Prejšnji teden sem se znašel v Bernardinu, na vsakoletnem srečanju slovenskih gospodarstvenikov in finančnikov, ki ga organizira časnik Finance. Konferenca je potekala pod naslovom Globalna finančna kriza in eko strategije podjetij: dopolnjevanje ali nasprotovanje (pripravila Janez Prašnikar in Andrej Cirman). Zanimivo pa je bilo še dvoje: nagrajenka (Spomenka Hribar) in predsednik države, ki je - v svojem znanem profesorskem stilu - povedal nekaj zelo zanimivih stvari.
Kolumnista sta presenetili vsaj dve dejstvi. Da nagrad, ki jih podeljuje časopis za finance, ne prejemajo samo »vsakodnevni« menedžerji, temveč tudi politiki in intelektualci v širšem smislu. Tako so nagrado doslej dobili tudi Milan Kučan, France Bučar - in tokrat je pripadla, ne boste verjeli, Spomenki Hribar! Lepo. Lepo je, da menedžerji podelijo nagrado nekomu iz krogov, kjer se v glavnem govori o morali. Etiki.
Je to slutnja ali odziv na to, kar se dogaja v svetu in kar je že začelo finančno in gospodarsko pljuskati ob Slovenijo? Slovensko časopisje je ponavadi zelo plehko, tu pa so kolegi iz Financ verjetno potegnili zelo modro potezo: ekonomijo so iz številk, grafov in statistike izvlekli v »človeško« razsežnost, torej v območje, kjer naj bi pravzaprav bila.
Državice, kot je Slovenija, so seveda še posebno občutljive za turbulence v svetovni ekonomiji - in dobro je, da se zavedamo svoje ranljivosti. Spomenka Hribar je v Bernardinu (zelo simpatično in prepričljivo) namignila, kako nam je bilo leta 1991, ko smo razmišljali celo o tem, da bo treba jesti travo. Črni, najbolj črni scenariji! Demos se po tem ni razšel zaradi takšne ali drugačne trave; razšel se je zaradi različnega pojmovanja etike in morale.
In tako imenovani rdeči direktorji - ti, ki so ustvarili slovensko gospodarstvo in materialno substanco nacije, so nenadoma postali problematični.
Konferenca v Bernardinu je zanimiva še po nečem: predsednik države Danilo Türk je opozoril na strah, ki da nas ne bi smel preplaviti. Smo majhna nacija in zato verjetno toliko hitreje prestrašena. Svetovna finančna kriza je zelo velika nevarnost za nas, bolj kot za velike narode, in prav zato bi morali ravnati spretno. Spretno, domišljeno. Strah, če smo prav razumeli predsednika, ne bi smel biti značilnost te nacije, temveč, prav nasprotno, vse kaj drugega: pogum, lucidnost, iznajdljivost, prodornost ...
Zanimivo je, da se znova obuja razprava o tako imenovanem nacionalnem interesu, kar je bilo te dni v Bernardinu po Milanu Kučanu (pred leti tudi nagrajencu) nekako »posredovano«. Nacionalni interes je bil nekaj časa predmet posmeha, zdaj pa so vsi tiho. Ko se vidi, da ZDA delujejo zase, Rusija zase, ko hira nemška avtomobilska industrija in ko na Slovenskem kopnijo delovna mesta - postaja nacionalni interes precej otipljiva stvar. Tu ne gre za veleposlaniško mesto na Dunaju ali v Bruslju, gre za mnogo pomembnejše stvari.
Pa še to: Menedžersko srečanje v Bernardinu ni bilo nič razkošnega. Glede na »jedilnik« me je skorajda spominjalo na tisti dan, ko me je pokojni prijatelj Janez Drnovšek povabil na kosilo in sva kar v njegovi pisarni jedla nekakšne makarone. Kot da bi jih prinesli iz delavske menze. In kaj potem? Bilo je imenitno. Drnovšek kot Drnovšek.
V Bernardinu »kulinarika« ni bila bistveno bolj razkošna. Z metuljčki so »svetili« le natakarji. Je vse to znamenje, da se je začel tudi slovenski menedžerski sloj racionalizirati, začel razmišljati o sebi? Ekologizirati?
Pravzaprav je zanimivo, da se v tej deželici hkrati razmišlja o svetovni finančni krizi in morebitnih ekoloških posledicah. To je neverjetno. Je pa očitno neko znamenje vitalnosti nacije, ki zna preživeti tudi v težjih trenutkih.
Iz Nedela!