Arhitektura onkraj oblikovanja luksuznih dobrin

Glavni kustos arhitekturnega in oblikovalskega oddelka v Momi spregovoril o razstavi jugoslovanske socialistične arhitekture, ki jo načrtuje za leto 2017.

Objavljeno
21. julij 2016 15.51
Martino Stierli eden od direktorjev newyorškega muzeja MoMA. Ljubljana, Slovenija 17.julija 2016. [Stierli Martino,MoMA,The Museum of Modern Art]
Jela Krečič
Jela Krečič
Martino Stierli, glavni kurator oddelka za arhitekturo in oblikovanje v Muzeju sodobne umetnosti v New Yorku, bolj znan kot Moma, se je te dni posvetil raziskovanju arhivov na območju nekdanje Jugoslavije. Leta 2017 namreč pripravlja veliko razstavo Arhitektura v socialistični Jugoslaviji: 1945–1991. Za Delo je spregovoril, kaj ga fascinira pri arhitekturi tega območja in obdobja, slovenskem prispevku k njej pa tudi o programski politiki Mome kot umetniški instituciji z globalnim vplivom.

Moma je v fazi preureditev in širitve. Kaj to pomeni za oddelek, ki ga vodite? Kakšno prihodnost ste predvideli zanj?

Naš oddelek se osredotoča na obravnavo in prikaz zgodovine arhitekture in oblikovanja v 20. stoletju, po drugi strani pa hočemo vplivati na sodobni diskurz o teh dveh področjih. Kot veste, je Moma pomembno prispevala k oblikovanju kanona sodobne arhitekture, predvsem s pomembnimi razstavami, začenši s tako imenovanim mednarodnim slogom leta 1932. Ta kanon je bil, zgodovinsko gledano, zelo evropocentričen; v glavnem se je koncentriral na Zahodno Evropo in Severno Ameriko. Sem in tja so priredili tudi kakšne drugačne razstave, a v glavnem je šlo za relativno omejen pogled na sodobno arhitekturo 20. stoletja. Sam bi rad kritično pretresel ta kanon. Lani smo to deloma že naredili, ko smo organizirali veliko razstavo povojne arhitekture v Latinski Ameriki. To obdobje me še posebno zanima, saj pripadam mlajši generaciji raziskovalcev, ki jo bolj zanima nedavna zgodovina modernizma kot je generacije pred nami. Razstava, ki jo načrtujemo zdaj z naslovom Arhitektura v socialistični Jugoslaviji, spada v to kategorijo. Gre za del sveta, ki je morda z ameriške perspektive še vedno malo eksotičen, ki pa je bil izjemno produktiven in je proizvedel visokokakovostno raven arhitekturne produkcije, eksperimentiranja in inovacij.

Če se še malo zadrživa pri vašem programu, bo ta še posvečen znanim, ikoničnim imenom arhitekturne in oblikovanja?

Načrtujemo veliko razstavo Franka Lloyda Wrighta. Odločitev zanjo izhaja iz tega, da je Moma skupaj z Univerzo Columbia odkupila del zapuščine tega arhitekta. S tem je naš muzej postal prostor dveh ključnih arhitekturnih figur modernizma: poleg Wrighta imamo tudi arhiv Ludwiga Miesa van der Roheja. Frank Lloyd Wright je težek projekt, saj je bilo temu arhitektu posvečenih nešteto razstav, knjig in raziskav. Poznajo ga tudi tisti v ZDA, ki nimajo zveze z arhitekturo. Velja za svetnika, ikono. Izziv razstave tako ne bo nagovoriti občinstva, za katerega je jasno, da bo navdušeno, ampak napraviti projekt, ki bi prinesel neko novo vednost o tem razvpitem avtorju. Naš koncept vključuje ponovni študij arhivov. Osredotočili se bomo na določene teme v njegovem opusu in vsake od teh se bo lotil mlajši raziskovalec, ki ni specialist za tega arhitekta. Hočemo torej vzpostaviti svež pogled na tega avtorja in razstaviti tisti del zapuščine, ki je javnost še ne pozna. Del našega programa zasedajo velike raziskovalne razstave iz gradiv, ki niso v naši lasti, po drugi strani pa imamo sijajne zbirke, ki jih želimo redno predstavljati obiskovalcem. Še naprej bomo predstavljali pomembne arhitekte naših zbirk skupaj z velikimi arhitekturnimi imeni.

Zadnje dni ste precej potovali po nekdanji Jugoslaviji za načrtovano razstavo. Kakšni so vaši ključni uvidi s te poti, vas je kaj presenetilo? Že veste, kaj bo v središču razstave?

Razstava je v fazi nastajanja. Zdaj šele zbiramo gradivo. Imam kokuratorja (kustosa) Vladimirja Kulića, ki predava na Floridi, izvorno pa je iz Beograda in je napisal vrsto del o temi jugoslovanske arhitekture. Sodelujeva tudi s skupino 12 kuratorskih svetovalcev iz regije (Matevž Čelik iz Muzeja za arhitekturo in oblikovanje ter Martina Malešič in Luka Skansi, op. p.), ki predstavljajo vse republike nekdanje Jugoslavije in naju povezujejo z referenčnimi institucijami, arhitekti in pomagajo napraviti selekcijo materiala, saj gre za obsežen projekt. Ta metoda se nam je obnesla. Obiski arhivov so bili izjemno vznemirljivi in nagrajujoči. Prišli smo do materialov, ki nikoli niso bili razstavljeni. Prepričan sem, da bo razstava vizualno zelo privlačna. V zasnovi pa bo raziskovalna. Glavni poudarki bodo na absolutnih presežkih: arhitekturni inovaciji, eksperimentih in nekoliko posvečeni arhitekturi v socio-političnem kontekstu; predstavili bomo njeno vlogo pri oblikovanju vsakdanjega življenja ljudi v Jugoslaviji. Ta razsežnost v arhitekturi se je marsikje izgubila, tudi v ZDA. Pokazati nameravamo, kako pomembno vlogo ima arhitektura pri tem, ko oblikuje družbo, daje obliko družbi, gradi novo družbo.

Je res, da bo eden od poudarkov tudi na Edvardu Ravnikarju?

Tako je. Poleg tematskega fokusa bomo poudarili štiri najvplivnejše osebnosti; ena od teh je Ravnikar. Bil je odločujoča osebnost slovenske povojne arhitekture. Seveda je tu še vrsta drugih, kot sta Milan Mihelič, Marko Mušič. Priprava razstave je še preveč v povojih, da bi govoril o detajlih, a Slovenija in ljubljanska šola sta bili očitno epicenter arhitekturne produkcije v tistem času, zato bomo njeni predstavitvi namenili precej prostora. Poleg Ravnikarja bomo z drugih območij predstavili še Vjenčeslava Richterja, Bogdana Bogdanovića in Juraja Neidhardta.

Poskušali bomo pokazati na geografske razlike in na specifične projekte vsakega od njih. Pri Ravnikarju je očitna izraznost strukture, Bogdanovićev pristop je nadrealističen, pri Neidhardtu vidimo obujanje stavbnega izročila v kombinaciji z modernističnim slovarjem oblik, Richter pa je zanimiv s svojim avantgardnim umetniškim pristopom k arhitekturi. Razstava je, kot rečeno, v nastajanju, a ena od tem, ki bi jo radi poudarili, je zgodovina popotresne gradnje v Skopju. Za ta prikaz imamo odličen material. Zanimiva je tudi turistična gradnja, ki je vplivala na razvoj celotnih regij.

Merite na turistične objekte ob jadranski obali? Verjetno je glavni dosežek te arhitekture, da ni tako uničila obale, kot so jo znali ponekod v Španiji in Italiji.

Natanko tako. Gre za zelo omejene intervencije z veliko arhitekturnega napora. Zanimivo je videti velike hotelske komplekse, ki niso ambiciozni zgolj v arhitekturi, ampak so zanimivi s sociološkega vidika. Gradili so jih za tuje turiste iz zahodne, vzhodne Evrope ..., a ti so bili odprti za lokalno prebivalstvo, ki je lahko prosto hodilo tja in uporabljalo plažo, ne da bi mu jo zaračunali. Obstajajo zelo zanimive plati te arhitekture. Omenil sem, da nas zanima arhitekturna inovacija in eksperiment – zanima nas uporaba betona, ki v ospredje postavi ekspresivne strukture, kot pri Ravnikarju. Univerzitetna stavba Marka Mušiča v Skopju je prav tako impresivna. Precej teh zgradb spada k tradiciji prikazovanja surovih materialov. Po eni strani gre za specifično modernistično estetiko, a v njej ne moremo spregledati programskega pristopa – torej kulturnega pomena izbora materiala.

V tej tradiciji je navzoče tudi stremljenje po dobesedno gradnji novega sveta, denimo z gradnjo novih mest, kot sta Nova Gorica in Novi Beograd. Se boste dotaknili tudi tega?

Da, mesto je tudi ena od tem, ki jih želimo predstaviti. Obiskali smo tudi Velenje, kjer gre za podoben koncept, čeprav na nekoliko manjši ravni. Tu ne moremo govoriti o izjemni arhitekturi, a je mesto zanimivo kot urbanistična vaja. Podobno sta Ravnikarjeva Nova Gorica in Novi Beograd izjemno ambiciozna projekta na ogromnem območju in pri obeh gre za poskus izumljanja prostora za novo družbo. Sam teh projektov še nisem videl, a menim, da sta ključna na zelo različnih ravneh. Pomembno ni le to, da poskušata obvladati velik prostor, ampak da razvijata različne tipologije: od kulturnih centrov, ki so značilni za socializem povsod, a so v Jugoslaviji še bolj specifični, do organizacije posamičnih stanovanjskih enot, pri katerih je v ospredju vprašanje, kako na majhni kvadraturi napraviti udobna stanovanja.

V Sloveniji, kot veste, je pred vojno pomembno vlogo odigral arhitekt Jože Plečnik. Vas bo zanimal tudi širši kontekst?

Načeloma razstava ne bo govorila o predvojni arhitekturi. Nekaj izjem pa vendarle bo. Pri Ravnikarju je pomembno pokazati, da izhaja iz močne tradicije, tako da bomo razstavili njegove risbe za Narodno galerijo, ki so blizu Plečniku. Zanj je pomemben tudi ustvarjalni stik z Le Corbusierom, pri katerem je delal. Obstaja torej predvojna zgodovina, ki pojasnjuje, kako se formira osebnost, kot je Ravnikar. To je povsem kuratorska odločitev. Zavedam se, da v Sloveniji in na Hrvaškem obstaja močna tradicija predvojne arhitekture, ki je ne bomo mogli toliko pokazati, kot bi si želeli, saj ni v žarišču naše razstave.

Morda kdaj drugič?

Ni veliko možnosti, da bi bila v bližnji prihodnosti še ena razstava, posvečena temu prostoru. Pozitivna plat Mome pa je, da imajo naše razstave velik učinek, tako da bo tudi ta razstava vzbudila veliko zanimanja in veliko nadaljnjih raziskav.

S takšno razstavo torej poskušate razpreti polje, ki bo vzbudilo zanimanje drugih strokovnjakov?

Tako je, to je ideja tega projekta. Pri tem moram poudariti, da so to počeli že drugi pred nami, spodbudili so pisanje knjig, nove raziskave. Moma je le platforma, ki seže v tako širok krog občinstva, da ima resnično močan vpliv.

Je globalni igralec.

Da in zato nosimo veliko odgovornost, obenem pa tudi priložnost, da poudarimo stvari, ki se nam zdijo pomembne. Predvsem pokazati alternativo – kaj je arhitektura lahko poleg oblikovanja luksuznih dobrin.

Kako komentirate očitke Momi, češ da včasih preveč popusti komercialnemu vzgibu? Precej kritik je doživela lanska razstava Björk. Ali pa se mora ukvarjati tudi s popularno kulturo kot pomembnim elementom kulturnega življenja?

Nočem komentirati razstave Björk ali katerekoli razstave, ki je nisem sam kuriral. Prav gotovo razstave o jugoslavanski arhitekturi ne delamo zato, ker bi pričakovali velik komercialni uspeh. To vam pove vse. Moma je institucija, ki jo zanima razvijanje vednosti in znanja. Vztrajno se kritično vrača k moderni umetnosti, modernemu projektu, ki se nanaša na vse vidike moderne civilizacije; torej ne le na različne medije, ampak tudi na to, kar ste omenili. Moma je tempelj visoke umetnosti, a tudi umetna obrt in industrijsko oblikovanje sta bila vedno njen del. Vse več je umetnikov, ki delajo v zanimivih medijih, naj gre za performans, glasbo ali film – ta popularni medij par excellence je bil vselej del Mominih zbirk, je del njene tradicije, zapuščine in poslanstva.

Kako vidite digitalno revolucijo z vidika oblikovanja? Kako se Moma spoprijema s korpusom življenja, ki je zdaj preprežen z digitalnimi tehnologijami? Ali, denimo, shranjujete primere računalniških zaslonov?

Tudi to zbiramo. V mojem oddelku se s tem ukvarja kustosinja Paola Antonelli. Glavnina človeških inovacij danes poteka v digitalnem svetu. Vprašanje je, kaj je za muzej umetnosti smiselno shranjevati in zbirati v razmerju do – na primer – tehnološkega muzeja. Na to nimam povsem izdelanega odgovora. Očitno je digitalna revolucija ključna tudi za arhitekturo. Arhitekti ne rišejo več, ne delajo maket, ampak imajo 3D-tiskalnike. Če nas zanima arhiviranje te sodobne zapuščine, si moramo razjasniti, kaj spraviti v arhiv: ali digitalno kodo ali natiskani model. Na to nimamo določnih odgovorov. Zavedamo pa se, da močno vpliva na naš delo.

Torej shranjujete tudi pametne telefone?

Točno tako. Zbiramo objekte, ki so povezani z mediji in tehnologijo, zbiramo programsko opremo in shranjujemo nekatere videoigre. Nekaj teh smo razstavili v okviru drugih razstav. Za naslednjo pomlad pripravljamo manjšo razstavo o zgodnji računalniški dobi v sedemdesetih in osemdesetih letih. Pred kratkim smo odkupili superračunalnik kot oblikovalski objekt. Gre za enega prvih znanstvenih superračunalnikov iz MIT (Massachusett Institute for Technology). Danes ima povprečen prenosnik večjo zmogljivost, kot so jo imeli ti. Hranimo računalnike, imamo prve risbe, ki so jih umetniki napravili na računalnikih, s katerimi so eksperimentirali.

Bi si upali špekulirati, kaj bi umetniki iz Bauhausa napravili s to tehnologijo?

Verjetno bi bili navdušeni. Bauhaus je bil osredotočen na raziskovanje kakovosti materialov. Verjetno bi digitalno kodo razumeli kot material – a to je res le spekualcija. Bauhaus je bil usmerjen v prihodnost, v modernost kot družbeni projekt. Digitalno je tako spremenilo naša življenja, da je verjetno najbolj pomembni motor ne naše tehnologije, ampak naše organizacije vsakdanjega življenja.