V Rimu so naposled sprejeli varčevalni paket, ki naj javne stroške zmanjša za 24 milijard evrov v dveh letih, kot pesek v oči pa meče za tisoč evrov manjše plače parlamentarcev. O tem so se prepirali od zgodnje pomladi, brez zaupnice vladi ni šlo. Veliko prahu dviga tudi spor v oblastnem vrhu, med prvim, Berlusconijem, in drugim, Finijem, ki bi bil rad prvi, če ne takoj, pa pozneje, saj tudi Vitez ne bo večen. Medtem ko se dajejo med seboj, se vsem pred očmi podira stari proizvodni in socialni red.

Fiatov mogočnik Sergio Marchionne je namreč skoraj mimogrede oznanil javnosti, da je konec starega reda, kolektivnih pogodb, pogajanj socialnih partnerjev, sindikalnih pritiskov, stavk, italijanskega pojmovanja industrije. Dvajset milijard (skoraj toliko, kot namerava v dveh letih privarčevati Berlusconi z vso državo) je obljubil kot investicijo v avtomobilsko industrijo, v zameno pa zahteva sodelovanje, prilagajanje, poslušnost.

Marchionne je bil sicer rojen v Italiji, vendar je ni zares doživljal v časih, ko je vsa Italija živela od Fiata in za Fiat, skoraj vsi so bili tako ali drugače povezani z avtomobili. Če ne drugega, so želi žito, iz katerega so peki pekli kruh za delavske malice. Ko je šlo Fiatu dobro, je šlo dobro vsem, ko mu je šlo slabo, so vsi dajali denar, da so Fiatovi delavci brez dela lahko preživeli pri jaslih dopolnilne blagajne. Tako je bilo desetletja, Fiat je množično, ponavadi preveč množično zaposloval, država je vedno znova poskrbela, da se je obdržal nad vodo. Subvencije pri prodaji avtomobilov so bile doslej vsakdanja stvar, sicer jih ne bi toliko prodali.

Sergio Marchionne je zrasel v Kanadi, tam se je šolal, kanadski državljan je, svojega ameriškega poslovnega duha je oplemenitil s švicarskimi izkušnjami. V Torino so ga pripeljali reševat potapljajočo se barko. Rešil jo je, jo zapeljal na odprto morje, potem pa hitro spet postal, kar je zmeraj bil. Svetovljanski poslovnež, ki so mu meje odveč. Gradi imperij, predsednik Fiata je in hkrati prevzetega Chryslerja. Torinsko vodstvo se sestane kar v Detroitu, ko sprejema strateške načrte.

Kar počne Marchionne, je globalizacija v najbolj čistem in grobem pomenu besede. Globalizacija ne mara kolektivnih pogodb, sindikatov, tudi gospodarskih zbornic ne. Dovolil je sicer, da so ga malo stisnili v kot in je moral ohraniti proizvodnjo v Pomiglianu pri Neaplju, odgovoril pa je tako, da je tam ustanovil novo podjetje, ki je zunaj zbornice, kolektivnih pogodb in sindikalnih dogovorov.

Tako bo zelo na hitro storil z vsem Fiatom, lastniki pa ne rečejo nobene (sicer bi kdo rekel, da so kaj krivi) in si manejo roke. Če privolite v moje pogoje in bodo tovarne delale nemoteno, brez stavk in pretresov, je s prijaznim nasmeškom pojasnil Marchionne, bomo vložili dvajset milijard evrov. Če niste za to, tudi ni problema, vložili bomo kje drugje. Marchionne zahteva red in disciplino, delavci v Pomiglianu so morali podpisati nove pogodbe o delu, da so jih spet zaposlili. Nobenih sindikatov ni bilo več zraven, nobene zbornice, tudi vlade ni nihče nič vprašal, zgodilo se je čez noč.

Zdaj so pretreseni vsi. Vlada, ki se je ukvarjala sama s seboj namesto z realnim svetom, gospodarska zbornica, ki brez Fiata in vseh, ki delajo za Fiat, nenadoma ni več tako mogočna, sindikati pa se tudi prebujajo iz dolgega zimskega sna in odkrivajo, da se bodo morali stvari lotiti drugače kot doslej, predvsem manj sprti med seboj. Časi, ko so se lahko igrali z ideološkimi razlikami, so mimo. Marchionne je stoletje bojev in dosežkov vrgel na smetišče zgodovine.

Iz petkove tiskane izdaje Dela.