Tiskane izdaje
Ljubljana − Rezultati študije o izobraževanju delavcev, delovnih pogojih in socialnem dialogu v treh podjetjih iz papirne, tiskarske in založniške dejavnosti kažejo, da so jo v krizi najslabše odnesli delavci. Delež zaposlenih se zmanjšuje, medtem ko so tisti, ki so ohranili službo, bolj prestrašeni in delajo bistveno več za nižje plačilo.
V raziskavi, ki jo je s sredstvi iz evropskega socialnega sklada (ESS) izvedel sindikat Pergam s pomočjo zunanjih raziskovalcev, so proučevali po eno izmed velikih oziroma srednjih podjetij v papirniški, založniški in tiskarski dejavnosti. Kljub temu da so se v teh gospodarskih panogah prihodki iz prodaje večinoma dvignili na raven pred krizo, številke kažejo, da se je delež zaposlenih zmanjšal za 13 do 19 odstotkov. Posledično zato zaznavamo večji pritisk v težnji po povečanju intenzivnosti dela, ugotavlja socialoginja Maja Breznik. »Opazili smo pojav diskvalifikacije delavcev, ki pomeni, da podjetja zaposlujejo manj kvalificirano delovno silo, čeprav so na voljo ustrezno izobraženi kadri. Menedžment na ta način znižuje stroške dela in disciplinira zaposlene. S tem ko delodajalci zavračajo zaposlovanje primerno izobraženega kadra, delavci izgubljajo tudi neodvisnost, ki jim jo zagotavlja formalna izobrazba, izobraževalni sistem pa svoj smisel,« ugotavlja Breznikova.
Narašča strah pred izgubo zaposlitve
Po podatkih ankete, ki jo je izpolnilo 827 zaposlenih (v raziskavi je sodelovalo skupaj 1200 zaposlenih), delavce najbolj motijo slaba plača, strah pred izgubo zaposlitve ter tveganje poklicnih bolezni in poškodb. Zanimivo je, da je bilo nezadovoljstvo s plačami največje v podjetju, kjer so plače primerjalno višje, kakor tudi v podjetju, kjer so plače primerjalno nižje glede na povprečje v dejavnosti in kjer delavci kljub delu ponoči in ob dela prostih dnevih dobijo samo minimalno plačo. V prvem primeru so plače res višje, vendar velik del te razlike delavci realizirajo z večjo intenzivnostjo dela. Med drugim se uveljavlja pravilo, da se stroji v proizvodnji ne ustavijo več. Delavci imajo sicer še vedno pravico do polurnega odmora za malico, ko se lahko umaknejo od stroja, a ker jih je premalo, delavec pogosto »odloži sendvič« in gre pomagat, tudi zato, ker se sicer sodelavci lahko znajdejo v nevarnosti.
Tudi med delavci, ki imajo pogodbe za nedoločen čas in uživajo najvišjo pravno zaščito, narašča strah pred izgubo zaposlitve, ki je še posebej izražen v podjetjih z neurejenim lastništvom. Čeprav je imelo 90 odstotkov anketirancev delovno razmerje za nedoločen čas, so v intervjujih povedali, da je varnost njihove zaposlitve povsem odvisna od stabilnosti podjetja in gospodarstva, saj v primeru stečaja ne bi našli nove zaposlitve.
Tretji najbolj moteč dejavnik, ki ga pri svojem delu zaznavajo zaposleni, je tveganje poklicnih bolezni in poškodb. Z večjo intenzivnostjo dela se verjetnost zanje povečuje, hkrati pa podjetja napovedujejo, da verjetno ne bodo mogla več zagotavljati dela delavcem s telesnimi ovirami, čeprav so jih pridobili v podjetju, v katerem delajo. »Nezaposlenost in drugi dejavniki, ki neposredno vplivajo na življenje ljudi, so odrinili na stran problem poklicnih bolezni. Ker se te pokažejo šele čez čas, se njihovo breme prenaša v prihodnost oziroma s podjetja na posameznika, družino in skupnost,« ugotavlja Breznikova.
