitve dobička. Kot reprezentativne portfelje so upoštevali tiste, ki ne vsebujejo specifičnih omejitev na zahtevo strank in nelikvidnih naložb. Pravijo, da se zaradi specifičnih lastnosti, izbranih naložb in višin upravljavskih provizij pri posameznih portfeljih rezultati sicer lahko razlikujejo od navedenih.
Pri družbi Moja delnica je bila lani povprečna donosnost vseh portfeljev na domačem in tujem trgu 14,14-odstotna, svetovni indeks MSCI, s katerim se primerjajo, pa je zaznal 18,74-odstotno rast. Ocena pomeni neto donosnost po odbitku vseh stroškov. V družbi sicer pravijo, da delujejo po principu upravljane volatilnosti in naložbeno politiko prilagajajo razmeram na trgu, pri tem pa ne sledijo PI: »V določenih obdobjih je sestava portfelja pri upravljanju kljub globalni razpršitvi naložb po celinah in valutah zaradi odločitve o nižji izpostavljenosti in nižjem sprejetem tveganju precej drugačna kot sestava in donosnost primerjalnega indeksa.«
V Iliriki je povprečen neto donos portfeljev strank po obračunu vseh stroškov lani znašal 7,29 odstotka. Nekoliko višji je bil pri strankah z večjimi portfelji, zato je skupni donos sredstev v upravljanju znašal 7,99 odstotka. Njihov benchmark Dow Jones Global je rastel po 15,6-odstotni stopnji.
Iz Gorenjske borznoposredniške družbe so sporočili, da pri produktu GBD Šparovček, ki se upravlja pasivno in ima zato nizke stroške, donos indeksa Dow Jones Global presegajo že vse od njegove uvedbe. Pri aktivnem upravljanju za PI trenutno zaostajajo. Med razlogi navajajo dolgoročno večjo zastopanost naložb na razvijajočih se trgih, kjer nadpovprečne donose pričakujejo v prihodnjih letih.
Banke zadržane pri odgovorih
Večina vprašanih bank je bila pri pojasnjevanju donosov glede na PI zadržana. Pri UniCreditu pravijo, da je neto donos portfeljev po odbitku vseh stroškov pri različnih naložbenih politikah znašal od dveh do 13 odstotkov, donos PI pa od dva do 15 odstotkov. V Novi KBM pravijo, da pri njih primerjava povprečnega donosa s PI ni ustrezna, ker s strankami sooblikujejo specifične portfelje z raznovrstnimi donosi, podatkov o konkretnih poslih pa po zakonu ne smejo razkrivati. Od banke NLB in banke BKS odgovorov do konca redakcije nismo prejeli.
