Za stranske učinke varčevanja gre denar iz EU

Goran Lukič iz Zveze svobodnih sindikatov Slovenije pravi, da socialna država postaja »projektna«, kar lahko privede do prenašanja socialnih storitev zunanjim izvajalcem, na koncu pa do privatizacije.

Ekonomski kazalci kažejo na gospodarsko rast, a bo vlada vztrajala pri zastavljeni fiskalni konsolidaciji iz časa krize, ki ji sindikati nasprotujete. To je že četrta vlada s takšno politiko, zakaj se ta ne spreminja?

Ker očitno drugače ne zna. Večkrat sem že uporabil besedo enoumje. Če si v neki mentalni kletki, ne vidiš nobenih drugih možnosti, ki bi ti omogočile, da jo zapustiš in širše pogledaš na razmere. Po zadnjih podatkih zavoda za zaposlovanje se je stopnja registrirane brezposelnosti znižala, a se je primerjalno gledano zmanjšalo tudi število zaposlitev. Sredstva za aktivno politiko zaposlovanja pa so letos sramotno nizka. Prejšnje leto je bila realizacija okoli 104 milijone evrov, letos je predvidenih zgolj 65 milijonov. To je le en primer posledic fiskalne konsolidacije, ko se na socialne politike gleda le na podlagi proračunskih tabel. Uveljavlja se logika: s tem denarjem bodo morali vzdržati, v drugi polovici leta pa pridejo sredstva EU. In vmes bo brezposelnost počakala, ali kako?

Problem je skratka to, da se v novi finančni perspektivi prevelik poudarek daje finančnim virom, ki niso proračunski, stranski učinki varčevanja pa se krpajo s sredstvi EU. Zgodi se torej, da dobiš projektno financirano storitev namesto stalno zagotovljene in financirane socialne javne storitve. Dober primer za ponazoritev je, recimo, infotočka zavoda za zaposlovanje za tujce. Ta projekt je kazal zelo dobre rezultate, a je zanj zdaj enostavno zmanjkalo denarja, ker je bil financiran iz sredstev EU. Res se bojim, da bo trajna posledica fiskalne konsolidacije vse večje financiranje socialne države »od zunaj«, kar pomeni ali sredstva EU ali pa postopno privatiziranje teh storitev. V obeh primerih je to lahko zelo škodljivo.

Katere druge posledice za delovanje socialne države je prineslo varčevanje?

Ne gre za samo en ukrep, saj se posledice kopičijo. Pri ravnanju s socialno državo ne moremo mimo ideologije. O spremembi socialne zakonodaje se je začelo govoriti že leta 2009. Vzrok naj bi bile domnevne zlorabe prosilcev socialnih pomoči. Zelo bi bil vesel, če bi se tako učinkovito lotili reforme bančnega sistema, ki je samo zaradi goljufij in mahinacij povzročil več kot 700 milijonov evrov gospodarske škode. Obsojen ni bil še noben bankir. Na drugi strani pa imamo že štiri leta delujoč nov sistem socialnih pomoči z novimi pravili, ki je nastal le na podlagi domneve o kršitvah. Ko gre za reveže, je torej dovolj že domneva in že se spremeni celotni sistem. Ko gre za centre moči, za sisteme, kot je bančni, pa se ne spremeni nič, četudi so kršitve očitne. Ideologija, ki izhaja iz tega, je, da reveži itak le goljufajo, bogataši pa so tu zato, da služijo in na koncu nekaj malega dajo še revežem. Ko se to združi z logiko fiskalne konsolidacije, dobimo ubijalsko kombinacijo za socialno državo: vse več njenih virov financiranja je zunanjih, odvisnih od projektov. Izdatki za socialno državo so povsem odvisni od rasti BDP. Revščina pa ne čaka na rast BDP. Kaj ima revež od dvoodstotne rasti BDP, če je njegov prihodek še vedno minimalen? Bojim se, da je to le začetek zgodbe. Trasirano je bilo z novo socialno zakonodajo, dodatno zabetonirano z varčevalnim zakonom (Zujf), zapakirano z orodji evropske komisije, kot sta pakt stabilnosti in reformni program, da lahko naši politiki rečejo, da to zahteva komisija, vmes pride še študija OECD, ki temu pritrjuje. Na koncu pa pentlja in stavek: tako pač je. Naše nevladne organizacije vse prelahko zapadejo v to logiko projektnega načina razmišljanja. A kaj se ob tem lahko zgodi? Država bo »outsourcala« lastne socialne storitve zunanjim izvajalcem, nevladniki pa bodo postali privatizatorji socialne države. To se lahko zgodi tudi zato, ker je v naših lastnih sistemskih dokumentih, kot je nova finančna perspektiva, zapisano, da bo država dala velik poudarek »deinstitucionalizaciji«, s tem da bodo prek projektov krepili nevladne organizacije.

Primer Grčije je pokazal, da alternativna nacionalna vladajoča politična struktura ni dovolj za spremembo splošno sprejete ekonomske politike. Kaj vse je za to še potrebno?

Če bi vedel odgovor, bi ga povedal. (smeh) Mislil sem, da je dovolj, če agresivno uveljavljaš nove ekonomske modele na sistemski ravni, a zgodbe iz Grčije govorijo drugače. Očitno ni dovolj, da imaš nov verodostojen ekonomski program, saj se zaletiš v druge institucije. Prvi korak bi bili dosti bolj suvereni politiki, ki vodijo institucije EU. Če imate v evrski skupini 15 finančnih ministrov, ki razmišljajo enako, gre lahko le še navzdol. Manjka suverenost razmišljanja, kar se je videlo pri izobčenju nekdanjega grškega finančnega ministra Varufakisa, ki si je o določenih stvareh upal javno drugače razmišljati. Dokler se ne bomo znebili tega enoumja, dokler bosta edino merilo politike velikost javnofinančnega primanjkljaja in javnega dolga, bomo tam, kjer smo. Razmišljanje levice, še posebno vladajoče, se je v času krize zaradi tega enoumja pridružilo dominantni varčevalni logiki desnice. Kompas je izgubljen, zato ne more pričakovati, da bodo ljudje po koncu krize kar prišli k njej. Močno upam, da se zgodba Sirize ne bo ponovila s Podemosom v Španiji.

Tudi sindikati tako ali drugače sodelujejo pri izvajanju javnih politik. Omenjenemu varčevalnemu zakonu se niste uprli. Koliko so tudi oni izgubili svoj ideološki kompas?

Pošteni moramo biti tudi do sebe. Če je levica izgubila del svoje politične moči, ker je začela trgovati s svojim političnim kapitalom, s čimer je sprejela varčevalne ukrepe, ki jim je poskušala nadeti malce bolj človeški obraz, in izgubila velik del svoje legitimnosti, imamo sindikati v določeni meri isti problem. Tudi nas so postavili v vlogo pogajalca, ki pa se nima o ničemer več pogajati, ker so stvari »takšne, kot so«. Z varčevalnimi ukrepi se nismo strinjali, a se ti ne bi ustavili, če bi rekli ne. Torej imaš na izbiro dvoje: ali si kategorično proti in gre zadeva naprej v svoji najbolj neprijetni obliki ali pa se usedeš za mizo, se pogajaš, da bi jo nekoliko izboljšal, s tem pa nehote daješ legitimnost celotnemu procesu. Nosilci sistema sebe predstavljajo kot napredne, sindikate pa kot konservativne, kot rušilce reform. Težave so tudi na terenu, ker se z varčevalnimi ukrepi razmerja moči spreminjajo tudi pri neposrednem odnosu z delodajalcem. Vse več projektnega dela in samozaposlitev zmanjšuje pogajalsko moč sindikatov, zato se bomo tudi na terenu morali precej ukvarjati s tem, kako preoblikovati naše organizacije, da se bodo s temi težavami lahko učinkoviteje spoprijele.