Al' prav se piše Kavčič 
ali Caucig?

Vprašanje bi Kavčiča presenetilo. Če bi koga zanimalo, od kod prihaja, bi gotovo odgovoril, da je Goričan – na to so bili ponosni tudi njegovi rojaki. Če bi spraševalec še naprej sitnaril, kaj pravzaprav je, bi povedal, da je profesor na dunajski likovni akademiji.

pon, 27.12.2010, 09:28

Franc Kavčič/Caucig: Antične téme
Ljubljana, Narodna galerija
25. 11. 2010–13. 2. 2011

Vprašanje bi Kavčiča presenetilo. Če bi koga zanimalo, od kod prihaja, bi gotovo odgovoril, da je Goričan – na to so bili ponosni tudi njegovi rojaki. Če bi spraševalec še naprej sitnaril, kaj pravzaprav je, bi povedal, da je dunajski slikar, ter dodal, da se je šolal v Bologni, v Benetkah in predvsem v tedanjem središču evropske umetnosti, v Rimu, kjer je študiral tudi na Francoski akademiji, in poleg vsega bi nedvomno poudaril, da je profesor na dunajski likovni akademiji.

Za predstavnika srednjeevropskega neoklasicizma, mogoče celo najboljšega od vseh, pa se ne bi označil. Tako ga doživljamo danes, pri čemer je prvi del označbe vsaj tako pomemben kakor drugi. Kavčič je poznal ključna dela francoskega neoklasicizma (avtorica razstave in kataloga dr. Ksenija Rozman med drugim poudarja, da je leta 1784 v Rimu videl Davidovo Prisego Horacijev), vendar se je njegovih bistvenih likovnih načel držal le redko. Princip reliefne kompozicije, torej dogajanja, ki pred strogo omejenim, nemalokrat hoté pustim ozadjem poteka vzporedno z idealno ploskvijo slike, mu je denimo bil v glavnem tuj. Med slikami, ki jih lahko vidimo v Narodni galeriji, mu je še najbolj sledil v Fokionu z ženo in z bogato Jonko (pred 1801). Ustrezno oblikovanih risb je nekoliko več, vendar gledalca tudi tiste, ki na prvi pogled učinkujejo »pravilno«, na primer Agripina z Germanikovim pepelom (pred 1810), bolj kot na antične reliefe spomnijo na dela precej poznejših umetnikov, v konkretnem primeru predvsem na Perugina. Za slikarja Kavčičevega tipa so seveda bili še pomembnejši Rafaelovi vplivi in formule, ki jih je razvila bolonjska šola – na primer »renijevske« v nebo zavite oči, ki v kombinaciji z (neo)klasicističnim lepotnim idealom nemalokrat učinkujejo že kar komično –, in končno nedvomni (a neoklasicističnim načelom seveda nasprotujoči) odmevi baročne umetnosti, predvsem dramatične prostorske diagonale.

Vsebinski vtis je bistveno drugačen. Tokratna razstava je sicer posvečena zgolj antičnim temam, ki so najbolj opazne tudi v okviru celotnega Kavčičevega opusa; in seveda je za vso Kavčičevo figuraliko še bolj od osnovne vsebine bistven posvetni moralizem, ki njegova dela in dela njegovih sodobnikov očitno ločuje od krščansko-moralističnih upodobitev predhodnih obdobij. Umetnikovo prepričanje je v tem primeru seveda odsevalo zahteve naročnikov in kupcev njegovih del, ki so sicer bili vse prej kot revolucionarji, vseeno pa so – z Jožefom II. na čelu – težišče cesarstva s cerkvene dokončno premaknili na posvetno stran. Pri tem jim je v umetnosti, ne samo likovni, antika pomenila pripravno in predvsem nedvomno častitljivo orodje: to dokazujejo tudi Kavčičeva dela, ki hkrati opozarjajo, da so njegovi pokrovitelji antično mitologijo poznali vsaj tako natančno, kakor so njihovi predhodniki poznali krščansko, takšno znanje pa so z likovno predstavitvijo, ki je prepričljivo označevala njihove ideale, zahtevali tudi od umetnika.

Pozneje so se okoliščine spremenile, tako in drugače, in danes je znanje Kavčičevega časa v glavnem izgubljeno. Tega se je zavedala tudi avtorica razstave. Eden od njenih glavnih, če ne sploh glavni namen je bil, da ga ponovno predstavi sodobnemu občinstvu, kar ji je odlično uspelo tako s postavitvijo razstave kakor s katalogom, ki ga bo večina bralcev doživljala predvsem kot prvovrstno sistematiziran učbenik antične mitologije in zgodovine. Sistematiziran in ilustriran: v tem smislu je Ksenija Rozman Kavčiča izkoristila, vendar je to storila tako, da bi se umetnik nedvomno z njo strinjal.

Prijavi sovražni govor