Povsem mogoče je, da so razmere v marsikaterem podjetju podobno napete, kot so bile v Gorenju, kjer so napake pri obračunu plač sodu izbile dno, tako da so se delavci prejšni teden uprli.
Ma. G., B. K.
Ljubljana - "To ne pomeni, da gre za nepravilnosti. Težava je v tem, da je večina teh podjetij prešla na skrajšani delovnik in večini tudi znižala plače za deset odstotkov. Takrat so bili delavci tudi doma in so razumeli: manj dela, manj denarja. Zdaj pa so jih poklicali nazaj na delo, pogodbe so ostale enake, dela pa se veliko več. Tega pa ljudje ne razumejo več," pravi Lidija Jerkič, predsednica sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenija. Med stavko v Gorenju se je pokazalo, da je del problema tudi subvencijski mehanizem, ki ga je država ponudila podjetjem, da bi jim olajšala obdobje upada naročil. Ukrep o subvencioniranju delovnega časa namreč omejuje nadurno delo, zato se delodajalci ob povečanju naročil odločajo za možnost prerazporejanja delovnega časa, kar zakon dopušča, a ne več kakor 56 ur na teden.
Jerkičeva ugotavlja, da zaposleni pogosto sploh ne razumejo in ne vedo, da gre za prerazporejanje delovnega časa, in ne za nadure. Kot pravi, je to pogosto napaka vodstev podjetij, ki se ne potrudijo, da bi delavcem to razložila. "Zato delavci ne razumejo, zakaj morajo delati več za enako plačilo." Dodaja, da pri tem zlahka prevladajo čustva, saj so plače mnogih delavcev zelo nizke. Da je to tista vsebina državne pomoči, ki delavcem (in drugim deležnikom v podjetjih) ni bila dobro predstavljena, opozarja tudi ekonomist Bogomir Kovač. "Težava je v tem, da zelo dinamičen vidik krize poskušamo reševati z zelo statičnim modelom zaposlovanja," razmišlja Kovač. "In še to je naloženo zavodu za zaposlovanje, organizaciji, ki nastopa in razume ta posel zelo birokratsko." V resnici se je izkazalo, kar je bilo po Kovačevih besedah mogoče sprevideti že v osnovi: zaškripalo je v trenutku, ko se je na trgu zgodila dinamična sprememba. Ko se je podjetje znašlo "v srečni situaciji", da se je povpraševanje rahlo okrepilo in so naročila začela naraščati, bi se moralo na to zelo hitro odzvati. Vendar mu sistem, namreč časovno in pogodbeno fiksirana razmerja med delavci in organizacijo, ne omogoča hipnega prilagajanja.
Gorenje je torej najprej žrtev izjemno rigidnega sistema. Pri vprašanju, kdaj in kako lahko podoben »črni torek« izbruhne še kje, pa sogovorniki v tokratni aktualni temi Dela FT niso hoteli navajati imen podjetij.