Toda socialni ukrep že kaže manj solidarne učinke, saj je višja minimalna plača poslabšala položaj samozaposlenih, in sicer zgolj tistih, ki imajo najmanjše prihodke. Ko je pred meseci v javnosti potekala burna razprava o nujnem povišanju minimalne plače, je bila takrat že pričakovana problematika nekaterih samostojnih podjetnikov odrinjena v majhne članke ob robu krovnih tem. Delodajalci so zaradi višjih plač svarili pred zaposlitvenim armagedonom, takisto raznorazna združenja. Malokateri strokovnjak, ki je v tem ali onem mediju, na nacionalni ali komercialni televiziji komentiral zahtevani ukrep, se je ustavil pri samozaposlenih. Ti so v slovenski družbi resda pridobili nekakšen status špekulantov, torej tistih, ki ob siceršnji zaposlitvi še malo služijo, kot se reče, ob strani. Toda med fizičnimi osebami z dejavnostjo, kot se jim klinično reče, so obrtniki, frizerke, samostojni kulturni delavci, samostojni novinarji in mnogi drugi, špekulante pa je mogoče poiskati še marsikje drugje. So pa na težave tako imenovanih espejev v času pogajanj o minimalni plači in sprejemanja zakona opozarjali v obrtno-podjetniški zbornici, vendar zaman.
Za šibke večji prispevki
Dvig minimalne plače je namreč vplival na znesek prispevkov za socialno varstvo, ki jih morajo samozaposleni plačati vsak mesec, in sicer začenši s prvim mesecem takega statusa, četudi dotlej ponavadi še niso ničesar zaslužili. Sprememba je sicer negativno prizadela zgolj razred samozaposlenih z najmanjšimi prihodki oziroma tiste, ki prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje plačujejo od osnove v višini minimalne plače; zavarovalna osnova je v njihovem primeru manjša od 7111,48 evra. Po novem morajo plačevati za 52,2 evra višje mesečne prispevke, kar na letni ravni znese kar 626,4 evra. Samozaposleni v preostalih razredih, katerih bruto zavarovalna osnova predstavlja ustrezen delež bruto povprečne plače, pa od dviga 'minimalca' dalje plačujejo manjše prispevke. Ti so po novem v grobem nižji za najmanj deset in največ 36 evrov na mesec.
Pri tem ni nepomembno, da je vlada v zakon o minimalni plači vključila tudi možnost postopnega prehoda na 734,15 evra bruto za delodajalce, ki bi jim takojšen dvig plač »povzročil velike izgube in ogrozil obstoj podjetja ali bi imel za posledico odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnih razlogov večjemu številu delavcev«. Ti lahko postopen prehod na višjo minimalno plačo izvedejo upoštevajoč pisni sporazum s pristojnim sindikatom, s čimer mora biti seznanjen tudi inšpektorat za delo. Vmesno obdobje lahko traja največ do konca decembra 2011, vendar mora minimalna plača že s 1. januarjem prihodnje leto znašati 685,25 evra, ustrezno usklajenih z rastjo cen življenjskih potrebščin v letu 2010.
Vlada samostojnim podjetnikom z najnižjimi prihodki ni omogočila takšnega postopnega prehoda na plačevanje višjih prispevkov za socialno varstvo. O tem niso bili niti obveščeni, ampak jih je na spletišču davčne uprave v razdelku o višini prispevkov zgolj pričakala navedba višjega zneska za plačilo. Pri tem je zlasti pomenljivo, da zavod za zaposlovanje v zadnjem letu kot korekcijski ukrep zaradi krize in odpuščanj intenzivno spodbuja samozaposlovanje, ki ga subvencionira s 4500 evri. To na trg vsak mesec pahne nove in nove espeje, med katerimi ni malo mladih in nadobudnih podjetnikov, ki v teh časih ne morejo dobiti klasične zaposlitve.
Ni podatkov
Samozaposlenih je bilo po podatkih statističnega urada konec leta 2008 nekaj več kot 73 tisoč, toda vlade ta segment trga dela najbrž ni pretirano skrbel, saj je tišji od trum delavcev, ki so upravičeno besno stavkali pred vhodi na njihova delovna mesta. To potrjuje tudi dejstvo, da smo trčili ob zid, ko smo poskušali pridobiti relevantne statistične podatke o fizičnih osebah z dejavnostjo. Zanimalo nas je, koliko ljudi oziroma samozaposlenih so prizadeli višji prispevki za socialno varnost in kolikim je malenkost lažje, ker so se jim obvezni mesečni odhodki rahlo znižali. Podatkov, kot se je izkazalo, ni mogoče dobiti, ker jih, v konsolidirani obliki, preprosto ni.
Z davčne uprave so nam sicer posredovali okvirne podatke o številu samozaposlenih, ki ji morajo vsak mesec predložiti obračun prispevkov za socialno varnost za zasebnike in so te za letošnji februar obračunali od osnove v višini minimalne plače. Kot kažejo poslani podatki, je takih zasebnikov 45 odstotkov oziroma okrog 26 tisoč, kar pomeni, da so državi za februar plačali skupno slabih šest milijonov evrov prispevkov, za marec, ko je začel veljati dvig minimalne plače, pa že 7,3 milijona. Razlika je občutna tudi za državno blagajno, saj se vanjo zdaj steka več denarja: dobrih 1,3 milijona evrov.
Med samozaposlenimi je tudi 363 samostojnih novinarjev, ki prispevke za socialno varnost plačujejo sami, in okrog 2400 samostojnih kulturnih delavcev, od katerih skoraj šestim desetinam mesečne prispevke poravnava ministrstvo za kulturo. Iz podatkov, ki so nam jih sporočili iz tamkajšnje službe za odnose z javnostjo, je namreč razbrati, da kar 1410 samozaposlenim kulturnikom plačujejo prispevke v višini 60 odstotkov bruto povprečne plače predpreteklega meseca, kar po novem pomeni tudi manjši strošek za kulturno ministrstvo. Razlika v višini prispevka je, glede na druge razrede samozaposlenih, sicer res najmanjša (9,17 evra na mesec), toda ministrstvo tako po novem prihrani slabih 13 tisočakov na mesec.
Ministrstvo pa nič
Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve smo vprašali, ali so seznanjeni z dejstvom, da je dvig minimalne plače zaradi višjih prispevkov prizadel razred tistih samozaposlenih, ki zaslužijo najmanj, in ali menijo, da je ukrep socialen in solidaren. Prav tako smo jih pobarali za kakršnekoli relevantne podatke o samozaposlenih, vendar jih tudi ministrstvo nima. Sicer pa so pojasnili, da so pri pripravi zakona o minimalni plači upoštevali vrednost košarice minimalnih življenjskih potrebščin (734,15 evra bruto), s čimer so hoteli doseči ključni cilj, »da mora biti delavcem, prejemnikom minimalne plače, zagotovljeno dostojno preživetje«. Prepričani so, da je bil tako storjen velik korak naprej k preprečevanju revščine med zaposlenimi, pri čemer so opozorili na prehodno obdobje. O samozaposlenih, torej tistih, katerih dejavnost spodbuja tudi organ iz resorja ministrstva (zavod za zaposlovanje), pa prav nič.
Razumljivo bolj zgovoren je bil namestnik generalnega sekretarja obrtno-podjetniške zbornice Pavel Sedovnik, ki je poudaril, da je zbornica na negativne posledice opozarjala že, ko sta zakon obravnavala ekonomsko-socialni svet in državni zbor. Predlagali so, da se samozaposlenim, podobno kot delodajalcem izplačilo višje minimalne plače, omogoči postopen dvig zavarovalne osnove, toda tega ni nihče upošteval, niti o tem niso hoteli pretirano razpravljati. Sedovnik danes vidi dva temeljna problema, in sicer, da je dvig minimalne plače zelo prizadel prav najmanjše espeje, zaradi višje zavarovalne osnove pa tudi omenjeni ukrep zavoda za zaposlovanje: »Če hočemo nezaposlenost reševati s spodbujanjem samozaposlovanja, potem to ni prav.«
Tudi eden najglasnejših motorjev prizadevanja za dvig minimalne plače, predsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Dušan Semolič, se je strinjal, da si ne gre zatiskati oči: »To je problem, ki je nastal kot posledica upravičenega dviga minimalne plače.« Med samozaposlenimi je po njegovih besedah resda veliko razlik, toda številni trdo delajo in so bili v tak status prisiljeni, zato bi morala »država problem preučiti in jim nekako pomagati«. Kar zadeva spodbujevalni ukrep samozaposlovanja pri zavodu za zaposlovanje, pa je Semolič prepričan, da država oziroma zavod za zaposlovanje ne storita dovolj, da bi nadobudnim espejem poleg dobrih pojasnila tudi slabe plati samozaposlitve. »Pristojne službe bi morale bolj odgovorno svetovati,« je dejal in dodal, da zavodu novi espeji koristijo tudi zato, ker nove samozaposlene lahko izbrišejo iz drugih evidenc.
Ekonomist in nekdanji direktor Umarja Janez Šuštaršič je že pozimi v kolumni v Financah izračunal, da bo vpliv višje minimalne plače na gospodarstvo negativen, dolgoročni učinki pa še mnogo slabši (denimo pritiski na preostale plače, odpuščanje, propadanje podjetij z večino zaposlenih na minimalni plači). Tudi on nam ni mogel pomagati z relevantnimi številkami o samozaposlenih na Slovenskem, ker ne pozna natančnih podatkov o spremembah, ki so jih prizadele, pa razmer podrobneje ni mogel komentirati. Povedal pa je, da gre v splošnem za problem, na katerega se opozarja vsakič, ko se sprejema zakonodaja na trgu dela in področju sociale, in sicer da ima zakonodajalec vedno pred očmi klasične delavce, premalo pozornosti pa posveča drugim tipom zaposlitve.
Iz današnje tiskane izdaje priloge Delo Mag