Tudi v Avstraliji si službo in stanovanje poiščeš sam

Simon in Martina Maček sta s tremi otroki v začetku leta 2008 zapustila Maribor in se preselila v Avstralijo. Po dveh letih priprav pred odhodom sta danes z življenjem v drugem največjem avstralskem mestu Melbourne z več kot tremi milijoni prebivalcev zelo zadovoljna.

Oba sta si od nekdaj želela oditi na tuje. Preden sta se z otroki odločila za Avstralijo, sta razmišljala še o Kanadi in Novi Zelandiji, predvsem zaradi drugačnega načina življenja. Stalno dovoljenje za bivanje na najmanjši celini sta najprej želela pridobiti na avstralski ambasadi na Dunaju, vendar pri tem nista bila uspešna. Zato sta se obrnila na agencijo Active Migration, ki se ukvarja tudi s svetovanjem in urejanjem vizumov za bivanje v Avstraliji.

Tam so najprej preverili njihove možnosti za pridobitev vizuma, nato pa začeli postopek. »Prvi del uredi agencija brezplačno, potem pa je treba plačati posredovanje agenta in pristojbine. Vizum je agencija pridobila zame, drugi člani družine so ga potem samodejno dobili,« pravi Simon Maček. Stroške ocenjuje na okoli 5000 evrov za celotno družino. Pravi, da spadajo sem še uradni prevodi potrebnih dokumentov vseh članov, zdravniški pregledi in opravljanje testov v angleščini, ki so pred odhodom nujni.

Na potovanje so se dobro pripravili

V dveh letih čakanja na vizum so o Avstraliji veliko prebrali in izpopolnili angleščino. »Ko smo se peljali po cesti, smo zaradi natančnih zemljevidov na internetu imeli občutek, da smo tam že bili. Ker smo bili dobro pripravljeni, nas pred odhodom niti ni bilo strah,« še opisuje priprave svoje družine.

Preden so odšli, sta z ženo za prvih nekaj tednov bivanja v Melbournu rezervirala počitniško hišo, kmalu nato pa začela iskati stalno prebivališče. Kot opisuje Maček, poteka iskanje doma ponavadi prek nepremičninskih agencij, iskalci pa agentu sami ponudijo ceno, ki so jo zanj pripravljeni plačati. Ta je lahko tudi nižja od postavljene na začetku, če pa je ponudba res dobra, je zanjo smiselno ponuditi več. Ponudnik z najboljšimi plačilnimi pogoji in najvišjo ceno na koncu podpiše pogodbo o lastništvu. Skupaj s plačilom, višino davkov in upravičenostjo do ugodnosti jo potem v imenu iskalca uredi odvetnik.

»Če hišo kupuješ prvič, si upravičen do pomoči države v približni višini 10.000 avstralskih dolarjev,« razloži sogovornik in pravi, da so te višje ob nakupu hiše zunaj mesta. Pri tem še doda, da je treba za storitve odvetnika plačati okoli 600 avstralskih dolarjev, vendar je cena ugodna v primerjavi s količino dela, ki ga opravijo.

Pomembne so delovne izkušnje

Simon Maček, po izobrazbi strojni tehnik, je danes zaposlen kot vodja proizvodnje v enem izmed tamkajšnjih podjetij. Pravi, da pri iskanju zaposlitve ni toliko ključna izobrazba, ampak so pomembni delovne izkušnje in predhodno znanje angleščine. »Brez znanja jezika ne gre, saj je ta že del pridobivanja vizuma. Pri, recimo, učitelju ali zdravniku je stopnja znanja jezika seveda višja, pri poklicih, ki ne zahtevajo toliko strokovnih izrazov, pa nižja.«

Njegova žena Martina Maček, prej zaposlena kot vzgojiteljica, zdaj dela kot socialna delavka in ob delu študira. »Če si marljiv, iznajdljiv in imaš izkušnje, delo tudi najdeš. Še vedno je več priložnosti, ne nazadnje gre za državo z 20 milijoni prebivalcev,« še pravi Simon o tamkajšnjih zaposlitvenih možnosti. Po njegovih izkušnjah so med najbolj dobrodošlimi poklici zdravniki in drugi zaposleni v zdravstvu, inženirji ter računalničarji.

Vendar se je tudi Avstralija spremenila. Maček opisuje, da je veliko njihovih prijateljev pred prihodom imelo drugačna in napačna pričakovanja. Nekatere med drugim zmoti podnebje, ki se v Avstraliji razlikuje glede na lego. Nekaj se jih je zato vrnilo v domovino: »Morda si je kdo predstavljal, da bo lahko vsak dan na plaži s surfom, a je tudi v Avstraliji za življenje treba delati. Ko so pred štiridesetimi leti ljudje prihajali sem, so jim dali službo in stanovanje, danes si moraš oboje poiskati sam. Niti nam nihče ni ničesar dal.«

Otroci kot rojeni Avstralci

Ko so odšli, je najstarejša hči dopolnila devet let, sinova pa sta bila stara sedem in pet let. Brez težav so se na novo življenje prilagodili. Doma še vedno govorijo slovensko, vendar so se vsi trije otroci v manj kot pol leta angleško naučili zelo dobro. »Celo naju so začeli hitro popravljati,« pravi Maček. Z ženo se za njihovo zaposlitev kasneje ne bojita: »Univerze tukaj vlagajo veliko v svoj razvoj. Študij na kateremkoli področju ne omogoča le izobrazbe, ampak tudi možnost zaposlitve.«

Na priseljence ne gledajo zviška

Za priseljence je Avstralija odprta bolj kot katerakoli država v Evropi. »Priseljenci danes v Evropi veljajo za tujek, tukaj pa država gleda na to, da raste in se razvija,« pravi Maček. Večina njihovih sosedov je priseljencev iz Nizozemske, Nemčije in Rusije, nekaj je tudi Slovencev. Med seboj se hitro prepoznajo po naglasu in se tudi spoprijateljijo. »Naši predniki so po drugi svetovni vojni prišli sem z mislijo, da gre za obljubljeno deželo. Danes vsi dosegamo določeno stopnjo znanja angleškega jezika in vemo, kam smo prišli.«

Opozarja pa, da se je na odhod treba dobro pripraviti, saj ne gre le za eno izmed sosednjih držav. Življenje v Avstraliji v primerjavi s tistim v Sloveniji opisuje za veliko bolj umirjeno, ljudje pa so tudi bolj odprti. Želje po vrnitvi za zdaj nimajo in pravijo: »V Sloveniji smo videli in poznamo vse.«

Jutri ob 15. uri bomo na spletnem Delu objavili tudi pismo družine Maček.