Čeprav je zaradi neplačil, povezanih tudi z gradnjo trgovsko-športnega parka v Stožicah, direktor podizvajalskega podjetja Varkos, Selinšek, nedavno storil samomor, podjetje Leka pa bo zaradi neizplačanih 3,2 milijona evrov dolga za zemeljske izkope vložilo celo tožbo in kazenske ovadbe, glavni investitorji zatrjujejo, da na tem največjem ljubljanskem in slovenskem projektu plačilne nediscipline ni. Podjetje Grep, katerega lastniki so Gradis Skupina G, Energoplan, Supernova Holding in MTK Immobilienentwicklung, namreč trdi, da so »podjetja, ki pogodbeno sodelujejo pri projektu Športni park Stožice, samostojno in odgovorno sprejela odločitev podpisnice pogodbe za izvedbo del na projektu. Pogodbene obveznosti rešujejo skladno z določili, ki so predmet pogodbe. Za zdaj na projektu ni likvidnostnih težav, ker družba Grep plačuje vse svoje obveznosti za opravljena dela. To pomeni, da so podjetja zanje dobila vsa plačila«.
Če bi sodili le po izjavah nekaterih izvajalcev in podizvajalcev ter dogajanju na gradbišču tega 300-milijonskega projekta, kjer vsak dan od jutra do poznih večernih ur dela po več sto delavcev in je na objektih viden vsakodnevni napredek, bi lahko celo dobili vtis, da je vse v najlepšem redu. Ko smo poklicali več podjetij, za katere vemo, da imajo izvajalsko ali podizvajalsko pogodbo, pa smo ugotovili, da večina le-teh nima pogodb z Grepom kot glavnim investitorjem, temveč so to kar direktne pogodbe z njegovimi solastniki ali Primorjem, ki je zdaj glavni izvajalec gradnje trgovskega središča. Pri tem je zanimivo, da nam niti eden izmed njih ni hotel (smel) razkriti vsebine pogodbe, češ da gre za poslovno skrivnost. Posamezniki z nami niso hoteli niti govoriti, češ da to v tem trenutku zanje ne bi bilo primerno, spet drugi pa so nas prepričevali, da imajo s svojimi naročniki del odlične odnose.
Po naših virih nam je vseeno uspelo priti do imen nekaterih izvajalskih in podizvajalskih podjetij v projektu Stožice. Od njih smo dobili zelo različne odgovore, vsem pa je skupno, da tako rekoč vsi delajo brez bančnih garancij. Večini je bilo namreč glavno, da v hudi konkurenci podjetij (zlasti gradbenih, pa tudi obrtniških) pridobijo posel, kdaj in v kakšni obliki bodo dobili plačilo, pa se niso obremenjevali.
Brezmejna potrpežljivost izvajalcev del
Aleš Pirc, direktor Euroluxa, ki zaposluje 85 delavcev, je povedal, da je z Energoplanom in Gradisom G pred dvema mesecema podpisal direktno pogodbo za napeljavo elektrike (glede na obseg projekta vrednost del zagotovo znaša več milijonov evrov, op. a.). Priznal je, da se v odnosu do obeh naročnikov ni posebej zavaroval, saj jima kot dolgoletnima partnerjema zaupa. Poleg tega tudi verjame v ta projekt. Da za opravljeno delo ne bi dobil plačano, ga ne skrbi pretirano, saj mora poskrbeti le za redna plačila najetim monterjem, z dobavitelji materiala pa ima dogovor, da si breme čakanja na plačilo razdelijo tako, da jim za material plača pet dni po prejemu plačila za opravljeno delo.
Prav nič zaskrbljen pa ni direktor Hmezada TMT Miloš Prešeren. Dejal je, da ima njegovo podjetje »brezhibne« odnose z Energoplanom, da Hmezad ni nikomur nič dolžan in da tudi njemu nihče nič ne dolguje. Podobno meni Roman Žurbi iz podjetja Žurbi Team, ki ima 70 zaposlenih in je posel z Gradisom G sklenil pred mesecem dni. Dragutin Poljak iz zagrebške Bonaventure, ki bo na nogometnem stadionu poskrbela za travo, drenažo, ogrevalni in namakalni sistem, nam je dejal, da podrobnosti iz pogodbe ne sme razkrivati. Ker je Slovenija del Evropske unije, pa je prepričan, da si Grep ne bo privoščil kakšnega spodrsljaja pri plačilih. Hkrati je obljubil, da pri njih ne bo nobenih zapletov z delovnimi dovoljenji in plačami za najete delavce (nekaj bo namreč tudi tujcev, zlasti iz Hrvaške), saj se zavedajo, da bodo kot tuje podjetje še posebno nadzorovani.
V podjetju Udal nam niso hoteli dati nobenega komentarja v zvezi s pogodbenimi odnosi ali morebitnimi dolgovi za opravljeno delo, bolj zgovoren pa je bil Marko Sitar, direktor podjetja Martink, ki je pred enim mesecem začel delati kot podizvajalec. Povedal je, da gradbeniki na zavarovanja niti ne pomislijo, da čakanje na izplačilo po opravljenem delu znaša od 120 do 200 dni, da so kompenzacije dolga do (pod)izvajalcev v obliki stanovanj ali nekurantnega materiala naročnikov posla nekaj povsem običajnega, in ne izjemnega. Med čakanjem na plačilo lahko preživi le tako, da v banki dobi povišan limit na bančnem računu v zameno za hipoteko na svojo lastno nepremičnino (hišo). Če denarja ne bi dobil pravočasno, pa bi lahko izgubil vse, kar je doslej ustvaril.
Leka vložila tožbo in kazenske ovadbe
Med tistimi, ki so tvegali in se pri tem tudi nekoliko opekli, je za zdaj javno povsem odkrito nastopil le direktor gradbenega podjetja Leka Miran Srčnik. Kot smo že poročali, je prek podjetja Sector Beton za Grep že julija 2008 začelo z gradbišča odvažati odvečne gradbene odpadke, jalovino in zemljo. Čeprav je konec marca lani opravilo zadnje izkope, še vedno ni dobilo vseh plačil. Mučna pogajanja o količinah izkopanega in odloženega materiala in kolikšna naj bi bila skupna vrednost opravljenih del so trajala do novembra lani, ko so Leki priznali, da je vrednost 779.334 kubičnih metrov izkopane in odpeljane zemljine nekaj več kot 4,5 milijona evrov (z davkom dobrih 5,4 milijona evrov) in da je vrednost odprtih postavk ob upoštevanju davka 3,21 milijona evrov. Direktor Leke Miran Srčnik je na nadaljevanju pogajanj v začetku tega leta celo privolil, da mu tretjino preostalega dolga plačajo v denarju, dve pa v nepremičninah (seveda bremen prostih in po cenah, ki trenutno veljajo na trgu). Ker denarja ni bilo, ponujene nepremičnine pa so bile večinoma neprimerne za nadaljnjo prodajo, se je odločil za tožbo in kazensko ovadbo zoper neplačnike, ki so zamudili vse dogovorjene roke za poravnavo po mirni poti.
V omenjeni zgodbi seveda ne gre pozabiti na stotine najetih tujih in domačih delavcev, ki delajo neposredno pri investitorskih podjetjih, pri izvajalskih in podizvajalskih podjetnikih ali obrtnikih. Vsi vemo, da zadnje mesece delajo od zgodnjega jutra pa vse do pozne noči (delajo celo pod reflektorji), nihče pa nam noče ali ne upa povedati, koliko nadur je že naredil, koliko in s kakšno zamudo dobiva plačilo za opravljeno delo. Ali so kakšne nepravilnosti, ni znano, saj v javnosti doslej nismo videli še nobenega poročila delovnega inšpektorja. Govori se le, da jih naročniki le nenehno menjajo (najemajo in odpuščajo) in da se jih je na gradbišču zvrstilo že na tisoče.
Vsi upajo na 150-milijonsko posojilo
Medtem ko nekako razumemo, da so prvi izvajalci in podizvajalci julija predlani brez pomislekov vstopili v posel (takrat še ni bilo ne recesije ne težav s pridobivanjem ugodnih bančnih posojil za zagon večjih ali manjših gradbenih projektov), pa preseneča pogum, optimizem, morda celo naivnost tistih, ki ob že znanih zapletih v Stožicah pogodbe podpisujejo na novo. Večina izvajalcev, podizvajalcev in njihovih kooperantov (dobaviteljev), ki smo jih poklicali po telefonu, očitno še vedno (slepo) verjame, da bo Grep v kratkem dobil 150 milijonov evrov bančnega posojila in da bodo za svoje delo v predvidenih rokih dobili ustrezno plačilo. V tak scenarij jih od septembra lani prepričuje tudi ljubljanski župan Zoran Janković (sam je vložek MOL zavaroval z bančno garancijo v višini 25 milijonov evrov), ki je finančno injekcijo konzorcija domačih in tujih bank napovedoval že za lanski oktober, podobno pa počne tudi letos. Ker pa konec februarja ne Grep ne Janković nista predstavila bodočih najemnikov približno stotih trgovskih lokalov (tuji in domači bankirji z NLB na čelu naj bi zahtevali, da Grep sklene najemne pogodbe za vsaj 50 do 60 odstotkov trgovskih površin, sicer posojila ne bo), kot je obljubljal zadnji, se postavlja vprašanje, koliko jih sploh je. Govori se sicer, da sta najresnejša kandidata za največje površine Obi in Mercator, javno pa tega noče potrditi nihče.
V Grepu zanikajo težave
Kako teče projekt Športni park Stožice, smo vprašali tudi Grep. Konkretnih odgovorov je bilo malo. Izvedeli smo le, da dela izvajajo tri gradbena podjetja - Gradis skupina G, Energoplan, Primorje in nekaj manjših podjetij, ki zaposlujejo med 60 in 70 različnih skupin pogodbenih podizvajalcev. Kdo so ti podizvajalci, niso hoteli navesti - priznali so le, da so podjetje Bonaventura iz Zagreba nedavno izbrali kot najugodnejšega ponudnika za travo na nogometnem stadionu, da so obrtniško-instalacijska dela večinoma že oddana, izbor sedežev pa poteka. Sicer pa so zatrdili, da »izbori posameznih izvajalcev in oddaja vseh potrebnih podizvajalskih del potekajo skladno z napredovanjem del na projektu«.
Iz odgovora na vprašanje, kako rešujejo zaplete, ko njihovi pogodbeni partnerji ne izpolnijo obvez (plačil) do svojih podizvajalcev, pa lahko razberemo le, da obveznosti rešujejo skladno z določili iz pogodb, da na projektu za zdaj ni likvidnostnih težav in da Grep plačuje vse svoje obveznosti za opravljena dela. V Leki smo izvedeli, da je rok plačila na začetku znašal 60 dni od potrditve situacije, zdaj pa je že 90 dni. Od trenutka začetka del do izplačila tako res lahko poteče tudi do 200 dni, kot je dejal Marko Sitar.
Zato ni čudno, da je bil odgovor na vprašanje, ali vse rešujejo v stilu Grep-Sector Beton-Leka ali kako drugače (torej s pogajanji) - »na vprašanje je odgovorjeno v ostalih odgovorih«. Popolnoma enak odgovor je sledil tudi vprašanjem, da naj mi opišejo način, kako svoje obveznosti poravnavajo do svojih podizvajalcev in kaj storijo, če oni prejetega denarja ne prenakažejo na svoje podizvajalce (kooperante), na vprašanje, koliko dolgujejo svojim podizvajalcem neposredno in koliko oni naprej svojim kooperantom, kakšni so plačilni roki, koliko tožb je vloženih zaradi neporavnanih obveznosti zaradi njihove plačilne nesposobnosti (ali zamujanja rokov) ali njihovih podizvajalcev. Enako so komentirali še namig, da se v javnosti ustvarja vtis, da vsi podizvajalci delajo na up in da je veliko vprašanje, kdaj bodo dobili svoj težko zaslužen denar.
Ko smo dejali, da še vedno ne slišimo, da bi imeli vsa potrebna bančna posojila in lastne vire, s katerimi bi lahko pokrili stroške vsaj za športno dvorano in stadion, in da se bojimo, da bi se pred odprtjem ali celo ob njej ponovila zgodba trgovskega centra Merkur v Šentvidu (ta je zaprt, saj še nima uporabnega dovoljenja), pa so zatrdili, da »dela potekajo po planu in da je predvideni datum predaje stadiona in dvorane v uporabo v skladu s pogodbo«. Ta je po pogodbi o javno-zasebnem partnerstvu z MOL še vedno 30. junij letos.
Iz današnje tiskane izdaje priloge Dela FT