Osmi marec, mednarodni dan žena, je kar prava priložnost, da se vsaj za trenutek pomudimo pri razmišljanju o ženski enakopravnosti. Ženske so v nekaterih delih sveta še vedno obravnavane kot izključna moževa lastnina, s katero se po potrebi tudi neprizanesljivo ravna. Z nežnejšim spolom se še vedno trguje, marsikje nimajo polno priznanih pravic pred sodišči, uradi, v pravnem ali civilnem življenju, ne smejo sesti za volan, poučevati, se izobraževati in podobno. Diskriminirane so tudi v političnem življenju. Kot je znano, so ženske v številnih državah šele v 20. stoletju dobile volilno pravico: v večini evropskih držav po končani prvi svetovni vojni, na Novi Zelandiji so jo dobile celo precej prej, leta 1893. Toda v navidezno napredni Švici so si jo priborile šele leta 1971.
»Da bi ženske glasovale? Kako neznosno neumna zamisel! Njihovi možgani so manjši od moških, kar je dokaz, da so manj inteligentne. Nagnjene so k ekstremnim dejanjem, ker so bolj čustvene in bi se zato lotile politične kampanje kar brez moževega dovoljenja. Volilna pravica pa tudi ne bi v ničemer prispevala k njihovi enakosti, saj bi ženski njena prirojena skromnost preprečevala, da bi šla na volišče, kadar bi bila noseča, in ker imajo kmečke žene več otrok kot tiste v mestih, bi zato te zadnje imele nepravično prednost pri volitvah. A tudi če bi bile ženske res kdaj same izvoljene, kakšno ponižanje bi to pomenilo za njihove moške! Sami bi si morali kuhati kosilo...«
Ta odlomek ni iz kakšnega nazadnjaškega berila ekstremista, ki živi v puščavski votlini; to so bili argumenti, s katerimi so Švicarji dolga leta, vse do 70. let prejšnjega stoletja, zavračali vsakršen poskus, da bi se v deželi, ki je človeški civilizaciji dala leseno uro s kukavico, ženskam podelila enakopravnost tudi na političnem področju.
Ženske zaslužijo več kot 17 odstotkov manj
Danes se nam v razvitem svetu zdijo taka razmišljanja nezaslišano zastarela, vseeno pa ženske še vedno niso dosegle polne enakopravnosti z moškimi na čisto vseh področjih. Eno od teh je enako plačilo za enako delo. Ženske namreč z enako izobrazbo, kot jo imajo moški, in na primerljivem delovnem mestu še vedno dobijo tanjše plačilne kuverte, kot njihovi moški kolegi.
Kot je pokazala kampanja za odpravo razlik v plačilu med spoloma v Evropi, ki se je je lotil generalni direktorat za zaposlovanje, socialne zadeve in enake možnosti pri Evropski komisiji, ženske v Evropi za enako delo še vedno zaslužijo v povprečju 17,6 odstotka manj kot moški.
V posebnem Eurobarometru 326 na temo Enakost spolov v EU v letu 2009 je več kot osem od desetih državljanov iz 27 držav članic menilo, da so potrebni nujni ukrepi za spopadanje s to razliko v plačilu. Evropska komisija je zato v petek, 5. marca, že drugo leto zapored začela kampanjo za odpravo razlik v plačilu med spoloma in ga zaznamovala s poldnevnim dogodkom.
Kot razliko v plačilu med spoloma Evropska komisija obravnava razliko med plačo moškega in ženske glede na bruto urno plačilno postavko v celotnem gospodarstvu. Enako plačilo za enako delo je temeljna pravica vsakega državljana EU in eno osnovnih načel EU, ki je bilo določeno z Rimsko pogodbo leta 1957, poudarjajo.
Na tem mestu bi veljalo omeniti tudi mednarodno Konvencijo o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk (CEDAW), ki jo je leta 1979 sprejela generalna skupščina Združenih narodov. Tako imenovana temeljna mednarodna listina ženskih pravic je začela veljati 3. septembra 1981, kot zanimivost pa omenimo, da je od vseh razvitih držav niso ratificirale samo ZDA.
Bolj izpostavljene tveganju za revščino
Čeprav omenjena dokumenta nista edina, ki zahtevata in določata enakopravnost žensk na vseh področjih, je še vedno v vseh sektorjih gospodarstva EU mogoče opaziti razlike v plačilu med spoloma, ki so lahko celo več kot 20-odstotne (Estonija, Slovaška, Avstrija, Nizozemska) ali manj kot desetodstotne (Malta, Poljska, Italija). Vzroki za neenakost so različni, bistveni je najbrž ta, da žensko delo pogosto še vedno velja za manj vrednega od tistega, ki ga opravi moški. Spolna stereotipizacija in diskriminacija tako žensko kot moškega še vedno omejujeta pri izbiri študija in pozneje poklica. To vodi v trg dela, ki je ločen po spolu in kjer so poklici, v katerih večinoma delajo ženske, podcenjeni v primerjavi s tistimi, v katerih je več moških. Ženske so zaradi materinstva še vedno prisiljene iskati bolj prilagodljiv delovni čas kot moški. Zaradi porodniškega dopusta in nege otroka večkrat prekinejo kariero, kar vpliva na njihovo poznejšo možnost napredovanja in višino plačila za delo. Toda težava ni zgolj ena plača, saj se učinki razlik v letih seštevajo, nazadnje pa pripeljejo tudi do splošno nižjih pokojnin, ki jih v starosti uživajo ženske. Zato so ženske, ugotavlja Evropska komisija, bolj izpostavljene tveganju za revščino.
Kot navaja tudi Statistični urad Republike Slovenije (Surs), so povprečne bruto plače žensk v Sloveniji leta 2007 presegle moške samo v starostni skupini 15 do 24 let, v vseh drugih starostnih skupinah pa so ženske zaslužile manj kot njihovi moški kolegi na enakih ali primerljivih delovnih mestih. Največ plačilne neenakosti med spoloma se pojavlja po 65. letu starosti, v škodo žensk. Plače žensk povsod v Sloveniji zaostajajo za moškimi, še najmanj razlik med njimi je bilo na Koroškem in jugovzhodu države.
Ker je leto 2010 tudi evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti, Evropska komisija žensko plačilno enakost vidi kot eno od svojih prednostnih nalog. Zaradi gospodarske krize je enakost med spoloma ena ključnih postavk za povečevanje konkurenčnosti in dejavnik okrevanja ter rasti gospodarstva, pravijo v komisiji. Za izpolnjevanje svojega cilja se nameravajo angažirati na lokalni, regionalni in nacionalni ravni ter v kampanjo vključiti predstavnike delavcev in delodajalcev ter nevladne organizacije in tiste, ki odločajo v politiki in krojijo zakone.
Premalo slovenskih menedžerk in političark
Tako kot v politiki se tudi v vsakdanjem poslovnem življenju pokaže, da vrhove centrov moči in odločanja zasedajo predvsem moški. To nam zelo hitro pokaže pogled v kroge, kjer se oblikujejo in sprejemajo strateške odločitve. V parlamentih evropskih držav je še vedno manj žensk kot moških, podobno je v nadzornih svetih in upravnih odborih podjetij. Po podatkih Sursa, ki je naredil posebno raziskavo Menedžerke v Sloveniji, se naša država po razporejenosti moči med spoloma uvršča na 34. mesto na svetu, zastopanost žensk v politiki pa je v Sloveniji zgolj desetodstotna.
Kot navaja raziskava, katere avtorica je Nelka Vertot, je načrtovanje in vodenje ekonomske prakse tradicionalno v rokah moških, ženske na vodilnih poslovnih položajih so bile vselej redkost in v nekaterih kulturah ter panogah je še vedno tako. V času socializma so Slovenke dosegle določeno stopnjo socialnih pravic, tudi višjo kot njihove evropske kolegice. Podatki povedo, da so ženske v Sloveniji celo bolj izobražene od moških, tudi povprečna plača žensk se približuje povprečni plači moških, toda zastarela miselnost in družinske obveznosti jih še vedno pogosto ovirajo na poti do uspeha na poklicnem področju, ugotavljajo pri Sursu. Čeprav je žensk več kot polovico svetovnega prebivalstva, niso nikjer na svetu med podjetniki in menedžerji zastopane 50-odstotno. Podatki Sursa kažejo, da je konec leta 2008 poklic direktorice oziroma menedžerke opravljalo 30,6 odstotka žensk. Skupno je namreč ta poklic v Sloveniji tega leta opravljalo 41.423 oseb, od tega je bilo 12.687 žensk. Od tega jih je bilo 81,7 odstotka zaposlenih na vodstvenem položaju v večjih družbah, 18,3 odstotka pa v manjših družbah.
Poročilo Združenih narodov o človekovem razvoju za leto 2009 našo državo po vrednosti indeksa človekovega razvoja (GDI) uvršča med države z zelo visoko stopnjo razvoja, in sicer smo zasedli 29. mesto na svetu. Po merilu razporejenosti moči po spolu (GEM), ki kaže, koliko so ženske dejavne v javnem življenju, pa se je naša država uvrstila na 34. mesto na svetu, pred nami je bilo iz skupine EU-27 štirinajst držav članic EU, za nami so se uvrstili Ciper, Portugalska, Češka, Malta, Estonija, Poljska, Slovaška, Madžarska, Litva, Latvija, Bolgarija in Romunija.
Tudi izobrazba ne pomaga
Kot nadaljuje raziskava Sursa, je zastopanost slovenskih žensk v politiki (merilo je delež žensk v parlamentu) zgolj desetodstotna. Moč žensk pri odločanju in njihova aktivnost pa se merita z deležem žensk na vodstvenih položajih ter z deležem žensk na tehničnih in strokovnih položajih. Ti podatki so nekoliko bolj obetavni, saj je zastopanost žensk na vodstvenih in vodilnih položajih 34-odstotna, na tehničnih in strokovnih položajih pa je celo 56-odstotna.
Po statističnih podatkih so plače žensk v Sloveniji v letu 2007 dosegale povprečno 92,2 odstotka povprečne mesečne bruto plače moških (0,9 odstotne točke manj kot leta 2006), kar pomeni, da so bile plače žensk v Sloveniji v tistem letu povprečno za 7,8 odstotka nižje od plač moških.
Čeprav gre za povprečje in je do razlik prihajalo zaradi različne izobrazbene, starostne in poklicne strukture, je pomenljivejši podatek, da je bila razlika v povprečni letni bruto plači med moškimi in ženskimi vodstvenimi delavci (zakonodajalci, menedžerji, visoki uradniki) bistveno večja. Ženske vodilne delavke so dobile izplačanega le 91,4 odstotka povprečne mesečne bruto plače moških, oziroma na mesec so v povprečju zaslužile 2405 evrov bruto, njihovi moški kolegi pa 2630 evrov bruto. Največje razlike med plačami po spolu so bile v dejavnosti finančnega posredništva. Krivica je še bolj očitna, če upoštevamo dejstvo, da je imelo 67,9 odstotka menedžerk in direktoric končano najmanj univerzitetno izobrazbo, med moškimi menedžerji in direktorji pa se jih je z najmanj univerzitetno diplomo lahko pohvalilo samo 53,9 odstotka.
Iz današnje tiskane izdaje priloge Dela FT