In nekdo, ki ne soglaša s popolno neoperativnostjo sedanje vlade, prvim lastnikom Luke Koper. Štirje poslanci in predstavniki sindikata o tem govorijo javno. Način reševanja kadrovskih vprašanj v Luki Koper pa je dodatno sprl predstavnike koalicije. Predvsem zato, ker so koalicijski jastrebi še bolj kot prvega nadzornika in vodstvo osmešili pravzaprav svoje partnerje in »soborce«. Končni rezultat bo še dodatni padec indeksa volilnega zaupanja. Volivci lahko v povsem nenačelni »koaliciji« precej enoglasno ocenijo: tako se gospodarstvo ne vodi. Vprašanje je torej, kakšne kadrovske rešitve so sploh mogoče v takšnih politično nestabilnih časih.
Predlagatelji Gregorja Veselka pravijo, da je strokovno dobro podkovan, ne vedo pa, kakšna nevarnost sta njegova popolna neizkušenost pri vodenju najpomembnejših državnih podjetij in nadpovprečna ambicioznost. Dobro obveščeni pravijo, da je Veselko dobil primerno jamstvo, da bo zagotovo ostal v upravi tudi po julijski skupščini in imenovanju novih nadzornikov. Morda ne kot predsednik, zagotovo pa kot član. S tem da mu je vsem zapletom navkljub uspelo zamenjati dosedanjega predsednika Roberta Časarja in njegovega namestnika Alda Babiča, je že opravil najpomembnejši in ta trenutek najtežji del posla. Od tod naprej je usoda že bolj v njegovih rokah.
Dobra stran Luke Koper je med drugim tudi njena dobra kadrovska strukturiranost, ki jamči, da podjetje lahko uspešno posluje ne glede na usposobljenost uprave in nadzornega sveta. Bivši direktor Luke Koper Bruno Korelič je ves čas vedel, da ima ta družba obetajoč kadrovski potencial, a je vedno govoril, da bodo premalo kompetentni člani uprave družbo povsem zavozili.
V tem se je zmotil. Po štirih letih ni na mizi podatkov, da je dosedanja uprava povsem zavozila usodo velikega logista. Odgovore na ključna vprašanja o kriminalnem vedenju (privatizacija, prezadolžitev, zaledni terminali ...) še čakamo. Po drugi strani je Luka Koper ravno v zadnjih dveh letih dohitela in prehitela tržaško pristanišče v nekaterih ključnih postavkah (denimo pri kontejnerjih) in v primerjavi z drugimi pristanišči ohranila dobre rezultate.
Vse to seveda ne pomeni, da si predsednik uprave, njegov namestnik in nadzorniki ne bi zaslužili zamenjave. Lastnik ima zmeraj pravico zamenjati tistega, o katerem je prepričan, da ne daje pričakovanih rezultatov. Ne vemo, zakaj so pri tem potrebne skrivalnice. In pri skrivalnicah se začne dvom. Pri tokratni zamenjavi uprave Luke Koper je bilo veliko škode povzročene slovenski politiki in avtoriteti države; koliko tudi pristaniškemu podjetju, se bo še pokazalo.
Po eni strani je država poskušala delovati pravičniško, vzporedno z državnimi ukrepi pa je nastala nova, povsem nenačelna koalicija, ki je že lani decembra vedela, da vodijo upravo nesposobneži, ki jih je treba zamenjati. Še preden smo lahko od katerega koli organa dobili kakršno koli poročilo, še preden se je zahtevana revizija sploh začela, so vrhu uprave odrezali glavo. Zakaj so potem sploh naročili revizijo?
Takšna zamenjava je hkrati nezaupnica in zaušnica Pahorjevi politiki, sporočilo, da že deluje država v državi, in napotek, da morajo po naslednjih volitvah predsedniki uprav vseh državnih podjetij kar sami pospraviti kovčke. V takšnih razmerah ljudje mislijo bolj na politiko, intrige in zdrahe kot na posel. To pa nas lahko skrbi.
Iz četrtkove tiskane izdaje Dela