Tiskane izdaje
V nekaj letih, odkar je pri nas dobilo sistemske pogoje za delovanje, je socialno podjetništvo precej napredovalo. Med uspešnimi sofinanciranimi projekti je tudi pravična trgovina Moja štacuna, ki pa jo konec avgusta čaka negotova usoda. V podobno nezavidljivem položaju so tudi druga socialna podjetja.
Socialno podjetništvo, ki je drugod po EU razvita oblika podjetništva, je pri nas zaživelo šele leta 2011, ko je socialnim demokratom uspelo uveljaviti potrebni pravni okvir za delovanje socialnih podjetij. Od takrat je v Sloveniji vzklilo kar 98 tovrstnih podjetij, ki pa so skoraj vsa po vrsti odvisna od subvencioniranja.
Socialno podjetništvo je namreč dejavnost, ki tako kot klasična podjetja deluje na trgu, a s to razliko, da dobička praviloma ne delijo, temveč ga vračajo nazaj v podjetje. Spodbujajo sodelovanje ljudi in prostovoljsko delo, ustvarjajo nova delovna mesta za ranljive skupine ter opravljajo družbeno koristne dejavnosti, kot so samopreskrba, pridelava in predelava hrane, domača obrt, pravična trgovina, gostinstvo (najbolj znana je romska restavracija Kefenava v Mariboru), varovanje kulturne dediščine in socialno varstvo.
Premalo pridelkov
Lilijana Brajlih, idejni vodja projekta, ki se končuje konec avgusta, pravi, da je njihov namen ozaveščanje in spreminjanje nakupovalnih navad ter povečanje ekološke prodaje, za katero pa v Sloveniji ni zadostne preskrbe. »Ko smo leta 2013 začeli, ni imel nihče izkušenj z lokalno preskrbo. Kmetje so nas sprejeli zelo dobro in so bili ves čas zelo korektni.«
Delajo samo z registriranimi kmetijami, v nabavo hodijo sami in hrano čim hitreje spravijo do kupcev. Njihov odziv je zelo pozitiven, pravi Brajlihova. »Tisti, ki iščejo slovensko hrano s sledljivostjo, so zelo ozaveščeni, poznajo stvari in jih zanima. Zelo pozitivne izkušnje imamo tudi s šolami in z malimi trgovci.« V njihovi prodajalni na tržnici BTC poleg sveže zelenjave lahko kupite tudi druge domače izdelke: med, sušeno sadje, sokove, testenine, pa tudi kakšno steklenico piva in domačega žganja.
V dveh letih delovanja so vzpostavili partnersko sodelovanje z več kot 50 kmeti, preskrbovali so več kot 30 osnovnih šol, dva vrtca, pet zasebnih obratov tople prehrane in 8 manjših trgovcev. »Ker delamo kot socialno podjetje, nimamo nobenih odpustkov. Imamo vse urejeno kot vsi drugi prodajalci. Od nas se pričakuje še več: da smo družbeno odgovorni in da zaposlujemo ranljive družbene skupine.«
Država takšne projekte sofinancira tudi zaradi lažjega zaposlovanja ranljivih ciljnih skupin. Moja štacuna je 14 brezposelnih oseb vključila v 100-urne programe usposabljanja in projektno zaposlila šest brezposelnih oseb. »Razvili smo štiri nove programe usposabljanja. Ambicija je bila tudi ta, da z njimi pridobimo kadre z novimi znanji, ki bi bili zaposljivi,« pravi Brajlihova. S kadri so večkrat težave, ker je težko dobiti primerne. »Ljudje morajo izpolnjevati pogoje, da so lahko vključeni v usposabljanje in vedno ne dobiš pravih ljudi. Z dvema, ki smo ju zaposlili, smo imeli srečo.«
Ena od njiju je Ksenija Lavrenčič. »Prijavljena sem bila na zavodu za zaposlovanje, kjer me ja našla Lilijana. Ustrezala sem vsem pogojem. Moj poklic je povsem drugačen, zato sem se tukaj naučila veliko novih stvari, spoznala ljudi. Vesela sem, da sem se srečala s to zadevo.«
Kritično, ko zmanjka subvencij
Veliko socialnih podjetij propade, ko zmanjka državnih ali evropskih subvencij za začetek projekta. Od nekaj manj kot 300.000 evrov, ki jih je prejela Štacuna, so jih večino porabili za usposabljanje in zaposlovanje ranljivih ciljnih skupin, v njihovem primeru za zdravljene odvisnike; starejše od 50 in mlajše od 25 let, z nizko stopnjo izobrazbe. V dveh letih so s prodajo slovenskih kmetijskih pridelkov in izdelkov ustvarili 85.000 evrov prihodkov.
Kako bodo nadaljevali? »Nismo se še razvili do stopnje, da bi bili samovzdržni, denarja za dejavnost ne potrebujemo več, temveč za to, da bi težje zaposljive ljudi obdržali zaposlene,« pravi Brajlihova. Trenutno je zaposlena le Ksenija, ki bo po zaključku projekta delala le še štiri ure. »Ker še ne stojimo na svojih nogah, smo se dogovorili tako, da bom delala štiri ure. Ko se bo zadeva razbohotila, kar se nedvomno bo, verjamem, da se bom lahko zaposlila za poln delovni čas.«
Štacuna namerava vztrajati. Njihov cilj je ustvariti nabavno-prodajno zadrugo – kooperativo, ki bo zagotavljala preskrbo s proizvodi majhnih proizvajalcev iz manj razvitih okolij na temelju poštenih poslovnih odnosov. Eden od partnerjev v projektu Jože Gornik, v. d. direktorja Zavoda Pelikan – Karitas ob zaključku priznava, da so na socialno podjetništvo kot rešitev gledali predvsem skozi prizmo »sociale« in včasih premalo »podjetniško«.
Na ministrstvu za delo opažajo veliko zanimanje za socialno podjetništvo v Sloveniji. Zato nameravajo v novi finančni perspektivi iz kohezijskih sredstev za socialno podjetništvo nameniti 9.970.000 evrov, ki jih bo predvidoma prejelo 100 podjetij; in še 9.500.000 evrov za programe namenjene okoli tisoč osebam iz ranljivih ciljnih skupin.
