13 razlogov ali zakaj ni dobrega razloga za samomor

Ob naslovu letošnjega maturitetnega eseja Samomor kot ­izhod iz kolesja sistema so se v javnosti pojavila razmišljanja, ali lahko da takšna tema občutljivi mladini negativne sugestije. Zelo podobna polemika se od aprila poraja o Netflixovi TV-seriji Trinajst razlogov (13 Reasons Why). Ta tematizira okoliščine, ki so najstnico Hannah Baker pripravile do tega, da si je vzela življenje.

TV-serija, ki jo je Brian Yorkey napisal po istoimenski knjižni uspešnici Jaya Asherja (v slovenščini smo jo dobili pod naslovom Trinajst razlogov), se začne po dekletovi smrti. Dogodek močno pretrese njene starše, znance, sošolce, učitelje in vodstvo šole, saj nihče ni zaznal, da se s Hannah dogaja kaj nenavadnega. Vsi njeni bližnji bi radi dobili odgovor, pojasnilo, zakaj je lepa najstnica storila najbolj obupano dejanje. Želja se jim precej grozljivo in morbidno uresniči. Umrlo dekle je namreč pred smrtjo na klasične kasete posnelo svojo zgodbo, v kateri je navedlo trinajst razlogov za svoje dejanje in jih poslalo tistim, ki naj bi bili odgovorni zanje.

V središču zgodbe je neroden, nesamozavesten najstnik Clay Jensen, ki je podobno kot nekateri drugi sošolci dobil paket kaset in se mora soočiti z zadnjim sporočilom ljube prijateljice. Trinajst razlogov je posnetih v trinajstih epizodah, v katerih nas glavna, čeprav mrtva junakinja popelje skozi svoje doživljanje srednješolskega življenja. TV-serijo lahko vidimo kot precej ostro kritiko ustroja ameriškega srednješolskega sistema, v katerem obstaja neformalna hierarhija, na vrhu katere so popularni dijaki deležni hvale in slave tako pri vrstnikih kot vodstvu šole. Zaradi svojega posebnega statusa lažje trpinčijo in zbadajo manj popularne sošolce. Nadaljevanka razgrne različne oblike in stopnje šikaniranja, ki se dogaja po srednjih šolah: od vulgarnih verbalnih opazk, blatenja, razpečevanja inkriminirajočih fotografij po družabnih omrežjih in na koncu celo do spolnih zlorab.

Napetost TV-serija dobi s tožbo, ki jo starši umrle najstnice vložijo proti šoli − saj naj bi ta preslabo preprečevala trpinčenje njune hčere.

Pred in po

Trinajst razlogov (TV-serijo je producirala Selena Gomez) torej precej prepričljivo slika najstniško življenje: tako dogodke, ki naj bi Hannah pripeljali do samomora, kot dogodke po njeni smrti. V nadaljevanki sledimo sedemnajstletnikom, torej ljudem, ki so v številnih pogledih odrasli, obenem pa še iščejo svoje poslanstvo v življenju in so polni dvomov in negotovosti. Najstniško samoiskanje je razvidno prav iz odnosa med Hannah in Clayem, ki imata duhovite, iskrive dialoge načitanih in intelektualno razvitih ljudi, po drugi strani pa sta povsem nevešča navezovanja intimnejših stikov drug z drugim. Tu velja izpostaviti odlično igro obeh mladih igralcev: Katherine Langford in Dylana Minnetta.

V trinajstih delih spremljamo, kako sošolkina poslednja izpoved učinkuje na ključne akterje v njenem življenju: nekatere razžira občutek krivde, druge skrbi predvsem, da bi se zgodba o njihovi vpletenosti razvedela – v vsakem primeru pa se njihove medsebojne vezi skrhajo. Edini junak, ki se skozi izkušnjo kaset emancipira, otrese strahu in vzpostavi kot (etičen) subjekt, je Clay.

Problem nadaljevanke lahko vidimo v tem, da vzame izpoved Hannah preveč zares in s precejšnjim patosom prikaže svoje razloge za samomor, ki pa se med seboj po teži vendarle močno razlikujejo: tako je objava njene pesmi v šolskem glasilu brez njenega dovoljenja posneta s podobno usodnim podtonom kot prizor posilstva. Posmrtna izpoved glavne junakinje ni vselej zanesljiva in verodostojna. Posthumno potezo Hannah tako lahko vidimo tudi kot gesto maščevanja, ali zlobe in zavisti, ali lastnega občutka krivde, ker ni vselej delovala, kot bi morala. Njena izpoved torej ni nujno utemeljena v resničnih krivicah, ki so ji bile prizadejane (ali vsaj ne trinajstkrat enako).

Ustvarjalci TV-serije bi torej lahko zavzeli malo več distance do glavne junakinje in zgodbo dodatno zapletli s tem, da tudi Hannah ni bila vselej v vlogi žrtve.

Privlačnost samomora

Toda vprašanje ostaja, v čem je privlačnost te nadaljevanke, ki še vedno sproža predvsem polemike po ZDA. Zdi se, da sta razloga za to predvsem dva. Prvi je povezan z infantilno fantazmo lastne smrti, kjer gre za prevpraševanje, kaj se zgodi po naši smrti – kako najbližji reagirajo na izgubo nas samih, pri čemer sanjarimo o tem, kako pomembno vlogo zasedamo v živ­ljenju bližnjih. Dejansko nadaljevanka deluje kot tovrsten scenarij glavne junakinje, ki opazuje žalujoče po samoizbrisu.

Druga privlačna točka TV-serije je uvid v najstniški univerzum, poln intrig, skrivnosti, strasti, preizpraševanja. Starejši gledalci se bodo lahko ob TV-seriji spomnili lastnih tegob odraščanja. Obenem nadaljevanka naslavlja tako starševskega gledalca, ki vsaj načeloma nima popolnega vpogleda v intimo svojega najstnika, po drugi strani pa tudi najstniško občinstvo, ki se verjetno prepozna vsaj v kakšni od dimenzij zgodnje odraslosti, ki jo nakaže serija; pa naj gre za strah pred spolnostjo ali morda manj oprijemljivo eksistencialno tesnobo.

Preveč nazorno

Najkontroverznejši del serije je precej nazoren prikaz, kako si Hannah naposled prereže žile v kadi in kako se na ta grozljivi prizor odzovejo njeni starši. Kritiki so pri tem opozarjali predvsem, da lahko tovrstni prizori inspirirajo trpeče duše, da se tudi same zatečejo v brezupno dejanje. Zdi se, da je enak pomislek, češ da razmišljanje o samomoru deluje kot navdih zanj (TV-serija se konča s poskusom samomora enega inkriminiranih sošolcev), sprožil tudi polemiko ob maturitetnem eseju pri nas.

Da samomor lahko navdihuje samomor, je znano že od Goethejevega romana Trpljenje mladega Wertherja, ki je bojda v dobi romantike kar nekaj ljudi privedel do tega dejanja in si zato prislužil ime »Wertherjeva mrzlica«. Toda moralna panika, ki je zajela kritike Trinajst razlogov in letošnji naslov slovenskega maturitetnega eseja, kaže predvsem na neko realno zagato samomora – še posebej pri mladih. Ali namreč lahko trasiramo razlog za samomor? Ali ne gre pri samomoru vselej za presežek dejanja nad racionalnimi razlogi, zaradi česar to dejanje vselej ostaja enigmatično in ga ne moremo vpisati v red smisla in pomena, predvsem pa ga z razlago ne moremo nikoli udomačiti? Ali nismo v zvezi s samomori še posebej pazljivi in čuječi, ker ne moremo nikdar najti neposredne vzročno-posledične zveze med vrsto okoliščin nekega subjekta in njegovim odzivom ­nanje?