Tiskane izdaje
Preden je Aleksandra pred desetimi leti zapustila rodno Poljsko in se preselila v Nemčijo, je leto dni, med pisanjem doktorske naloge iz politologije, delala na univerzi. »Delodajalec se ni toliko ukvarjal z menoj, kot bi potrebovala,« se spomni.
Po njenih informacijah številna podjetja na Poljskem bolj kot za počutje zaposlenih skrbijo za ustvarjanje dobičkov – velja pravilo, da močnejši zmaga, dialoga z vodilnimi je malo, zaposleni si ne upajo niti nastopiti proti delodajalcu niti se pritožiti delavskim organizacijam, država pa se v vse to ne vpleta preveč.
»Obstajajo pa tudi novodobna podjetja, v katerih se zavedajo, da zadovoljni zaposleni prinašajo večje dobičke. Ustanavljajo jih posamezniki po vrnitvi z dela na Nizozemskem, v Nemčiji, Veliki Britaniji ... in uvajajo prakse, ki so jih videli v tujini: preizkušajo nove oblike dela, organizirajo izlete za zaposlene, da se bolj povežejo med seboj in v službi lažje delujejo kot ekipa. Mislim, da je to po svoje tudi vprašanje generacije,« razmišlja Aleksandra, ki se je z enakimi praksami kot na Poljskem srečevala tudi na delovnih mestih v Nemčiji, ko je delala za poljski podjetji.
Pred štirimi leti pa se je zaposlila v manjšem svetovalnem in komunikacijskem podjetju z nemškim lastnikom in bila nad marsičim presenečena. Imela je čas, da se je uvedla v delo, sodelavci so si vzeli čas, da so se privadili na njeno nemščino.
»Moj šef je vedno odprt za nove ideje, ki bi lahko prinesle izboljšanje v delovnem procesu, in kar je najpomembnejše, z njim lahko govorim o čemer koli, predvsem pa, ko se srečam s problemom. Delo mora biti narejeno, čutiš pa, da lahko aktivno sodeluješ v podjetju in da nisi samo orodje, ki ga je vedno mogoče ugasniti,« pojasnjuje sogovornica, ki je v štirih letih že trikrat dobila povišek – in tudi dodatno delo.
V službi se s sodelavci in šefom veliko pogovarjajo o osebnih stvareh, na kakšen bolj oseben klepet se zatečejo ven ali v kuhinjo, med delovnim časom pa šef praviloma nima pripomb, če kdo hoče na rekreacijo. »V službi se lahko tudi oprhamo,« pove Aleksandra in pravi, da v večjih podjetjih v Nemčiji pogosto organizirajo teambuildinge, da se zaposleni povežejo med seboj, imajo tudi tako imenovane dneve zdravja.
»Dobijo se na piknikih in igrajo odbojko, nogomet, spoznavajo nove športe,« našteva Aleksandra primere, ki jih pozna v nemških podjetjih. Doda pa, da ni povsod tako rožnato. »Tudi tu je veliko ljudi, ki so izgoreli, ki ne morejo biti zadovoljni z delovnim mestom. Vendar imajo veliko možnosti, da se proti temu borijo. Razmere v Nemčiji zaposlenim omogočajo, da delajo zato, da živijo, in ne obratno.«
