Tiskane izdaje
Anjo in Urbana Florjančiča druži svobodomiseln način življenja, ljubezen do glasbe, potovanj in – piva. Do septembra lani, ko sta se 28-letna zakonca začela poigravati z mislijo, da bi ob redni službi odprla svojo pivovarno, sta doma varila pivo zase. Letos pozimi sta idejo uresničila. V Kamniku sta odprla pivovarno Mali grad. Povpraševanje je tako veliko, da mu komaj sledita.
Pot do lastne pivovarne je Urban začel tlakovati pred štirimi leti, ko se je med srkanjem piva s prijatelji spraševal o sestavinah tega hmeljskega napitka. Spodbudilo ga je, da se priprave loti sam. Najprej iz ekstraktov. »Ko sva se spoznala, je doma že imel prvo opremo – sode iz inoksa in kar še sodi zraven. Skupaj sva mlela slad, dodajala hmelj ...« se je spominjala Anja.
»Našel sem vrsto receptov in hotel sem jih preizkusiti. Zase sva kuhala vse mogoče vrste piva, spoznavala, kaj znava in kaj se še morava naučiti. Okus piva je bil vse boljši in pomislila sva, kako lepo bi bilo, če bi nekega dne odprla svojo pivovarno,« je razmišljal Urban.
Štiri mesece za papirje
Ko sta našla primeren prostor z dostopno najemnino – pred tem sta zase varila pivo v domači garaži –, se je projekt začel resno premikati. Anji so v službi v istem času ponudili pogodbo za nedoločen čas, ki je prinesla dodatno spodbudo za uresničitev njune pivovarske želje.
V osnovni zagon podjetja sta vložila 25.000 evrov. Vzela sta bančno posojilo, nekaj denarja sta si sposodila še pri domačih. Preuredila sta najemni prostor in naročila opremo, nato sta se lotila urejanja papirjev. Pridobivala sta jih štiri mesece.
»Klicala sva od urada do urada in nihče nama ni znal nič koristnega povedati. Ker sem že izgubljal živce, sem ta del potem prepustil ženi,« je dejal Urban, Anja pa je nadaljevala: »Nikjer ni natančno zapisano, kaj potrebuješ pri odpiranju pivovarne. Denimo, pokličeš na ministrstvo za kmetijstvo in vprašaš, kako registrirati živilski obrat. Tega ne vedo, ne znajo te usmeriti naprej, čeprav so se nekoč ukvarjali s tem.«
Urban je postregel še s primerjavo, kako se tem stvarem streže v tujini. »Kupil sem knjigo, kako v Angliji odpreti mikropivovarno. V njej natančno piše, na koga se moraš obrniti za katero dovoljenje,« je opozoril, da je pričakoval koristne smernice tudi doma.
Česa ju je bilo pri poglavju o samostojnem poslu najbolj strah? »Pomislekov nisva imela. S stričevo pomočjo sva izdelala poslovni načrt, projekta sva se lotila zelo resno. Nisva pa se zavedala, kaj naju čaka. Na papirju je vse lepo, praksa pa je prinesla ogromno garaškega dela. Ko sva točila na lokalnem jazz festivalu, je bil odziv neverjeten. Povpraševanje je bilo tako veliko, da mu nisva zmogla slediti. In to je bilo v času, ko sva se posla šele zares lotila,« se spominja Anja.
Vse delo opravita ročno
Ko sta začela variti pivo, sta bila presenečena nad kakovostjo vode v Kamniku. »Kupil sem aparat za mehčanje vode, a spoznal, da ga sploh ne potrebujem, ker je voda že v osnovi mehka,« je bil nad ugotovitvijo navdušen Urban. Pri uvozniku iz Žalca nabavljata belgijski slad in kvas, hmelj pride iz ZDA, z Nove Zelandije, iz Avstralije in Češke.
Znanje o varjenju piva sta črpala iz knjig. »Domače pivovarstvo v ZDA se je začelo leta 1980. Veliko literature obstaja, vrsta zgodb o uspehu,« se je ozrl k svoji zbirki, ki se ponaša s 40 knjigami. Izbrala sta pet receptov, ki bi jih rada – najverjetneje v prihodnjih dveh, treh mesecih – predstavila v redni ponudbi. Za okuse se odločata glede na letni čas. Jesensko ponudbo svetlega (bolj grenkega, aromatičnega) in temnega piva (bolj praženega) bosta zamenjala za močnejši hmeljski napitek, primeren za zimo. »Da bo malo bolj pogrel,« je razkrila Anja, ki je sicer končala študij poljskega in ruskega jezika.
V svojem Malem gradu vse delo opravljata ročno. »Sama čistiva, pospravljava, delava tradicionalno, kot so to počeli pred sto leti. Zato sva tudi že zelo izmučena,« je povedal sogovornik, po poklicu elektrotehnik. Med poletjem sta na mesec zvarila 500 litrov, naslednji korak bo povečanje količine na 2000 litrov.
Adijo, redna služba
Prav zaradi velikega povpraševanja, ki ga s težavo dohajata, se je Urban odločil, da po šestih letih pusti redno zaposlitev. »Ko sva bila še oba zaposlena, sva se po službi namenila v pivovarno in tam delala do enih ponoči,« je Anja opisala usklajevanje obeh služb. Urban je prepričan, da bi moral redno zaposlitev odpovedati že po odprtju pivovarne.
»Predolgo sem okleval. A po pogovoru z novinarko, ki mi je razkrila, kako je, potem ko je pustila službo, zaživela z več posla in denarja, sem se še isti dan odločil za odpoved. Dela imam še vedno toliko, da komaj sledim,« je povedal 28-letnik. Poln urnik obveznosti jima lajša prijatelj, ki jima pomaga enkrat na teden. V prihodnosti bi rada še koga zaposlila.
Kakšno je njuno sporočilo vsem tistim, ki imajo poslovno idejo, a si ne upajo tvegati? Le dobra zamisel ni dovolj: »Začeti posel iz nič odsvetujem,« je Anja poudarila pomembnost začetnega kapitala in poznavanja potencialnih strank. Urban ji je prikimal: »Za zagon podjetja je potrebnega nekaj privarčevanega denarja. Treba se je namreč zavedati, da ničesar ni mogoče ustvariti iz zraka,« je opozoril na pomembnost razdelanega in premišljenega načrta.
