Ljubljana - Čeprav sindikati (še) niso uradno napovedali trgovini delavske proteste, ti »visijo v zraku«. Anonimke delavcev Mercatorja, ki so povsem zasenčile predstavitev razmeroma uspešnih lanskih poslovnih rezultatov tega trgovskega podjetja, so bile samo pojavna oblika delavskega nezadovoljstva in znanilec pomladnega sindikalnega vrenja. Ne gre le za kršitve pravic v zvezi z delovnim časom, odmori in počitki ter letnim dopustom, ampak predvsem za - plače. In če bi bile naglavni problem kršitve pri njihovem obračunavanju, bi bila rešitev na dosegu roke: sankcije. V resnici je precej huje: plače v trgovini so mizerno nizke, tako da že vsak odtegljaj ali kratka odsotnost ogrozita golo preživetje. Ker, kot pravi sekretar Sindikata delavcev trgovine Slovenije Ladislav Kaluža, trgovina kuje dobiček na plečih slabo plačanih delavcev. Populizem? Uradni podatki Kaluži pritrjujejo.
Oba sindikata, ki sta podpisnika kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije, Sindikat delavcev trgovine Slovenije (SDTS) pri Semoličevih svobodnih sindikatih in Sindikat delavcev trgovine KS90, si že od lanskega avgusta dejavno prizadevata za dvig minimalne plače in najnižje osnovne plače po tarifnih razredih. Na podlagi javno dostopnih in posebej za ta namen pridobljenih podatkov sta analizirala razmere in našla več razlogov za plačne korekcije v dejavnosti trgovine. Hkrati je SDTS zbral okoli 400 plačilnih list iz različnih trgovskih podjetij in preučil dejanske zneske plač za posamezne zahtevnosti dela pa tudi sistem obračuna plač in skladnost s kolektivno pogodbo. Ugotovitve za zdaj ostajajo skrivnost, saj bodo služile kot pogajalska pozicija sindikalistov.
Trgovina po plačah na repu
Povprečne bruto plače v trgovini so okoli desetino nižje kot v povprečju v državi (novembra 2009 so dosegale 87,8 odstotka slovenskega povprečja). Najslabše razmere so v trgovini na drobno, kjer se je zaostajanje v letih od 2000 do 2008 zelo povečalo. Leta 2000 je trgovina na drobno dosegala 82,4 odstotka slovenskega povprečja, leta 2008 pa le še 74,7 odstotka. Lani se je trend nadaljeval, tako da je novembra povprečna bruto plača v trgovini na drobno predstavljala le še 71,8 odstotka povprečne bruto plače v Sloveniji.
Po podatkih SDTS skoraj 74 odstotkov zaposlenih v dejavnosti trgovine prejema plače, nižje od slovenskega povprečja. V trgovini na drobno je takih celo 85,5 odstotka zaposlenih. Torej praktično vsi - razen režijcev in zaposlenih z individualnimi pogodbami. Pogled na tarifni del kolektivne pogodbe pokaže, da ima kar 15 od 21 kolektivnih pogodb višje osnovne plače po tarifnih razredih kot v dejavnosti trgovine.
Nasprotno so dodana vrednost in ustvarjeni čisti dobički v trgovini višji kot v slovenskem povprečju. Dodana vrednost na zaposlenega v trgovini, ki se od leta 2002 povečuje, je bila leta 2008 37.698 evrov, dodana vrednost v povprečju v državi pa 35.279 evrov. Po čistem dobičku trgovino prekašajo samo predelovalne dejavnosti, delež čistih dobičkov trgovine v celotnem gospodarstvu pa se je iz 20,4 odstotka leta 2007 v letu 2008 povečal na 26,8 odstotka.
Najteže je v maloprodaji
Po podatkih Ajpesa je bila povprečna bruto plača v dejavnosti trgovine decembra 2009 1512 evrov (v RS 1498 evrov). Trgovina na drobno je delavce tedaj plačala v povprečju po 1144 evrov bruto, medtem ko so zaposleni z individualnimi pogodbami prejeli v trgovini povprečno 3151 evrov, v državi kot celoti 3552 evrov, v trgovini na drobno pa - presenetljivo - celo 3572 evrov. Ladislav Kaluža iz tega izpelje sklep, da se v povprečju v trgovini sicer »vse lepo izide«, hudič pa je v podrobnostih: osnovne plače v trgovini so namreč tako nizke, da pogosto celo skupaj z dodatki ne dosegajo niti minimalne bruto plače, ki je veljala do marca. In potem mora delodajalec delavcu doplačati razliko. Poleg tega so v trgovskem povprečju tudi plače posrednikov in trgovcev na debelo, ki so občutno višje.
Po mnenju Kaluže bi morali sindikati v dialogu s socialnimi partnerji doseči zvišanje osnovne plače na raven minimalne plače. Tako ureditev poznajo tudi v mnogih drugih državah EU. Zato v svojih pogajalskih izhodiščih novi minimalni plači prilagajajo tudi svoj predlog tarifnega dela pogodbe; prvi tarifni razred bi se po njihovem predlogu menda začel z zneskom 734,15 evra, po evropsko primerljivem razmerju med najnižjim in najvišjim tarifnim razredom (ki je 1 : 2,1) pa bi bila osnovna plača v najvišjem razredu okoli 1542 evrov. To je seveda najvišja možna zahteva, ki pa se bo skozi pogajanja še obrusila.
Ko sploh bodo. V začetku februarja so po dogovoru podpisnikov kolektivne pogodbe menda začeli prvi krog pogajanj. Vendar so se, kot pravijo sindikalisti, delodajalci umaknili, češ da nimajo mandata za pogajanja vse do takrat, dokler se ne rešijo nekatera ključna vprašanja na državni ravni. Datuma začetka pogajanj še ni, čeprav je minimalna plača - kot eno takih vprašanj - že sprejeta in uveljavljena in kljub protestom sindikalne strani.
Delodajalci čakajo na paket zakonov
Delodajalci, združeni v Trgovinski zbornici Slovenije (TZS) so na četrtkovem sestanku med drugim obravnavali tudi plače in se dotaknili tako zdajšnjih izrazov nezadovoljstva delavcev v trgovini kot sistema plač in pogajanj o kolektivni pogodbi. Zavračajo etiketiranje trgovskih podjetij kot kršiteljev delovnopravne zakonodaje, ker da se po podatkih inšpekcije število tovrstnih kršitev v trgovini v zadnjih letih nenehno zmanjšuje. Kar se pojavlja v javnosti, so posamezne in nepreverjene informacije. Veljavna kolektivna pogodba, pravijo, je bila prenovljena leta 2007, sicer pa ta akt ureja le minimum pravic, ki pa je v mnogočem celo nad ravnjo v nekaterih primerljivih dejavnostih. Tudi stimuliranje zaposlenih in določanje variabilnega dela plače je v pristojnosti podjetij.
Delodajalce zdaj skrbi predvsem zakonski dvig minimalne plače, ki bo prinesel uravnilovko. Upoštevaje strukturo zaposlenih v TZS ugotavljajo, da bo dvig minimalne plače vplival na zvišanje plač tistim, ki so do zdaj prejemali »minimalca«, in še dodatno najmanj 15 odstotkom zaposlenih. Sicer pa so plače od uveljavitve kolektivne pogodbe do zadnje spremembe leta 2009 realno zrasle za 4,1 odstotka, so izračunali v zbornici. Zavračajo argumente sindikatov o povečevanju dobička v trgovini: leta 2008 se je v primerjavi z letom 2007 zmanjšal za dobro tretjino, leta 2009 pa je bil še manjši.
Kaj pa tisti, ki niso v sindikatu?
Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine sicer velja za vsa podjetja, registrirana v tej dejavnosti, po izkušnjah sindikalistov pa so pravice delavcev vendarle bolje varovane v podjetjih, kjer so ti sindikalno organizirani (individualno ali imajo podjetniški sindikat). Ne nazadnje kolektivna pogodba zagotavlja samo minimum. Po Kaluževi oceni je tako ali drugače organiziranih okoli 30 odstotkov delavcev, natančnega pregleda pa ni. Sogovornik opaža, da je v podjetjih, kjer sindikat ni prisoten, več kršitev delovnega časa (zlasti v prodaji na drobno, v malih, podzaposlenih trgovinah, ki delajo vse dni v letu), delodajalci pa pogosteje sklepajo pogodbe za določen čas in jih podaljšujejo. To se dogaja, ker delavci pogosto ne poznajo svojih pravic. Stopnja sindikalne organiziranosti v trgovini je relativno manjša kot v drugih dejavnostih tudi zaradi narave dela (razpršenost na različnih lokacijah in v različnih terminih).
Iz sobotne tiskane izdaje Dela