Tiskane izdaje
Osnovni kazalnik stopnje prožnosti trga delovne sile (ta izraz uporabljam namenoma) merimo z deležem tistih oblik zaposlitev, ki se razlikujejo od prevladujoče oblike, to je zaposlitev za nedoločen čas s polnim delovnim časom. Potemtakem lahko gladko sklenemo, da je stopnja prožnosti v arhitekturnem poklicu pri mladih zelo blizu stotih odstotkov − saj so tako rekoč vsi mladi arhitekti samozaposleni.
Razgovor za službo pri mladem inženirju arhitekture zgleda približno tako, da ga po začetnih vljudnostih stavkih, ko se kandidat predstavi in pokaže svoj portfolio in diplomo ter pove še kaj o sebi, delodajalec vpraša po »statusu«. Študentskega statusa ni več, zato starejšega kolega zanima, ali ima mladi kandidat morda status samostojnega kulturnega delavca. Ta namreč pomeni veliko nižje stroške za prispevke, saj osnovne prispevke v takšnem primeru krije država (kritje prispevkov ljudem, ki delujejo v gospodarski dejavnosti, kamor arhitektura nedvomno spada, je vprašljivo samo po sebi).
Sploh prva stvar, ki jo starejši kolega predoči nadobudnemu iskalcu dela, pa je stavek, ki je bolj ali manj podoben temu: »Veste, kolega, kakšna zaposlitev tako in tako ni mogoča, tega se najbrž zavedate, kajne?« Nato pa: »Avtorska pogodba je po zadnji 'reformi' postala predraga, zato bi predlagal, da ustanovite espe − saj je zdaj to zelo preprosto.« Sledi še nekaj poduka o tem, kako odgovorno je projektantsko delo in kako ga mora imeti človek rad, da »zdrži«, saj se dela krepko čez normalni delovni čas (pojasnilo: pri nas je arhitekturni poklic tretiran kot nekaj tako posebnega, da bi moral človek zaradi ljubezni do arhitekture žrtvovati svoj čas za voljo nekega višjega cilja, medtem ko je v urejenih severnih državah, kot so Avstrija, Švica ali Nemčija, to le eden od inženirskih poklicev, za katerega se ne pričakuje nadnaravnih sposobnosti). Naši biroji zato pričakujejo razpoložljivost 24/7/365, ki pa je niso pripravljeni nagraditi. Mladega diplomanta se jemlje kot človeka, ki nič ne zna, čeprav študij arhitekture prav gotovo spada med zahtevnejše in v povprečju traja devet let (sick!), čeprav naj bi po programu trajal pet let.
Na takšen način mladi arhitekti postajajo »podjetniki« in pravno gledano vstopijo v čevlje delodajalca in se »podjetniško udejstvujejo« v sodelovanju s starejšimi kolegi. Za mladega »podjetnika« pa je kakopak razumljivo, da dela veliko več, saj zdaj ni samó »zaposlen«, ampak želi od svojega življenja nekaj več. Kot novopečeni podjetnik naj bi pričakoval, da bo za svoj trud v prihodnosti bolj nagrajen, kot pa če bi samo dolgočasno hodil v službo in prejemal plačo. Če pa se to kljub vsemu ne zgodi, pa naj bi trdo zastonjsko delo, kot že rečeno, odtehtala »ljubezen do arhitekture«.
Starejši kolegi pritrjujejo, da je bila tovrstna praksa normalna tudi v časih debelih krav, le da se takrat nihče ni preveč pritoževal nad tem, saj so bili honorarji sprejemljivi in dela dovolj za vse. Kdo je potem pobral smetano, ki se je nabrala zaradi nižjih stroškov dela? Ali pa so bile cene projektantskih storitev konkurenčnejše − to pomeni nižje na račun nižjih stroškov dela? Arhitekturno projektiranje je dejavnost, ki je po svoji naravi relativno omejena na neki prostor. Pri tem hočem povedati to, da domačim projektantom ne konkurirajo kitajski zaradi same geografske oddaljenosti, pa tudi ne bližnji avstrijski, saj jim ne pade na pamet, da bi delali na dosti slabše urejenem tržišču, kot ga imajo sami. Pri tem obstajajo tudi velike formalne omejitve, kot je npr. članstvo v arhitekturni zbornici. Kdo po vsem tem hodi komu v zelje − ali se gremo dumping med seboj in na čigav račun? Kdo potegne najkrajši konec v tem neusmiljenem konkurenčnem boju, kjer največkrat zmaga ponudnik z nižjo ceno in je kakovost storitve v drugem planu?
Medtem ko politika vztrajno upošteva evropske direktive, da je treba v imenu konkurenčnosti povečati fleksibilnost trga delovne sile, in sindikati na drugi strani ščitijo obstoječe pravice zdaj evidentno privilegiranega sloja zaposlenih za nedoločen čas, pa se nihče ne zmeni za mlade, ki dejansko delajo na enak način kot oni, le da delajo več in za manjše plačilo, poleg tega pa brez vsakršne varnosti in pravic. Delujejo zunaj sistema delovnopravne zakonodaje, zato problem ne obstaja.
»Varna fleksibilnost«, skovanka, ki jo uporablja politika, je oksimoron sam po sebi. Prihodnost pa je pesimistična tudi zato, ker je to vseevropska usmeritev. Fleksibilnost manjše med seboj nepovezane skupine mladih prekarnih delavcev brez pravic je politično in socialno manj nevarna kot pa množica delavcev z zmanjšanimi pravicami. Zato ostaja segmentacija trga delovne sile, na manjši odstotek brez pravic in kolikor toliko veliko večino z relativno več pravicami, tiha evropska politična usmeritev, ki naj bi delodajalcem zagotavljala potreben delež fleksibilcev na hitro spreminjajočem se tržišču. Pa vendar delodajalci še vedno trobijo v en rog, da je naš trg dela predrag in premalo fleksibilen. Sprašujem se, koliko bolj fleksibilen je pa sploh še lahko − s stališča prekariata?
Arhitekturni biroji pri nas so navajeni na to, da ima mladi inženir arhitekture ob diplomi že kar nekaj let delovnih izkušenj. Povprečni čas študija je na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani, ki po programu traja pet let, kot že rečeno, po poslovnem poročilu fakultete z ljubljanske univerze iz leta 2013 trajal 9,24 leta (sick!). Delodajalci tako dolga leta koristijo najcenejšo študentsko delovno silo, ki jo izobraževalna ustanova zagotavlja v izdatnem številu. Namesto da bi imel mladi inženir arhitekture po desetih letih v rokah licenco za samostojno delo, se tu zgodba šele začne. Tri leta uradnih delovnih izkušenj je treba dobiti tako ali drugače, preden lahko diplomant postane tudi odgovorni projektant z licenco. Vse do tedaj pa je odvisen od starejših kolegov, od njihovih dragocenih izkušenj, prenosa znanja in predvsem njihove dobre volje. Ta čas pa je prisiljen v izkoriščanje, če sploh hoče delati v poklicu.
Delovna razmerja pa ne smejo biti stvar samopostrežne trgovine, ki je odvisna od dobre volje! Obseg projektantskih storitev se bistveno ne spreminja odvisno od njihove cene − kdor potrebuje načrte, jih bo moral pridobiti. Odstotek stroška, ki pade na samo projektiranje, je relativno majhen glede na celotno investicijo in zato investitorjev nekoliko višja cena, ki bi pokrila plače zaposlenih sodelavcev, ne bo odvrnila od njihovih namenov, če ne bodo našli ponudnika, ki lahko izigrava trg z nelojalno konkurenco. Danes je biro, ki zaposluje svoje sodelavce in plačuje vse prispevke, popolnoma nekonkurenčen in si tega dejansko ne more privoščiti. S tega vidika je njihovo ravnanje razumljivo, saj smo vsi skupaj ujetniki spiralne dirke zniževanja stroškov. Zato je preprečevanje dumpinga cen projektantskih storitev na račun prekarnega dela nujno potrebno, saj je tekmovanje v nižanju cen začaran krog, pri čemer trpijo medsebojni odnosi in s tem tudi kakovost samih storitev.
Zakaj nimamo zakona, ki bi prepovedoval in kaznoval tovrstne prakse najemanja sodelavcev? Zakaj se sredstva, ki so namenjena aktivnim politikam zaposlovanja, kjer brezposelnim na izobraževanjih npr. povedo javno skrivnost, da je najbolj učinkovito iskanje zaposlitve »prek zvez« (resnično!), ne namenijo kot direktna spodbuda zaposlovalcem? Če bi država resnično hotela kaj storiti za mlade, potem bi morala primerno urediti celoten spekter delovne zakonodaje in zajeti tudi tiste, ki danes izpadejo iz tega sistema. Jasno je treba določiti, katere oblike zaposlovanja so dovoljene, pod kakšnimi pogoji, in jih izenačiti s stroškovnega vidika. Narediti je treba zaposlitve prek pogodb o zaposlitvi privlačnejše za delodajalce. Takoj je treba urediti izigravanje delovnopravne zakonodaje z avtorskimi in podjemnimi pogodbami ter samostojnim podjetništvom, ki to ni. Po vzoru srednjeevropskih držav bi bilo trebq v arhitekturnih šolah uvesti plačljivo obvezno prakso v birojih, omejiti pa študentsko delo in volonterstvo. Študentje bi hitreje diplomirali in se prej osamosvojili, prej plačevali prispevke, prej začeli ustvarjati. V vseh branžah je tako, da mora podjetje najprej nekaj vložiti v človeka, preden ta dejansko začne prinašati dodano vrednost podjetju, le arhitekturni biroji pričakujejo zastonjsko delo, dokler nisi dodobra zverziran.
Koliko bodo imeli mladi nižje pokojnine in kdo bo skrbel zanje, ker bodo le te mnogo prenizke za pokrivanje osnovnih življenjskih stroškov? Koliko manj prispevkov pobere država od espejev, ki bi morali biti zaposleni prek pogodb o zaposlitvi? Koliko manj kreditov najamejo ljudje in koliko je manj investicij zaradi prekarnih zaposlitev? Koliko je nižja nataliteta? Koliko za delo sposobnih ljudi se vsak dan odloči zapustiti državo? Zakaj se vse to dopušča in komu to koristi na dolgi rok? Koliko časa še?
Za konec bi si izposodil stavek gospoda Ruglja, ki razmišlja v prispodobi: »V peščeni uri se zrna na začetku iz zgornjega kupčka tako rekoč neopazno zlivajo skozi luknjico, potem pa se, iz minute v minuto, vse skupaj vse bolj in bolj pozna, dokler na koncu skozi zoženi del na sredini ne pade še zadnje zrno.«
Ime je na željo sogovornika spremenjeno.
*****
Vabljeni k razpravi
Ste prekarni delavec? Vas skrbi, da boste to postali? Pod kakšnimi pogoji delajo vaši bližnji? Zaupajte nam svoja stališča, izkušnje in potencialne rešitve. Pošljite nam jih na elektronski naslov Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. in sodelujte v razpravi na naši spletni strani.
