Kandidat za ministra Karl Erjavec ima verjetno prav, ko se otepa resorja ministrstva za delo. Medtem ko se politiki z desne in leve prepirajo, komu pripada večji del kadrovske pogače, je namreč ozračje v domačem gospodarstvu precej manj zmagovito. Zlasti v industriji. Ob vseh težavah je zdaj vanjo udaril še val odpuščanj, ki po obsegu in morebitnih posledicah že dobiva obrise kadrovskega cunamija z začetka devetdesetih let.
Zadnji v nebo vpijoč primer je nekdanji ponos Industrija usnja Vrhnika. Ne le da se nekateri zaposleni že zatekajo po pomoč celo na Rdeči križ, ampak zadnji dogodki v največji vrhniški družbi (merjeno po številu zaposlenih) že postavljajo vprašanje, kdo sploh krmari ladjo. Zaposleni zagotovo ne. Če so še pred dvema tednoma zatrjevali, da stavkali ne bodo (stavka bi ohromila naročila, brez teh pa tudi plač ne bo), so ta teden kljub vsemu morali ostati doma. Vseh 640. V tej vrhniški družbi namreč nimajo denarja niti za surovine, kaj šele za plače, če lahko tako rečemo 180 evrom nadomestila, kolikor so zaposleni dobili za delo v septembru.
Za nameček si ena za drugo sledijo likvidacije podjetij. Po ajdovski Lipi, kranjskem Ibiju, Gorenjskih oblačilih in Drogi Kolinski so nepremičninski apetiti lastnikov zavladali v Liku Vrhnika, Kli Logatcu itn. Če je bil spomladi tarča takšnih in drugačnih likvidatorjev nekdaj močni kranjski tekstilni bazen, so zdaj na udaru drugi: škofjeloški Kroj, Beti Metlika, izolski Mehano.
Vendar tega, da podjetja likvidirajo, ne kaže pripisati le recesiji. Če so imeli v preteklosti lastniki nekaterih podjetij za napovedane likvidacije priročen izgovor v neprecenljivih nepremičninah, tega izgovora v času globalne finančne krize zagotovo ni več. Precej več pa bi lahko našli drugih skupnih točk. Če je najprej udarilo v podjetja iz tekstilne in lesne industrije, so druga skupna točka njihovi likvidatorji. To večinoma niso strateški kupci iz sorodnih dejavnosti, temveč finančni holdingi, ki pospešeno likvidirajo tovarne, da bi se na drugi strani sprostile poslovne naložbe. Zlasti nepremičnine.
Vse daljši je tudi seznam podjetij, v katerih plačujejo za slabo minulo delo svojega vodstva ali sporne politične odločitve preteklih obdobij. To nedvomno velja za Industrijo usnja Vrhnika, sladkogorsko Palomo in begunjski Elan, ki jim zdaj ne kaže dobro tudi zaradi morebitnih likvidnostnih težav njihovih lastnikov. Vsa tri podjetja namreč čakajo na izdatno finančno pomoč svojih paradržavnih lastnikov. To v času globalne finančne krize pomeni le novi rez v že tako okleščene proračune Kapitalske in Slovenske odškodninske družbe, še manj pa ponuja odgovor, ali je državna pomoč v obliki dokapitalizacij kaj drugega kot nova gasilska akcija v teh podjetjih. Lahko se vprašamo tudi drugače: rešilno vrv na Vrhniki, v Begunjah in na Sladkem vrhu imata ta trenutek res paradržavna sklada Kad in Sod, toda kako bomo v slabih časih reševali podjetja, če jih nismo mogli niti v dobrih?
S tem vprašanjem se bo morala soočiti nova vladna koalicija, v kateri, sodeč po naštetem, ne bo manjkalo izzivov ne za finančnega in ne za gospodarskega ministra. Za povrh je pred vrati recesija. Prve ukrepe je že napovedala avtomobilska industrija, a prav lahko, da ne bo zadnja, je v zadnji Sobotni prilogi opozoril Draško Veselinovič. »Ko so časi negotovi, ljudje pač začnejo verjeti, da je njihov avto dober še za kakšno leto, enako hladilnik in štedilnik.«