Tiskane izdaje
Kaj je najpomembnejše sporočilo srečanja držav članic združenja Opec - to, da so se končno v nečem zedinile, ali dejansko znižanje proizvodnje nafte za 700.000 sodov dnevno?
Ključen je bil obrat v razmišljanju Savdske Arabije, ki je dolgo časa črpala nafto po lastni volji, a se danes, podobno kot ostale države v združenju Opec, sooča z velikimi finančnimi problemi. Proračunski primanjkljaj bo letos dosegel kar 13,5 odstotka BDP, kar jasno kaže, da prihodki od prodaje nafte pri današnjih cenah ne zadoščajo več za pokrivanje investicijskih ambicij Riada. Savdska Arabija si zato želi višjih cen, znižanje proizvodnje je prvi korak k temu. Toda pri tem velja poudariti, da je letvica črpanja postavljena zelo visoko, med 32,5 in 33 milijoni sodov, kar so zgodovinsko najvišji nivoji, torej bo imelo znižanje proizvodnje v veliki meri zgolj psihološki učinek. Na trgu bo ob takšnem tempu črpanja še vedno preveč nafte. Ključno odprto vprašanje je, na kakšen način in koliko bo vsaka izmed članic znižala svoje kvote. Članice so bile tu večkrat na nasprotnih bregovih.
Kaj konkretno bo odločitev Opeca pomenila za običajnega potrošnika?
Omejitev črpanja je postavljena previsoko, da bi na daljši rok koreniteje vplivala na ceno nafte. Opec črpa namreč rekordne količine, pozicije na trgu pa krepijo tudi ostali. Najbolj Rusija, ki trenutno črpa okoli 11 milijonov sodov dnevno - največ od časa Sovjetske zveze - in sledi cilju krepitve tržnega deleža. Dnevni presežek nafte in derivatov je za letos pričakovan okoli 0,8 milijonov sodov na dan, trg pa se bo po analizah izravnal šele v sredini leta 2017. Cena nafte med 45 in 55 dolarjev ustreza večini igralcem na trgu in se bo gibala okoli teh nivojev, vsaj do izravnave trga oziroma do večje spremembe na strani povpraševanja in ponudbe.
Kako velika je danes sploh še moč Opec-a? Nizke cene nafte klestijo njihove proračune, višje odpirajo trg Američanom.
OPEC je začel izgubljati moč s prihodom ameriške nafte iz skrilavcev, ki predstavlja nekakšno alternativo konvencionalnim oblikam črpanja nafte. Američani so se z intenzivnim investiranjem v naftno industrijo, v relativno kratkem času vrnili med najmočnejše naftno-plinske države na svetu. Seveda je njihovo črpanje dražje in po nekaterih ocenah potrebujejo ceno med 55 do 65 dolarjev, da bi bilo rentabilnih večje število vrtin, zato na dolgi rok ne morejo konkurirati cenejšim črpanjem Arabskih držav. Tega se Opec tudi zaveda, zato poskušajo obdržati ceno ravno pod mejo njihove rentabilnosti, saj si tudi sami ne želijo večjega presežka nafte na trgu.
Kdo lahko največ pridobi v trenutnih razmerah različnih interesov in zmožnosti velikih proizvajalcev nafte? Kdaj lahko ustavljene investicije v obdobju zadnjih dveh let nizkih cen povzročijo preskromno ponudbo?
Zmagovalci so seveda tisti, ki lahko ob trenutnih cenah še vedno ustvarjajo dobiček, s tem mislim predvsem na zalivske države, ki imajo najnižje stroške pridobivanja nafte. Vidimo, kaj se dogaja v ameriški naftni industriji, ki jo je vojna za prevlado na naftnem trgu, dejansko največ stala. V stečaju je končalo preko 70 podjetij iz sektorja, kar tretjina vseh ostalih pa visi na nitki preživetja. Ameriški naftni sektor predstavlja ogromno sistemsko tveganje tudi bančnemu sistemu, saj so ta podjetja v večini primerov izjemno zadolžena. Američani so samo v zadnjem letu zaprli preko 300 raziskovalnih vrtin in močno zmanjšali investicijske projekte. Na dolgi rok seveda ceno nafte kroji razmerje med ponudbo in povpraševanjem, sodeč po projekcijah pa se bo ravnotežje vzpostavilo šele v sredini naslednjega leta.
Bo povpraševanje po nafti še kdaj tako visoko kot v letih pred krizo? Kitajska se ohlaja, vse več držav zasleduje cilje nižjih izpustov CO2, na trg se bolj množično prebijajo električni avotmobili ...
Trenutne analize ameriške agencije EIA ocenjujejo, da bo povpraševanje v OECD državah v letošnjem letu zraslo za 1,5 milijonov na dan in 1,4 milijona v letu 2017, potem pa se rast počasi ustavila. Pozitiven trend pa pričakujejo v razvijajočih se državah, kjer bi naj povpraševanje po nafti letos zraslo za 1,2 milijona sodov in v letu 2017 za 1,3 milijona. Največjo rast pričakujejo na Kitajskem in v Indiji, kamor so se osredotočili tudi največji naftni proizvajalci.
