Koroška je prav v času krize v tistih letih, ko bo sama sebi izbrala svojo prihodnost. To ne velja zgolj za gospodarstvo, temveč za vsa področja življenja in dela. Nekoč razmeroma perspektivna slovenska regija z močno železarno, rudnikom svinca, razvito lesarsko dejavnostjo, s tovarnami avtomobilske opreme, močnim gradbeništvom, a šibkim malim gospodarstvom je v posttranzicijskem času, posebno pa po globalni ekonomski krizi, prisiljena na novo postaviti svojo razvojno strategijo. Koroška nikoli ne bo silicijeva dolina neomejenih razvojnih možnosti; nasprotno, zdi se, da bi glede na strukturo svojega gospodarskega potenciala v naslednjih desetletjih lahko začela še bolj zaostajati za slovenskim povprečjem. Če ne bo tretje razvojne osi - ne le hitre ceste ali avtoceste, temveč v vseh pogledih novih zmogljivih malih podjetij, zanimivih delovnih mest v tradicionalnih panogah, tudi visokih šol, sodobne bolnišnice in še česa, bodo koroške doline, Mežiška, Mislinjska in zgornja Dravska, postale neperspektiven gospodarski rezervat.
Na kaj pa Korošci res lahko računajo, ko načrtujejo gospodarski razvoj? Prvi in ta čas edini oprijemljivi razvojni cilj je (znova) ravensko jeklo. Nekdanja ravenska železarna, dandanes razdeljena na kopico tudi manjših, predelovalnih podjetij, je kljub vsemu še najboljši temelj, na katerem svoje gospodarske načrte gradijo v Mežiški dolini. Metal na Ravnah je po letih krize spet zdravo podjetje s prihodnostjo. Visokokakovostna jekla in izdelki iz njih bodo bržčas večni izziv Raven, saj imajo Korošci pri tem skoraj štiristoletno tradicijo. Na Ravnah je nakopičeno izjemno veliko znanje o jeklu, na nove tržne razmere so se morali navaditi le ljudje, ki so ostali v Metalu in predelovalnih družbah, Nožih, Valjih, Sistemski tehniki itd. Kakor so prva železarska tranzicijska leta Ravnam napravila veliko neprijetnosti (predvsem zaradi odvečnih delavcev), je zdaj treba reči, da so jim, skupaj z zdajšnjo svetovno gospodarsko krizo, celo koristila. Kar je zdravo, perspektivno, bo ostalo, za drugo je boljše, da ne.
Še pred kratkim se je slovenjgraški gospodarski bazen znal pohvaliti, da je industrija notranje avtomobilske opreme nosilec gospodarskega razvoja vse Mislinjske doline. Gospodarska kriza pa je razkrila tudi vse slabosti teh navezav, najsi gre za Prevent, Johnson Controls ali Grammer. V vseh treh tovarnah bodo gotovo še kar nekaj let izdelovali avtomobilske sedežne prevleke, vzglavnike in še kaj, vprašanje pa je, koliko ljudem bo ta proizvodnja še lahko dajala kruh. In predvsem kako perspektivna je, saj je za te tovarne znano, da nimajo več svojega razvoja in da je tudi njihov obstoj dolgoročno negotov. Johnson Controls in Grammer sta v tujih rokah, kmalu se bo to zgodilo tudi s Preventom. Kaj potem še ostane Slovenj Gradcu?
Letos so najboljše dividende razdelili delničarjem Tovarne akumulatorskih baterij v Mežici. Za eno delnico deset evrov. Že v Sloveniji je težko najti podjetje s takšnim donosom, na Koroškem pa je mežiška tovarna pravi rekorder. Kakor je zanjo mogoče reči, da je kura, ki nese zlata jajca, je trdno tudi dejstvo, da je delo s svincem (predelanim iz starih akumulatorjev) neprijetno, celo zdravju škodljivo. A lastnikom in tudi zaposlenim prinaša soliden zaslužek in dober dobiček. Bi bili akumulatorji za električne avtomobile lahko perspektiva nekoč rudarskih krajev v zgornji Mežiški dolini? Že mogoče, a za to se bo treba potruditi, saj tehnologija shranjevanja elektrike in akumulatorjev hitro napreduje. Če ji bodo mežiški lastniki in tehnologi zmogli slediti, bi to pomenilo njihovo zmago.
Kaj preostane zgornji Dravski dolini? Muti poljedelsko orodje in stroji, Vuzenici izrabljena livarna, Radljam še redki lesnopredelovalni obrati ter kopica malih, novim časom prilagojenih podjetnikov. Kaj je v Radljah, Vuzenici, na Muti, v Podvelki ali na Ribnici na Pohorju perspektivno, je sicer lahko reči, a zelo težko uresničiti. Bila so leta, ko so bili obrtniki in mali podjetniki s področja kovinske predelave iz Dravske doline med boljšimi in uspešnejšimi na Koroškem in v Sloveniji, saj so našli pot celo do najodličnejših evropskih avtomobilskih tovarn. Mala podjetja s posebnimi programi - mnoge je bilo mogoče najti tudi pri sosedih v gospodarsko zelo razviti jugozahodni Štajerski - so prava priložnost, a ne prinašajo dovolj delovnih mest za gospodarsko sicer pasivno območje.
Korošci nenehno ponavljajo, da je tudi turizem njihova velika razvojna priložnost. Prav velika ni, zanemarljiva pa tudi ne. Kope v povezavi z Ribniškim Pohorjem nekoč utegnejo postati najlepše slovensko smučišče, a dela v turizmu ne bo dobilo prav veliko ljudi.
Pa mladi Korošci, ki se čedalje bolj odločajo za študij? Kje je njihova prihodnost? Zdaj je tako, da se večina absolventov z univerz v Ljubljani in Mariboru ne vrne domov. Ali zanje ni dela ali pa je življenje daleč od večjih slovenskih mest zanje neprivlačno. Tudi hitre ceste ali avtoceste (še) ni in je morda nikoli ne bo, saj je celo nekateri intelektualci, zbrani v civilnih iniciativah, nočejo.
Korošci pa bi radi še visoke šole za jeklo, za zdravstvo, za tehnologijo polimerov in še kaj. Če ne bo napredka, bo tudi ljudi na Koroškem čedalje manj. Potem se bodo težko uresničili tudi številni načrti gospodarskih družb, občin, pa tudi države s Korošci.
Več v prilogi tiskane izdaje Dela FT