Tiskane izdaje
Ljubljana – Znatnemu delu slovenske obutvene industrije, ki se je po osamosvojitvi zaradi izgube jugoslovanskih trgov in nesposobnosti, da bi se pravočasno prestrukturirala, znašla v velikih težavah, se obrača na bolje. Medtem ko se največji proizvajalec obutve Peko še spopada s težavami, gre Alpini, Kopitarni Sevnica in Planiki Turnišče, ki je nastala na pogorišču stare kranjske Planike, veliko bolje.
Odločilno je bilo, da so večji del enostavnejše proizvodnje preselili v države s cenejšo delovno silo. Po besedah direktorja Slavka Despotovića so imeli v Peku še lani 2,8 milijona evrov izgube. Podjetje se že dalj časa spopada z likvidnostnimi težavami, ki jih rešujejo s prodajo nepremičnin. Na račun prodaje nepremičnin bodo letošnje leto končali z dobičkom. »Tudi brez tega bi letos ustvarili manjšo izgubo, kot smo jo v preteklih letih, kar pomeni, da se stvari počasi izboljšujejo. S kupnino od prodaje nepremičnin smo financirali letošnjo proizvodnjo in delno poplačali dolg, žal je to edini vir za prestrukturiranje proizvodnje,« je povedal Despotović.
V Sloveniji je v dveh tovarnah in maloprodaji zaposlenih 350 delavcev, v celotni skupini Peko pa več kot 500 delavcev, ki bodo letos skupaj ustvarili dobrih 23 milijonov evrov prometa; 60 odstotkov od tega zavzema izvoz. »Naš cilj je tristo tisoč parov čevljev na leto. Če tega cilja ne dosežemo, potem ima Peko zelo malo možnosti, da preživi,« priznava Despotović, ki ima v načrtu selitev dela proizvodnje v Srbijo in na Hrvaško, kjer je cena delovne sile za polovico nižja kot v Sloveniji. Pri ročnem delu slovenska delovna sila zaradi visokih stroškov dela ni konkurenčna. To so pred njimi spoznali že njihovi konkurenti, med njimi Gabor, Ara in Alpina. Kot pravi Despotović, Peko pri tem ni izjema, posebni so le v tem, da bodo to naredili tri do pet let prepozno. Zaposleni v proizvodnji stane slovenskega delodajalca od 1100 do 1300 evrov, pri čemer dobi delavec 680 evrov neto plače. »Plače niso previsoke, problem je velika razlika med bruto in neto plačami, kar bomo čevljarji težko zdržali,« meni Despotović.
Mačehovski odnos
Poleg visokih stroškov dela je problem mačehovski odnos do industrije, za katero imamo znanje in tradicijo. Iz Slovenije se bo počasi izselila vsa proizvodnja. Prizadevati bi si morali, da zadržimo vsaj njen kreativni del in aktivnosti, kot so nabava, oblikovanje, razvoj in prodaja, ki imajo višjo dodano vrednost, je prepričan Despotović.
»V Peku se bomo morali osredotočiti predvsem na prodajo. Predolgo smo se obnašali, kot da se na trgu ni nič spremenilo. Naši ključni trgi so države EU, ki so bistveno večje in bogatejše kot trgi bivše Jugoslavije. Seveda lahko proizvodnjo prestavimo drugam, ampak tudi za to so potrebna sredstva. Država bo to morala razumeti, če hoče obdržati industrijsko proizvodnjo. Peko na leto v državno blagajno prispeva tri milijone evrov. Če ga zapremo, tega denarja ne bo več, država pa bo dobila 300 novih brezposelnih.« Če bodo prebrodili težave, bodo v Peku svojo priložnost iskali predvsem na tujih trgih. Zaenkrat je zanje najpomembnejši nemški, trudijo se za boljši položaj na ruskem trgu in v Veliki Britaniji in za večji tržni delež v Avstriji, kjer so doslej po mnenju Despotovića premalo naredili.
Za Alpino ključna dober izdelek in distributer
Veliko bolje kot Peku gre mednarodno uveljavljeni Alpini, ki naredi dobrih 65 milijonov evrov prometa na leto. V vseh njihovih tovarnah po svetu – v Bosni, Romuniji in na Kitajskem – na dan izdelajo osem tisoč parov čevljev, od tega 3500 v Žireh, kjer dela v proizvodnji 130 zaposlenih. Izvozijo 80 odstotkov proizvodnje. Za Alpino so najpomembnejši skandinavski trgi, ZDA in Kanada, kamor izvozijo največ smučarskih čevljev, ter celotna zahodna Evropa in Rusija, kamor izvažajo modne čevlje.
Direktor Matjaž Delopst pravi, da je za uspeh odločilen dober izdelek. »Alpina je pred leti v ZDA in Skandinavijo prišla z dobrim izdelkom, srečo smo imeli tudi z distributerjem, ki je Alpini ustvaril dobro ime.« Letos so pritegnili pozornost tudi zaradi sodelovanja z oblikovalcema Urško in Tomažem Dražem, ki se je izkazalo za zelo uspešno, kar poleg dobrega kopita potrjuje pomen dizajna. V Sloveniji je to včasih problem, saj večina Slovencev ni naklonjena visoki modi, pravi Delopst.
Planika Turnišče tudi uspešna
Uspešna je tudi Planika Turnišče, ki je leta 2005 nastala na pogorišču kranjske Planike. Današnjim lastnikom, nemškemu podjetju Meindl in dvema slovenskima lastnikoma Benjaminu Fugini in Martinu Žilniku uspeva s tri tisoč zaposlenimi (od tega jih 220 dela v Sloveniji) izdelati pol milijona parov čevljev na leto. Planika Turnišče ima poleg tovarne v Prekmurju še štiri tovarne v Bosni in eno na Hrvaškem. Ključ do uspeha: dve tretjini zgornjih delov obutve izdelajo v Srbiji, kjer je delovna sila za polovico cenejša kot v Sloveniji. Kot je povedal Fugina, v devetih letih niso odpustili niti enega delavca, ampak so jih iz šivalnice premestili v montažo, kjer opravljajo stroškovno manj zahtevno delo, šivanje zgornjih delov pa so preselili v Srbijo. Večino, kar 95-odstotkov, čevljev izvozijo na trge EU, v Skandinavijo in Veliko Britanijo.
V Kopitarni Sevnica
Majhni izkoriščajo tržne niše
Mitja Hojak, zadnji iz generacije izučenih čevljarjev, lastnik blagovne znamke Mihoya, dokazuje, da se da tudi v Sloveniji preživeti s prodajo dražjih, modnih čevljev. Hojak, ki na leto izdela okrog sto parov čevljev po meri za zahtevne kupce, prodaja svoje čevlje za okrog 350 evrov. Njegove stranke so zahtevni kupci, tudi tujci, ki sledijo modnim trendom. Hojak, ki dela tudi čevlje s kristali swarovski, kačjim in krokodiljim usnjem (le črnih izdela bolj malo), ima dva zaposlena čevljarja. Opozarja, da imajo tako velika obutvena podjetja kot majhni čevljarji velik problem s pridobivanjem kadrov. Izučenih čevljarjev na trgu primanjkuje. Hojak je zadnji iz generacije izučenih čevljarjev preden so ukinili čevljarsko šolo.
Lastnik blagovnih znamk Proalp in Polo, Matej Slapar, je bil v razvojnem oddelku Peka zaposlen do leta 2000, ko se je odločil, da gre na svoje. Slapar, ki na leto izdela okrog 3000 parov pohodnih in udobnih modnih čevljev, meni, da je vzrok za propad dela obutvene industrije po osamosvojitvi v napačnih kadrovskih odločitvah tedanjih podjetij, ki so bila v lasti države. Podjetja bi se morala iz jugoslovanskih hitreje preusmeriti na zahodne trge, vendar tedanje uprave temu niso bile kos. Prihodnost slovenskega čevljarstva vidi v razvoju manjših čevljarskih podjetij, ki so bolj prilagodljiva, pri čemer bo nujno spremljati modne trende in bolje predstaviti izdelke, kar na splošno manjka celotni slovenski industriji.
