A.S.
Ljubljana - Zadnji dan lanskega leta so imele Slovenske železnice najetih za 349,8 milijona evrov posojil, od tega 255 milijonov s poroštvom države. Približno 115 milijonov več kot pet let prej, ko so bile SŽ delno že sanirane. Tudi večina novih posojil - okrog 90 milijonov - je bila najeta za nakup lokomotiv, vzdrževanje in nakup tovornih vagonov, preostanek pa za financiranje obstoječih obveznosti, je ob predstavitvi sanacijskih želja povedal generalni direktor SŽ Goran Brankovič. Poslovodstvo si sanacijo SŽ namreč predstavlja trodelno: poslovno, finančno in kadrovsko.Osnovni kapital SŽ je od konca leta 2004 ostal pri 95 milijonih evrov, bilančna izguba pa se je iz takratnih 41 povečala na 80 milijonov evrov. In pripeljala SŽ praktično do stečaja, ki so se ga rešile le zaradi zakonske omejitve. Stečaj bi bil za mobilnost prebivalstva (16,7 milijona neprepeljanih potnikov, 35,6 milijonov evrov izpada prihodkov, prekinitev mednarodnih povezav), gospodarstvo (11 milijonov ton neprepeljanega tovora, 66 milijonov evrov manj prihodkov, motnje v oskrbi slovenskega gospodarstva), zaposlene na SŽ (izguba 12 tisoč delovnih mest, socialna ogroženost 36 tisoč prebivalcev), pa tudi varnost in okolje (3,3-odstotno povečanje izpuhov CO2 iz prometa, preusmeritev težkega tovora na ceste) prava katastrofa. Ker tega nihče ne želi, je bilo treba ukrepati in poslovodstvo, država ter socialni partnerji to sedaj počno.
Med ukrepi za poslovno sanacijo je Goran Brankovič kot prispevek SŽ navedel za 6 milijonov evrov več prihodkov, zmanjšanje stroškov za 10 milijonov evrov in znižanje stroškov zaradi čakanja na delo za 5 milijonov evrov. Prispevek države bi bil 6 milijonov z uporabnino za potniški promet in 25 milijonov kot ustrezno plačilo za opravljanje obvezne gospodarske javne službe. Socialni partnerji pa naj bi s sklenitvijo dogovora o znižanju plač v letu 2010 za poslovno sanacijo prispevali 9 milijonov evrov.
Od predlaganih več kot 40 milijonov razlike med realizacijo in plačilom naročenega opravljanja potniškega prometa je država priznala znesek med 38 in 39 milijoni evrov, pri tem pa po pojasnilu Gorana Brankoviča ne gre za pokrivanje izgube ali za državno pomoč, temveč le za priznanje terjatve SŽ do države. Tega denarja pa SŽ še niso videle in ga v letos tudi skoraj zanesljivo ne bodo, vse je še stvar dogovora.Pri zagotavljanju kapitalske ustreznosti na SŽ še predlagajo, da bi država prevzela 123,6 milijonov posojil, ki so jih SŽ najele s poroštvom države. V SŽ sumijo, da se je med letoma 1986 in 1993 iz transportne dejavnosti v infrastrukturo, torej iz prevozniške dejavnosti v tire, prelilo 101,2 milijona evrov. Če je bilo to res tako, se bo treba dogovoriti, kako stvari uskladiti. Bilančna izguba (41 milijonov evrov) ob koncu leta 2004 je dokaz, da so bile SŽ takrat le delno sanirane. Kar je pomembno, ker zaradi takratne sanacije SŽ vse do leta 2014 po evropskih pravilih igre niso upravičene do državne pomoči. Če pa bi lahko dokazali, da gre le za delno sanacijo, potem bi država SŽ še lahko pomagala!
Pri zagotavljanju likvidnosti v poslovodstvu SŽ razmišljajo o izdaji obveznic (v vrednosti 200 milijonov evrov). SŽ potrebujejo denar za reprogramiranje kratkoročnih posojil in (46 milijonov) za nujno vzdrževanje. Seveda bodo o izdaji še temeljito razpravljali tajko v usklajevalnem odboru, komisijah in s strokovnjaki.Največ hude krvi pa trenutno povzroča napotitev 1075 zaposlenih na čakanje. Ta ukrep, zatrjuje Goran Brankovič, v ničemer ne prejudicira ukrepanja ob siceršnji prezaposlenosti na SŽ. Kadrovska sanacija naj bi bila sicer karseda mehka. Od sedaj nekaj več kot 7700 zaposlenih v ožjih SŽ jih bo v naslednjih treh letih 1.361 izpolnilo oba pogoja za upokojitev. Letos 821, prihodnje leto 299 in leta 2012 še 241. V popolnem soglasju in z dogovorom bi tako lahko rešili problem prezaposlenosti. Ob dodatnem podatku, da je v SŽ zaposlenih več invalidov kot v Žip (Železniškem invalidskem podjetju). Tudi v drugi polovici lanskega leta je bilo 375 zaposlenih že na čakanju, po dogovoru pa so bile tudi plače tistih, ki so delali, znižane.Čakanje na delo je začasen ukrep, ki je ob padcu prihodkov od transporta s 160 milijonov v letu 2008 na sto milijonov lani, logičen. Dela za vse preprosto ni, kako pa bo v prihodnje, bodo še videli. Vseh šest mesecev naj bi bilo na čakanju 823 zaposlenih, ostali pa krajši čas. Številko o skupaj 2000 čakajočih so poslali na zavod, razlog za čakanje pa je drugačen. V prvem krogu je omenjeno zmanjšanje obsega del, v drugem racionalizacija poslovanja s spremenjeno organiziranostjo družbe, ki prinaša združevanje enot in ravni vodenja.