»Zamrznitev marž: nasilje, ki se obrne proti proizvajalcem«

Ljubljana – Trgovinska zbornica Slovenije zavrača obtožbe o pregretosti trgovskih marž, njihovi nesorazmernosti v primerjavi z evropskim povprečjem ter slabi poslovni morali. V nasprotju s podobnimi okoliščinami pred dobrimi tremi leti pa se trgovski direktorji večinoma niso pripravljeni vključiti v javno razčiščevanja censkega razreza »štruce kruha in hleba sira«. Zato smo težko našli sogovornika; največji trgovci menijo, da javne polemike ne vodijo nikamor (dokler svoje resnice ne morejo potrditi s podatki, ki so poslovna skrivnost), medtem ko diskontnim trgovcem pravzaprav nihče ničesar ne očita.

Vsak dan javno izrečene in zapisane »provokacije in manipulacije« pa so k odzivu vendarle spodbudile generalnega direktorja Spara Slovenija Igorja Merviča. Kot je dejal, je bil zgrožen, kako lahko kdo govori, da imajo trgovci 90-odstotne marže. »Pri nas nobena blagovna skupina nima tolikšnih razlik v ceni. Takšen nesmisel odločno zavračam.« Mervič, ki govori v imenu Spara, kot mero ne jemlje celotne slovenske trgovine, temveč blagovne skupine. Ali imajo potemtakem lahko tako visoko maržo posamezni izdelki? »Mislim, da med 12.000 živilskimi izdelki nimamo nobenega takšnega. Teoretično bi bilo sicer možno, bilo pa bi sramotno. Naj pojasnim, da oblikujemo razlike v ceni znotraj blagovne skupine v skladu z našo poslovno politiko, da so v skupini osnovni izdelki, pri katerih vzdržujemo zelo majhne razlike v ceni, in izdelki, ki prenesejo višje cene. Poskušamo zadovoljiti celo paleto okusov in zahtevnosti kupcev. V tem je smisel trgovine povsod po svetu.«

Mervič: Cene pri nas so pod povprečjem EU

Na trditve, da so trgovske marže dva- do trikrat višje od evropskih, Mervič odgovarja z vprašanjem: »Kako je potem možno, da so Sparove cene v Sloveniji nižje kot cene istovrstnih izdelkov v Sparovi verigi v Avstriji in Italiji? To je dokazala tudi analiza, ki so jo opravili na RTV Slovenija. Sploh pa so tudi po Eurostatovih podatkih maloprodajne cene po blagovnih skupinah pri nas pod povprečjem EU. V Sparu nam je prva skrb ohraniti najnižje možne cene na slovenskem trgu in v primerjavi s tujimi trgi.« Pa komentar na »trgovske palače«, ki jih plačujemo kupci skozi marže? »Zame je vedno najpomembnejši kupec in zagotovilo, da bo pri nas kupoval po najnižjih cenah. Če mi uspe s poslovanjem doseči najnižje cene, sem poglavitni del poslanstva opravil. Potem se lahko ukvarjam z razvojem podjetja, da bom kupcu ponudil več sodobnih trgovskih površin.«

Eden od razlogov za težave znotraj živilske verige so po sogovornikovih besedah težave s (prenizko) produktivnostjo. Sam ni poseben poznavalec razmerij znotraj verige, zato se opira na ocene pridelovalcev in predelovalcev. Ti namreč ugotavljajo, da je pridelava med najmanj produktivnimi in učinkovitimi v Evropi, podpovprečna pa je tudi produktivnost v predelovalni industriji. Zato, meni Mervič, bi jim moralo ministrstvo za kmetijstvo ustvariti razmere, da bi lahko postali učinkovitejši, namesto da vodi kampanjo za zamrznitev marž v trgovini.

Trgovina je po produktivnosti vendarle bliže evropskemu povprečju in ima v tem pogledu manj rezerv. Dobavitelji tarnajo, da slovenski trgovci ponujajo preveč uvoženega blaga (Spar ponuja 70 odstotkov domačega), ne slišijo pa pozivov, naj tudi sami več izvažajo. Seveda, pravi Mervič, ker je to težko, treba je imeti prave izdelke, poznati trge in ljudi.

Zamrznitev marž bi preusmerila nabavne tokove

Kaj bi pravzaprav prinesla zakonska zamrznitev marž (če bi jo EU sploh tolerirala, kar je tudi po prepričanju varuha konkurence Janija Soršaka malo verjetno)? »Vsaka zamrznitev marž je nasilje,« razmišlja direktor Spara. »Izkušnje imam iz Jugoslavije, iz pohištvene panoge. Po zamrznitvi se je nabavna veriga popolnoma razsula, vsi so poiskali izhode. Tudi tukaj in zdaj bi se verjetno zgodile velike spremembe. Kaj bi storili? Ne glede na zelo dobre odnose s slovenskimi dobavitelji, ne glede na njihovo zaupanje bi morali zavarovati svoje ekonomske interese. Razširili bi svojo pekarsko dejavnost, znova pa bi oživili idejo o lastni mesni industriji, podobno kot jo ima Spar Avstria. Spremenil bi se asortima in nabavni tokovi bi se preusmerili.«

Mervič je proti takšnemu radikalizmu, ki bi na koncu prizadel proizvajalca. Strinja pa se z izdelavo kodeksa, ki pa »ne more določiti razmerij v nabavni verigi, ampak postaviti pravila, da partnerji spoštujejo sklenjene pogodbe, tudi določila o plačilnih rokih«. Spar, pravi sogovornik, v 90 odstotkih plačuje dobaviteljem v 15 dneh in zaradi izboljševanja likvidnosti celo deloma omejuje investicije.