Ljubljana - Vrednost projekta je 333 milijonov evrov. Glede na velike načrte, ki jih ima Libija s posodobitvijo prometne infrastrukture, v SCT pričakujejo še nekatere projekte. Odločitev SCT za več dela v tujini je bila nujna, saj je doma dela vse manj pa tudi cene so vse nižje. Trije največji projekti, pri katerih SCT zdaj dela, so obvoznica okrog Sarajeva, most v Beogradu in dva projekta v Albaniji.
Že takoj po novembrskem obisku predsednika vlade Boruta Pahorja in močne gospodarske delegacije v Libiji, katerih naloga je bila poglobiti sodelovanje med državama v gradbeništvu, energetiki, telekomunikacijah, turizmu in na drugih področjih, kjer je mogoče razviti še tesnejše stike, je bilo mogoče slišati, da se bo gospodarsko sodelovanje med državama prihodnja leta desetkrat povečalo in da je med že dogovorjenimi posli projekt avtocestnih vpadnic v Bangazi, pri katerem bo sodeloval tudi SCT.
Za libijsko infrastrukturo 65 milijard evrov
Pri tem je treba omeniti, da so slovenska gradbena podjetja, predvsem SCT, v Libiji delala že v času neuvrščene Jugoslavije, zato za vrnitev na libijski trg, kjer so široko odprli vrata tujim investitorjem, najbrž ni bilo večjih težav. Libijski predstavniki so na poslovni konferenci povedali, da ima Libija za naložbe na voljo približno 65 milijard evrov, od tega je 45 milijard evrov za infrastrukturne projekte, pri čemer si del kolača lahko obetajo tudi slovenska gradbena podjetja.
Uspešno lobiranje Ivana Zidarja
Prejšnji teden podpisana pogodba je za skoraj tretjino manjša od napovedane s srečanja Pahor-Gadafi, vendar je kljub temu največja, ki jo je katero koli slovensko gradbeno podjetje podpisalo za delo v tujini v času samostojne Slovenije. Tudi sicer tako velikih poslov slovenski gradbeniki niso imeli niti v nekdanji skupni državi. Izvajala so jih predvsem srbska, bosanska in hrvaška podjetja. Po večletnem uspešnem lobiranju Ivana Zidarja, generalnega direktorja SCT, v Beogradu je slovenskim podjetjem v grupaciji SCT, Gradis, Primorje in Konstruktor v začetku 80. let prejšnjega stoletja uspelo prek Zvezne direkcije za promet in rezerve (SDPR) dobiti izvajalski posel na projektu P 202-D, ki je bil vreden približno 700 milijonov dolarjev. Šlo je za gradnjo velikega vojaškega letališča, oddaljenega približno 70 kilometrov od Bagdada. O razsežnosti projekta govori podatek, da je vrednost opravljenega posla v času, ko je bilo največ dela, dosegal in tudi presegal milijon dolarjev na dan. SCT je takrat delal še na projektu Col 3, Gradis pa je gradil mostova na jugu Iraka, v Basri in Amari.
V SCT so se že takoj na začetku krize odločili za odločnejši nastop na tujih trgih, saj so ocenjevali, da dela doma ne bo dovolj. Medtem se je gradbeni trg v Sloveniji zelo upočasnil, v gradbenih podjetjih pa je po nekaterih ocenah 30.000 gradbincev preveč, kar je več kot vsak tretji zaposleni. Konkurenca je velika za vsako delo in podjetja so pripravljena popuščati pri ponujenih cenah pogosto tudi v svojo škodo. Ivan Zidar je takšne razmere komentiral: »Na našem trgu so cene take, da bo propadel tisti, ki delo dobi, in tudi tisti, ki ga ne dobi. Pri nas je najbolje nič delati ali pa delati v tujini.«
Iz tiskanega Dela.