Bojan Starman ni mož visokoletečih besed in s kupi papirja, popisanega z bleščečimi strategijami. Vstaja sredi noči in se čez več kot pol Slovenije skoraj vsak delovni dan odpelje v službo, kjer rešuje ostanke Mure.

Bojan Starman ni mož visokoletečih besed in s kupi papirja, popisanega z bleščečimi strategijami. Vstaja sredi noči in se čez več kot pol Slovenije skoraj vsak delovni dan odpelje v službo, kjer rešuje ostanke Mure, še ene nasedle čezoceanke socialističnega gospodarstva. Vozi se v dvajset let starem avtomobilu, brez šoferja. Če imaš preveč, si še večji revež, je njegova razlaga, skrajno nenavadna za (slovenskega) menedžerja, jo pa zelo dobro razumejo njegove delavke. Je zadnje upanje dobrih tisoč prekmurskih šivilj.

Menda je tudi Mura z zadnjih olimpijskih iger prišla z bronasto kolajno. Kljub domačim kritikam so bila oblačila naših tekmovalcev v Vancouvru deležna številnih pohval, kanadski strokovnjaki so slovenske športnike celo razglasili za tretje najlepše oblečene na igrah.

Vsi se radi pohvalimo z dobrim rezultatom, športniki pa so tisti, ki nas popeljejo v svet in so dobri promotorji. Veseli smo njihovih uspehov, še posebej če smo v poslovnem odnosu z njimi. Ocena kaže, da so se kreatorji očitno dovolj potrudili in naredili všečno kolekcijo. Glavna avtorja sta sicer Mura Unikat in Mura - Evropska hiše mode, v družbi Mura in partnerji smo bili predvsem sponzorji, sodelovali smo tudi pri šivanju. Zagotovo nam je sodelovanje z olimpijci popestrilo vsakdanjik.

To kaže, da še znate biti uspešni. Ob tem se zaradi razmeroma uravnoteženega razmerja med dolgovi, teh je za dobrih 57 milijonov evrov, in skoraj 53 milijoni evrov stečajnega premoženja pojavlja razmišljanje, da je šlo podjetje prehitro v stečaj. Kakšno je vaše mnenje?

Mure ne bi bilo treba poslati v stečaj, če bi prejšnje uprave pravilno in pravočasno ukrepale. Vendar so se v hiši napačno odzvali na ugotovitev, da so stroški postali previsoki, zato so razmišljali o bistvenem povečanju cen. Seveda se je pokazalo, da v času krize trg ne prenese podražitve za 20 do 30 odstotkov, večina kupcev se je razbežala, skoraj 3300 ljudi je ostalo brez dela. Če v delovno intenzivni panogi nimaš zagotovljenih poslov, si takoj v hudih škripcih. Nisem se spuščal v zgodovino in pretekle neracionalne odločitve. Toda dejstva so preprosta: ko se zmanjšuje možnost zaslužka, moraš zmanjšati stroške, ali pa si prej ali slej zrel za stečaj. Mura je storitvena dejavnost, če se v toliko in toliko minutah ne naredi določeno število izdelkov, potem ni denarja za plače.

Še vedno preračunavate stroške in učinkovitost dela na minuto?

Seveda. V delovno intenzivnih panogah ne gre drugače.

Kakšna so trenutna minutna razmerja?

Pri nas iztržimo 15,9 centa na minuto dela. To nam uspe samo pri zelo zahtevnih izdelkih, za znane blagovne znamke izdelujemo najzahtevnejše proizvode, zanje razvijamo kolekcije, kar je pri dodelavnih poslih najbolj kvalitetna in najbolje plačana storitev.

Je torej obrtna spretnost tista prednost Mure, ki jo ohranja nad vodo pred precej cenejšo konkurenco?

Mura ima dolgoletno tradicijo, ljudje so izjemno vešči tega dela, prodajamo ravno njihovo znanje. To smo dokazali tudi z delom po začetku stečaja v družbi Mura in partnerji.

Ste zadovoljni s poslovnimi rezultati prvih mesecev?

Podjetje je nastalo aprila lani kot novo jedro, ki naj bi ohranilo delovna mesta. Vendar je do septembra poslovalo v nemogočih razmerah s prevelikimi stroški in slabo realizacijo, zato je v šestih mesecih pridelalo 645 tisoč evrov izgube. Prvi korak sanacije je narejen. Poleg Huga Bossa, ki je bil ključen za obstanek podjetja, smo zbrali še veliko drugih poslovnih partnerjev, s katerimi je Mura že sodelovala, nekateri so novi, tako da smo v zadnjih treh mesecih podvojili obseg prodaje in iztržka. Novembra in decembra smo zaposlili 650 novih delavcev, del samo za čas sezone, ki se je sredi februarja končala. Večina bo službo obdržala, preostale smo zaposlili za določen čas enega leta. Z močnim klestenjem vseh stroškov smo pozitivno poslovali že oktobra, prej je bilo vsak mesec v povprečju 107 tisoč evrov izgube, zadnji trije lani so prinesli vsak 112 tisočakov dobička.

Kaj pa vizija Mure? Lahko na dolgi rok ohranite sedanja delovna mesta samo z dodelavnimi posli za druge, brez lastne blagovne znamke?

Lastna blagovna znamka je lahko rešitev, prav lahko pa pokop. Veliko podjetij je vanjo vlagalo nenadzorovano velike vsote, ki si ga nato niso znale povrniti. S pravim pristopom pa je to način, kjer si lahko odrežeš večji kos pogače in dobiš večji zaslužek na minuto. Če poenostavim, za obleko, ki jo sešijemo za Boss, dobimo recimo 40 evrov. Če bi sami kupovali material, bi že tam zaslužili nekaj evrov, z lastno blagovno znamko in trženjem vse do grosistov pa se dobiček podvoji. Ena možnost so prodajni centri, kjer bi kupcem ponujali obleke po meri. Toda z neracionalnim delom lahko ogromno zapraviš.

Je vaš recept torej stroga racionalnost?

Sem zelo enostaven, sam zberem podatke in naredim vse analize. Povsod, kjer sem se ukvarjal s saniranjem, sem uveljavil načelo, da je najprej treba zapreti luknje, skozi katera odteka kri, in v hišo pripeljati nove vrednosti. Ti procesi so bolj preprosti, kot bi jih radi nekateri predstavili, moraš pa zelo hitro spoznati osrčje vsakega podjetja. Treba je zavihati rokave in stisniti zobe.

Kot sem rekel, prvi korak sanacije je narejen. Izboljšali smo tudi druge elemente poslovanja, za približno 73 odstotkov smo povečali bruto dodano vrednost na zaposlenega, med postavljanjem novih temeljev za Muro in partnerje so nastali tudi načrti za prihodnje leto. Zelo pridni smo bili v stikih z možnimi novimi kupci.

Po načrtu naj bi ostalo 1100 zaposlenih, morda celo nekaj več. Koncept je zelo preprost, stroške smo prilagodili možnemu zaslužku, tako da je poslovanje pozitivno. Veliko je bilo razprav in programov, kako ohraniti proizvodnjo in delovna mesta ter koliko bi to stalo. Do zdaj narejeno ni naše države stalo popolnoma nič, uporabili smo za sto tisoč evrov jamstev in jih tudi že vse vrnili. Nimamo skoraj nobenih obveznosti do dobaviteljev, ne do delavcev, s tem krvavo zasluženim in slabo plačanim dodelavnim poslom pokrivamo vse račune in smo z doseženim dokaj zadovoljni. Želimo pa si čimprejšnji konec stečaja in novega lastnika, ki bo povedal, kako naprej.

Kakšen pa bi bil dober lastnik družbe Mura in partnerji?

Predvsem se bojimo špekulativnih nakupov. Bilo bi zelo slabo, če bi nekdo poceni dobil poslovne prostore, v katerih bi obdržal nekaj zaposlenih, večji del proizvodnje pa prestavil recimo na Madžarsko in tako povečal dobiček. Kdor bo postal lastnik, mora vedeti, zakaj to počne in kaj bo s tem dobil, država pa mora izločiti špekulante. Najprej pa bo spomladi verjetno na vrsti prodaja trenutno neuporabljanega premoženja, naslednji korak bodo prostori, ki jih imamo v najemu mi, nato bodo na vrsti pravne osebe, ki so lastniki Mure in partnerjev, ter blagovne znamke. Ni še jasno, ali bodo slednje prodane v paketu s pravnimi osebami.

Večkrat ste poudarili, da bo zvišanje minimalnih plač ogrozilo obstoj podjetja. Kaj se bo zgodilo z dvigom spodnje meje?

Na žalost nismo odvisni samo od svojega dela, ampak od poslovnega okolja. Dejstvo je, da to pri nas postaja vse manj spodbudno. Zaprosili smo za subvencije za na novo zaposlene: deloma nam je bilo ugodeno, denarja do zdaj še nismo dobili. Ampak to niti ni bila takšna težava, saj sem ga imel v rezervi za osamosvojitev podjetja in njegovo postavitev na trdne temelje. Zaradi zvišanja minimalnih plač pa bomo del te subvencije zdaj pokurili za plače. Masa za plače se bo v Muri namreč povečala za skoraj dvesto tisoč evrov. Tako nam ne ostane drugega, kot da iščemo nove rešitve, še dodatno dvignemo produktivnost, dogovarjali se bomo s sindikatom, pač vse, kar lahko, da znova ne zdrsnemo v rdeče številke. Vendar je treba vedeti, da bomo imeli devetsto zaposlenih z minimalno plačo, v takšnih razmerah pa ni boga, ki bi jih lahko spodbujal in zahteval dodatno delo.

V Muri se je zgodil največji sindikalni protest v zadnjih letih, najprej organiziran s pohodi v Ljubljano, nato izbruh jeze, ko so delavke izgubile zaupanje še v sindikalno vodstvo. Imate tudi vi težave s sindikatom?

Za zdaj se brez težav pogovarjam z vsemi v podjetju. Na neki način delujejo ostanki starih sindikatov, ustanavlja se tudi nov. Vendar menim, da so sindikalisti izgubili kompas s svojimi kvazibitkami, ne mislim v Muri, ampak na ravni države. Rezultate dosegajo na področjih, kjer dolgoročno povzročajo več škode kot koristi. Morali bi skrbeti za ohranjanje delovnih mest, za boljše delovne pogoje ter za rešitve, ki delavcem koristijo tudi na dolgi rok. Res ne vidim smisla dvigovati minimalno plačo, nato pa podjetje poslati v stečaj. Sem med redkimi, ki si to upam povedati na glas, drugi so raje tiho ali pa se spravijo na sindikalno raven debate, češ, tistih par sto tisočakov boste že našli, drugače niste vredni, da obstajate.

Zanimivo, Robert Ličen, ki prav tako velja za zelo uspešnega kriznega menedžerja, je ravno danes (pogovor je potekal v torek, op. p.) v Poslovnih krivuljah Vala 202 dejal, da za podjetja, ki delavcem ne zmorejo plačati vsaj osemsto evrov, nima smisla, da še obstajajo.

To je zelo, hmm, posplošeno. Kot sem rekel, delovno intenzivne panoge so že vrsto let deprivilegirane, zato je skrajni čas, da jim država pomaga. Ne mislim z denarno pomočjo, samo zniža naj davke in prispevke, pa bo pošteno za vse. Sam menim, da podjetjem ne smemo pomagati, naj se znajdejo sama. Le omogočiti jim moramo razmere, da lahko poslujejo.

Zelo neumno in narobe je, da bomo delovno intenzivna podjetja prisilili, da se umaknejo in preselijo proizvodnjo v cenejša okolja, saj nova delovna mesta z višjo dodano vrednostjo ne bodo kar zrasla sama od sebe. Ta prehod pri nas poteka celo hitreje kot v zelo razvitih državah, kjer še vedno obstaja delovno intenzivna proizvodnja. Saj je vendar jasno, da vsi ne bomo živeli od trgovine, treba bo tudi proizvajati. Pujsa je treba zrediti, ne samo zaklati.

Kje so po vašem vzroki za tako močan padec gospodarstva v lanskem kriznem letu?

Mislim, da je ena od osnovnih težav, ki je močno vplivala na padec gospodarske rasti, sistem lastninjenja. Postopek privatizacije se je izrodil v »prihvatizacijo«. Vsi smo dobili certifikate, toda hkrati so poskrbeli, da jih ljudje niso jemali resno, celo vodilni ekonomisti so trdili, da ne bodo nič vredni, zato so se certifikatne delnice prodajale za drobiž. Tako se je iz dveh milijonov oblikovala skupina nekaj tisoč lastnikov. Že v tistih časih sem govoril, da bi morali uveljaviti vsaj deset- ali petnajstletni moratorij za promet s temi vrednostnimi papirji. Zanemarili smo vso logiko ekonomske teorije. Če na trg, kjer ni povpraševanja, vržeš 30 milijard premoženja, je jasno, da bo presneto malo vredno. Tudi pidi (pooblaščene investicijske družbe, op. p.) niso odigrali svoje vloge in poskrbeli za prestrukturiranje gospodarstva in družbe. Piko na i so v drugi fazi privatizacije postavili tako imenovani tajkuni. Jasno je, da Šroti in Bavčarji nimajo dosti pojma o ekonomiji, saj so delnice kupovali po prenapihnjeni vrednosti, v tem balonu pa so se znašli skupaj z bankami.

So po vašem glavni krivec za zadnji finančni zlom torej tudi slovenske banke?

Veliko časa sem preživel v zavoženih podjetjih, kjer je bilo težko priti do vsakega dinarja, tolarja ali evra. Brez hipoteke na lastno premoženje nisi dobil niti ficka. Pri tajkunskem prevzemanju podjetij pa so zastavljali delnice, ki jih še niti niso imeli v lasti. Državne banke so očitno center moči, predvsem tiste, ki so bile v preteklosti že sanirane. Po eni strani se bodo vedno pojavljale kot iskalec novih dokapitalizacij, po drugi so ušle izpod nadzora, leve in desne oblasti. Tam se je ustvarjalo prerazporejanje prihodkov, privilegirani ljudje in podjetja so na lahek način prihajali do svežega denarja. Neumen je bil tisti, ki je moral prosjačiti za državno pomoč, veliko lažje je bilo s pravimi zvezami dobiti poceni denar na bankah, posojila niso imela razumnih mej, nadzora pa skoraj ni bilo. Banke so in še vedno igrajo zelo umazano vlogo, toda nihče jim ne more stopiti na prste.

Kdo so ljudje, ki vlečejo bančne niti, če pravite, da to ni politika?

Tovrstna oblast se vleče od spodaj, je podtalna in nikoli izpostavljena.

Imen ni?

Krmarji se spretno skrivajo in jih pozna le malo ljudi. Do tega se ni dokopala nobena oblast in bojim se, da nikoli ne bomo izvedeli, kdo v resnici odloča. Zato odločno nasprotujem bančni dokapitalizaciji, če imajo zgrešene naložbe, naj prevzamejo tveganje in posledice. Le tako lahko očistimo sistem. Ne pa z neprekinjenim metanjem stotin in stotin milijonov v jamo brez dna. Pa ne samo v banke, ob sedanjih ukrepih in dajanju brezštevilnih državnih poroštev me je strah, kaj čaka naše otroke.

Verjetno tudi v izhodno strategijo ne verjamete?

Vidim samo strategijo, ne pa izhoda. Pravzaprav se mi zdi, da bo imela nasproten učinek. Moja izhodna strategija je preprosta - za četrtino zmanjšati porabo države, za četrtino zmanjšati število zaposlenih v javni upravi, zmanjšati število birokratskih ustanov, ki že same sebi nagajajo, reformirati pokojninski in zdravstveni sistem ter znižati davke in prispevke. Tako bi oblikovali spodbudno poslovno okolje. Paziti je treba pri deljenju posojil in pomoči, smiselni so za nove naložbe, pri pokrivanju izgub pomenijo le zamegljevanje položaja v podjetjih. Bojim se, da so vse te krizne pomoči letos napolnile bilance podjetij, prihodnje leto pa bomo ugotovil, da nam gre veliko slabše, kot se ta hip zdi.

Nekako ne vidim politikov, ki bi si upali narediti tako ostre reze ...

Jasno, vsi samo dodajajo. Nekoč bo treba tudi rezati, ampak upam, da ne tako kot v Grčiji, ko bomo že pregloboko pod vodo.

Več v Delu Mag